<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 380/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.380.2007
Evidenčna številka:VS23922
Datum odločbe:15.11.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - razlogi izpodbijanja - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da vsebina izvedenih dokazov ne potrjuje očitka obsojencu, da je že pred sklenitvijo vseh spornih poslov načrtoval, da izposojenih zneskov ne bo vrnil, predstavljajo nedopustno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.8.2006 M.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ in mu zanj izreklo kazen eno leto zapora, v plačilo pa naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.5.2007 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovorniki obsojenca so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sicer, ker se obsojencu očita, da je storil kaznivo dejanje goljufije, da je že pred samo sklenitvijo vseh spornih poslov vnaprej načrtoval, da izposojenih zneskov ne bo vrnil, dejstvo pa je, da takšnega sklepa izvedeni dokazi ne potrjujejo in je zato izrek v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Vložnik meni, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za civilnopravno razmerje med oškodovancem in obsojencem, kar po njegovem pomeni, da ravnanje obsojenca nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, to pa predstavlja kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da ZKP ne pozna kršitve določb postopka, ker bi bil "izrek v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov". Tako zatrjevane kršitve zato v tem postopku ni mogoče uveljavljati niti upoštevati, po mnenju vrhovnega državnega tožilca pa tudi ni podana nobena od kršitev, ki so opredeljene v 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vložnik je na odgovor vrhovnega državnega tožilca odgovoril, da razlog po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vsebuje tudi pritožbeni razlog, ko je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, to pa je tudi razlog, ki se navaja v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnik zatrjuje, da vsebina izvedenih dokazov ne potrjuje očitka obsojencu, da je že pred sklenitvijo vseh spornih poslov načrtoval, da izposojenih zneskov ne bo vrnil in v tem vidi kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadaljnje zatrjevanje v tej zvezi, da izvedeni dokazi sprejetega sklepa (o obstoju goljufivega namena) ne potrjujejo in je zato izrek v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov jasno kaže, da se vložnik ne strinja s presojo sodišča glede dokazanosti dejanja, to pa predstavlja nedopustno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). 6. Vsa nadaljnja vsebina zahteve je opozarjanje vložnika, da bi moralo sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejeti drugačen zaključek o obstoju goljufivega namena oziroma upoštevati druge dele izpovedb prič kot jih je. Ker sodišče tega ni storilo, vložnik meni, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in samo vsebino zapisnikov o zaslišanih pričah. Tudi te navedbe predstavljajo zgolj vložnikovo drugačno oceno dokazov od ocene sodišča in drugačne dejstvene zaključke, katera dejstva so pomembna in katera ne, ne pa bistvene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Enako velja za zatrjevanje, da je oškodovanec vedel, da obsojenec ne more dobiti kredita, pa mu je kljub temu denar posodil, bi pa se moral zavedati tveganja, ki ga prevzema. Vložnik tako skuša uveljaviti svoj pogled o ravnanju obsojenca in posledicah, to pa že zopet pomeni uveljavljanje zmotnega dejanskega stanja.

7. Zaključek vložnika, da ravnanje obsojenca nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, se opira na trditev, da obsojenec oškodovanca ni preslepil, ampak je šlo v resnici za posojilo z oderuškimi obrestmi oziroma za civilnopravno razmerje, kar pa ne pomeni kršitve Kazenskega zakona po 372. členu ZKP, ampak uveljavljanje zmotnega dejanskega stanja.

8. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da vložnik uveljavlja v zahtevi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. C.

9. Izrek o stroških kazenskega postopka v delu, ki je tekel na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP. Višina povprečnine je bila obsojencu določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1-1, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjcwNA==