<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 366/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.366.2007
Evidenčna številka:VS23939
Datum odločbe:29.11.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pravica do obrambe z zagovornikom - zagovornik več obdolžencev - pooblastilo odvetniku - kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Zgolj zaradi tega, ker je pooblastilo istemu odvetniku dal tudi soobdolženec, pravica do zagovornika obdolžencu ni bila kršena.

Izrek

Zahteve obsojenega V.S., njegovega zagovornika in zagovornika obsojenega R.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojenca sta dolžna plačati povprečnino vsak 1.000 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9.1.2006 S. in R.Ž. spoznalo za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena v zvezi s 25. členom KZ, V.S. pa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ in vsem izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je določilo kazni šest mesecev zapora z preizkusno dobo dve leti. Sodišče je obsojencem v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, pri čemer je obsojencem določilo povprečnino vsakemu po 60.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je sodbo z dne 15.6.2007 pritožbe zagovornikov obsojenega R.Ž. in V.S., obsojenega S.Ž. in okrožne državne tožilke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencem pa naložilo v plačilo povprečnino vsakemu 600 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojeni V.S. in njegov zagovornik ter zagovornik obsojenega R.Ž. vložili zahteve za varstvo zakonitosti, v katerih obsojeni S. in njegov zagovornik uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev naj bi bila podana, ker sodišče ni sprejelo zagovornika obsojenca, da je dejanje storil v silobranu. Vložnika predlagata naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega V.S. oprosti obtožbe iz razloga 1. točke 358. člena ZKP.

3. Zagovornik obsojenega R.Ž. v zahtevi uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 68. člena ZKP. Vložnik graja zaključek sodišča, da celotno dogajanje ni potekalo na istem mestu, zaradi česar ravnanja obsojenega R.Ž. ni štelo kot obrambo na napad V.S. in ga pravno opredelilo kot silobran. Podano naj bi bilo nasprotje med vsebino izvedenih dokazov in ugotovitvijo sodišča v izreku sodbe, kje je dogajanje potekalo in je zato podana po mnenju vložnika bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na to v pritožbi uveljavljano kršitev je pritožbeno sodišče odgovorilo pomanjkljivo, zato je podana tudi kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP. Do združitve postopka dne 9.6.2004 je kazenski postopek zoper brata R. in S.Ž. zaradi kaznivega dejanja V.S. tekel ločeno, je pa oba zagovarjal odvetnik A.P. Takrat sta bila oba brata Ž. zaslišana, izpodbijana sodba pa se med drugim opira tudi na njune takratne izpovedbe, zato je kršena pravica obsojenega R.Ž. do zagovornika, ker ga je v nasprotju z določbo prvega odstavka 68. člena ZKP zagovarjal isti zagovornik kot soobsojenega S.Ž. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti odvetnik P. še navaja, da sta imela obsojena R. in S.Ž. istega zagovornika vse do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenjuje, da zagovornik obsojenega V.S. v svoji zahtevi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

B - I.

5. Tako obsojeni V.S. kot njegov zagovornik obstoj silobrana uveljavljata z zatrjevanjem, da je bilo S. ravnanje obramba na istočasen protipravni napad bratov Ž., vse pa se je dogajalo pred S. hišo. Vložnika tako izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil V.S. poškodovan pred ograjo svoje stanovanjske hiše, do poškodovanja R.Ž. pa je prišlo pred družinsko hišo Ž., torej ne na istem mestu in zato tudi ni mogoče govoriti o istočasnosti dogodkov, ki ju obsojeni S. in njegov zagovornik opredeljujeta kot napad bratov Ž. in obrambo V.S. To pa tudi pomeni, da vložnika uveljavljano kršitev kazenskega zakona - neupoštevanje zagovora o silobranu, opirata na drugačno dejansko stanje kot ga je ugotovilo prvostopno in potrdilo sodišče druge stopnje. S tem uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja predstavlja tudi trditev, da je sodišče zmotno upoštevalo mnenje specialista ortopeda glede poškodbe R.Ž. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana in je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevi obsojenega V.S. in njegovega zagovornika zavrnilo.

B - II.

6. Zagovornik obsojenega R.Ž. z zatrjevanjem, da je prišlo do poškodovanja V.S. in R.Ž. na istem mestu, to je pri vhodu na dvorišče stanovanjske hiše K. 45, ne pa tudi pred hišo K. 44, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP po kateri zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti.

7. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe zagovornika obsojenega R.Ž., da do obeh poškodovanj ni prišlo istočasno in ne na istem mestu (zadnji odstavek na 3. strani in nadaljevanje odstavka na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje). Zatrjevana kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP zato ni podana.

8. Na glavni obravnavi, opravljeni na narokih dne 19.9.2005, 17.10.2005, 21.11.2005 in dne 9.1.2006, na podlagi katerih je bila izrečena izpodbijana sodba, je obsojenega R.Ž. zagovarjal odvetnik A.P., medtem ko se je obsojeni S.Ž. zagovarjal sam. Na izrecno vprašanje sodnice na glavni obravnavi dne 19.9.2005 je potem, ko se je izkazalo, da R.Ž. zagovarja odvetnik P., obsojeni S.Ž. izjavil, da ne bo vzel zagovornika in se bo zagovarjal sam. Ne glede na pooblastilo bratov Ž. istemu odvetniku (ki je pooblastilo sprejel) Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta odvetnik na glavni obravnavi zagovarjal samo R.Ž. Zgolj zaradi tega, ker je pooblastilo istemu odvetniku dal tudi S.Ž., ustavna pravica R.Ž. do zagovornika iz 29. člena Ustave ni bila kršena. Kršitev prvega odstavka 68. člena ZKP, po katerem v isti kazenski zadevi zagovornik ne more zagovarjati dveh soobdolžencev, ni absolutne narave, ampak je relativna kršitev, ki jo pritožbeno sodišče upošteva kot bistveno le, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP), v postopku na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti pa jo Vrhovno sodišče upošteva, če je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zagovornik te kršitve ni uveljavljal v pritožbenem postopku, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ne zatrjuje vzročne zveze med kršitvijo in zakonitostjo izpodbijane sodbe oziroma ne pove, na kakšen način je sodišče prve stopnje med glavno obravnavo ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 68. člena ZKP in kako je to vplivalo na zakonitost sodbe. Ker vložnik ni zadostil trditvenem bremenu o vplivu zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 424. člena ZKP), Vrhovno sodišče obstoja kršitve ni moglo preizkusiti.

9. Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik obsojenega R.Ž., niso podane in da je zahteva v navedenem delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo člena 425. člena ZKP zavrnilo.

C.

10. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi prvega odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP, pri določitvi višine povprečnine obsojencema je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojencev.


Zveza:

ZKP člen 68, 68/1, 371, 371/2, 420, 420/2.URS člen 29.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjcyMQ==