Sodba I Ips 391/2007

Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga sme zavrniti, če ugotovi, da je za odločitev že dovolj podlage.

Izrek

Zahteva obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 2.000 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5.4.2007 obsojenega R.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ ter mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 500 EUR. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje po 3. točki 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in potrebni izdatki obsojenca obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9.8.2007 po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 27.11.2001 od 8.28 ure do 28.11.2001 do 21.50 ure. Obsojenčevo pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je zoper obsodilni del pravnomočne sodbe pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve oziroma sodišču druge stopnje, podrejeno pa se smiselno zavzema za izrek oprostilne sodbe.

Vložnik zahteve navaja, da je kršitev kazenskega zakona podana, ker je sodišče zaradi napačne pravne presoje, da gre za kaznivo dejanje, izreklo obsodilno namesto oprostilne sodbe. Iz nadaljnje utemeljitve sledi, da zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Medtem ko kršitev po 2. točki 372. člena ZKP ni obrazložena, pa kršitev iz 1. točke iste določbe vidi vložnik zahteve v okoliščini, da bi bila po oškodovancu nameravana izročitev denarja zavarovana z obsojenčevo ponudbo, da zastavi avtomobil, katerega vrednost je bila višja od 3.000.000 SIT, ki bi jih moral oškodovanec izročiti obsojencu. Po stališču zahteve je v obravnavani zadevi podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov. Sodišče je navedlo le vsebino izvedenih dokazov, ne da bi obrazložilo njihovo presojo v smislu določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP. Prav tako sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu in sicer o tem, zakaj sodišče ni sprejelo dokaznega predloga, o tem predlogu tudi ni odločalo. Sodišču tudi smiselno očita, da ni presodilo okoliščine, da je obsojenec predlagal oškodovancu, da mu bo zastavil avtomobil.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zahteva v obsegu, v katerem uveljavlja kršitve zakona, ni konkretizirana. Obsojenčev dokazni predlog, da sodišče pribavi izpisek telefonskih pogovorov med njim in oškodovancem v novembru 2001, je sodišče na glavni obravnavi 5.4.2007 zavrnilo in sklep tudi obrazložilo.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v pisni izjavi vztraja pri navedbah zahteve, jih dodatno utemeljuje in poudarja, da je zahteva popolnoma utemeljena, saj dejanje, ki je predmet obtožbe ni kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Med drugim gre za takšno kršitev, če sodišče napačno presodi, ali so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ali ne. Na takšno zgrešeno presojo je mogoče sklepati zlasti takrat, ko sodišče ugotovi, da določeno dejstvo oziroma okoliščina predstavlja konstitutivni znak kaznivega dejanja, po drugi strani pa temu ni tako.

Dejanje obsojenca, kot je opisano v izreku pravnomočne obsodilne sodbe, vsebuje vse zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Pri ugotavljanju obsojenčeve krivde se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedene dokaze, predvsem na oškodovančevo izpovedbo ter zaključilo, da je storil obravnavano kaznivo dejanje. Na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev je sklepalo, da je obsojenec oškodovancu lažnivo prikazoval dejanske okoliščine (da je komitent banke K.d.d. in da je glede odobritve kredita kontaktiral z njemu poznano osebo banke) ter na tak način poskusil spraviti v zmoto oškodovanca in ga zapeljati, da bi mu izročil 3.000.000 SIT, na ta način pa bi si pridobil protipravno premoženjsko korist v tej višini. Glede na opis v izreku prvostopenjske sodbe in glede na sprejeto oceno izvedenih dokazov, je sodišče utemeljeno presodilo, da ima obsojenčevo dejanje vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Zahteva se sklicuje na okoliščino, da bi bila oškodovančeva izročitev denarja zavarovana z zastavitvijo avtomobila višje vrednosti. S tem nakazuje, da obsojenec ni ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Vprašanje ugotovitve tega dejstva in njegove presoje je v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Trditev vložnika zahteve, da sodišče ni postopalo po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP, prav tako ni utemeljena. V obširni obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je sicer povzeta bistvena vsebina izvedenih dokazov, vendar so v nadaljevanju (obrazložitev 8. do 10. strani sodbe) navedeni dovolj jasni in popolni razlogi glede tega, katera dejstva šteje sodišče za dokazana, obrazložena pa je tudi presoja obsojenčevega zagovora in oškodovančeve izpovedbe ter tudi ostalih dokazov. Po drugi strani pa navedbe zahteve v tej smeri niso dovolj konkretizirane, kar onemogoča njihov preizkus. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato mora vložnik zahteve po že ustaljeni razlagi v sodni praksi uveljavljane kršitve zakona vselej ustrezno obrazložiti. Enaka ugotovitev velja tudi za kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, ki jo zahteva sicer uveljavlja, vendar je ne obrazloži.

Na glavni obravnavi 19.2.2007 je obsojenec predlagal, da sodišče pribavi izpisek pogovora med njim in oškodovancem, ki je potekal po mobitelu v mesecu novembru 2001. Obsojenec izvedbe predlaganega dokaza ni utemeljil. Na glavni obravnavi 5.4.2007 je sodišče izvedbo dokaza zavrnilo z obrazložitvijo, da bi bila izvedba neekonomična ter nesmotrna in ne bi prispevala k razjasnitvi stanja stvari. Takšno utemeljitev je povzelo tudi v obrazložitvi sodbe. Sodišče druge stopnje je glede na pritožbene navedbe presodilo, da zaradi neizvedbe predlaganega dokaza sodišče prve stopnje ni kršilo določbe drugega odstavka 371. člena ZKP in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako je utemeljilo, da obsojenec v pritožbi ni pojasnil, kako naj bi zavrnitev predlaganega dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je torej odločalo o dokaznem predlogu, izpodbijani sodbi pa imata v zvezi s to odločitvijo tudi ustrezne razloge. Zato vložnik zahteve neutemeljeno trdi, da je pravnomočna sodba v tem pogledu pomanjkljiva.

Ne glede na posplošene navedbe zahteve pa je treba pojasniti, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga sme zavrniti, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Samo v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obsojenec je predlagal pribavo izpiska telefonskih pogovorov z oškodovancem, ne da bi zatrjeval dejanski obstoj takšnega izpiska, prav tako ni utemeljil pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti. Na podlagi navedb vložnika zahteve namreč ni mogoče sklepati, da bi predlagani dokaz lahko bistveno vplival na odločilna dejstva, na katera je sodišče oprlo obsodilno sodbo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih dohodkov in ostalega premoženjskega stanja, ki ga izkazujejo podatki kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 408/2008
• VSRS Sodba I Ips 22120/2011-143
• Sodba I Ips 132/2009