Sodba I Ips 386/2007

Jedro

Zapis pouka obdolžencu o pravici do prevajanja (pri procesnih dejanjih) in njegove izjave v zapisniku je dokaz o opravljenem dejanju, za katerega velja izpodbojna domneva o resničnosti zapisane vsebine. Opustitev zapisa pouka in izjave je lahko relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah je bil M.Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega 271,00 EUR povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne, ker z izpodbijano sodbo določbe drugega odstavka 8. člena ZKP niso bile kršene in ker nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica izrecno uveljavlja kršitev prvega odstavka 371. člena ZKP, (ki jo pobliže ne opredeli), ker obsojenec, ki je državljan Republike Slovenije in po narodnosti Bošnjak, slovenščine "ne obvlada preveč", sodišče pa ga ni poučilo o pravici do prevajanja, sam, kot prava nevešča oseba, pa ni vedel, da mora oziroma sme zahtevati tolmača. Vztraja tudi pri pritožbenih navedbah, da ima obsojenec težave s slovenščino in se ne strinja s prepričanjem višjega sodišča, da ta jezik razume in obvlada.

Pravica do uporabe svojega jezika in pisave v postopku pred državnimi organi je temeljna človekova pravica (62. člen Ustave RS) in izhaja iz ustavnih standardov poštenega sojenja. V Zakonu o kazenskem postopku (8. člen) je ta pravica umeščena med temeljna načela kazenskega postopka in udeležencem v postopku (med njimi tudi obdolžencu) zagotavlja, da s sodiščem komunicira v svojem jeziku. Jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku (svoj jezik) je praviloma materin jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno. Tako lahko obdolženec v postopku uporablja določen jezik, ker ima primerno znanje, da se v tem jeziku lahko ustno sporazumeva (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Ips 304/97 z dne 30.12.1997 in odločbo Ustavnega sodišča Up 599/2004 z dne 24.3.2005). Pravica uporabljati svoj jezik velja tudi za osebe, ki so državljani Republike Slovenije in govorijo slovensko, pa njihov materin jezik ni slovenščina (mag. Štefan Horvat, ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 29). Skladno z drugim odstavkom 8. člena ZKP je sodišče stranke, priče in druge udeležence v postopku dolžno poučiti o pravici do prevajanja (pri procesnih dejanjih). V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile. Opustitev pouka ter njegovega zapisa in izjave je lahko relativna bistvena kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 372. člena ZKP, če je v konkretnem primeru vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa gre, kadar sodišče na glavni obravnavi kljub zahtevi obdolženca, da uporablja svoj jezik in da v svojem jeziku spremlja potek glavne obravnave, obdolžencu ne zagotovi tolmača.

Že višje sodišče je pravilno ugotovilo, da obsojenec, ki je državljan Republike Slovenije, sicer pa po narodnosti Bošnjak, na glavni obravnavi ni zahteval tolmača, zaradi česar mu sodišče tudi ni moglo odreči te pravice. Iz tega razloga za kršitev zakona po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre. Sicer pa vložnica zahteve tega niti ne zatrjuje.

Pravica do uporabe svojega jezika za sodišče pomeni dolžnost: 1. da obdolženca pouči o tej pravici in da pouk ter obdolženčevo izjavo tudi zapiše v zapisnik (kot dokaz o opravljenem dejanju, za katerega velja izpodbojna domneva o resničnosti zapisane vsebine); in 2. da obdolžencu, če to zahteva, zagotovi ustno prevajanje s tolmačem v slovenski jezik in obratno.

Na tej točki zahteva utemeljeno navaja, da obdolženec o pravici do uporabe svojega jezika na glavni obravnavi ni bil poučen in da kot pravni laik tudi ni vedel, da mora (sme) zahtevati tolmača. Glede na predstavljen pravni okvir odločanja v tej zadevi bi sodišče obsojenca, četudi je državljan Republike Slovenije in zna slovensko, moralo poučiti o pravici do uporabe svojega jezika, saj slovenščina ni njegov jezik. Opustitev tega pouka in zapisa v zapisnik je v nasprotju z drugim odstavkom 8. člena ZKP in v konkretni procesni situaciji pomeni kršitev zakona, zato v tem pogledu zahtevi ni mogoče odreči utemeljenosti.

Pritrditi pa je treba tudi sodišču druge stopnje, ki ugotavlja, da kršitev drugega odstavka 8. člena ZKP "ne predstavlja niti relativne bistvene kršitve postopka" v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP. Drugače povedano, po mnenju višjega sodišča opustitev pouka o pravici do tolmača in ustreznega zapisa v zapisniku o glavni obravnavi predstavlja nebistveno kršitev kazenskega postopka, saj ni vplivala na "učinkovitost obdolženčeve obrambe". Po ugotovitvi sodišča namreč obsojenec že 13 let živi v Republiki Sloveniji in je med postopkom aktivno uporabljal slovenski jezik ter spremljal obravnavo v tem jeziku. Takšnemu pravnemu stališču vrhovno sodišče pritrjuje in ugotavlja, da v zahtevi uveljavljena kršitev zakona po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 8. člena ZKP ni podana, saj tožnica ne izkaže, da je kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

Nestrinjanje vložnice zahteve z ugotovitvijo sodišča, da obsojenec slovenski jezik obvlada in razume pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zaradi navedenih razlogov je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče druge stopnje je tudi vrhovno sodišče obsojenca glede na njegove slabe premoženjske razmere (je brez zaposlitve in ima preživninske obveznosti), oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 113/2012
• Sodba I Ips 80/2004
• Sodba IV Ips 26/2000 in IV Ips 182/2000