Sodba I Ips 371/2007

Jedro

V fazi začasne odreditve ekstradicijskega pripora zadošča, da je vsebina mednarodne tiralice za obsojencem določno opredeljena in ni treba, da je tiralica priložena v spisu. O morebitni odreditvi pripora zoper obsojenca po 524. členu ZKP in o tem, ali so podani pogoji za njegovo izročitev državi prosilki, pa bo sodišče lahko odločilo šele po prejemu dokazil, naštetih v 12. členu Konvencije o izročitvi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 4.9.2007 zoper obsojenega Z.G. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 525. člena istega zakona odredil pripor, v katerega mu je vštel tudi odvzem prostosti od 3.9.2007 od 2.10 ure dalje. Zunaj obravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom, v katerem se je skliceval tudi na določbo 16. člena Evropske konvencije o izročitvi (Konvencije), zavrnil pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obsojenega Z.G. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost pravnomočnega sklepa, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep o odreditvi pripora razveljavi ter obsojenca izpusti na prostost.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato po njegovem mnenju zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Obsojeni Z.G. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnikovo stališče, da Konvencija ni mednarodna pogodba iz drugega odstavka 521. člena ZKP, na podlagi katere je dovoljeno izročiti tujca, je napačna. Konvencija z dodatnima protokoloma z dne 15.10.1975 in 17.3.1978 je večstranska (multilateralna) mednarodna pogodba, ki ureja ekstradicijo in jo je naša država ratificirala (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 22/94), ratificirala pa jo je tudi Bosna in Hercegovina, zato je sodišče za odreditev začasnega pripora pravilno uporabilo 16. člen te pogodbe v zvezi s prvim in drugim odstavkom 525. člena ZKP.

Po prvem odstavku 521. člena ZKP je v postopku za izročitev obdolžencev (tudi osumljencev) in obsojencev predpisana subsidiarna uporaba tega zakona, če v mednarodni pogodbi ni določeno drugače. Konvencija po določbi prvega odstavka 28. člena nadomešča določbe katerihkoli dvostranskih pogodb, konvencij ali sporazumov o izročitvi med državama pogodbenicama. Določbe ZKP, ki urejajo izročitev, so subsidiarne narave.

V 525. členu ZKP je urejen začasni ekstradicijski pripor, glede katerega se v skladu z drugim odstavkom 8. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) uporabljajo določbe 16. člena Konvencije. V prvem odstavku navedene konvencijske določbe je predpisano, da lahko v nujnem primeru pristojni organi pogodbenice prosilke zaprosijo za začasen pripor iskane osebe, pristojni organi zaprošene pogodbenice pa morajo odločiti o zahtevi v skladu s svojim pravom. V prošnji za začasen pripor mora biti po drugem odstavku 16. člena Konvencije navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v drugem a) odstavku 12. člena in da se namerava poslati prošnja za izročitev. Navesti je treba tudi, za katero kaznivo dejanje se bo zahtevala izročitev, kje in kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno in če je to le možno, podati opis iskane osebe. Določeno je tudi, da je prošnji za izročitev treba priložiti izvirnik ali overjeno kopijo izvršljive sodbe ali pripornega naloga s takojšnjo veljavnostjo ali zapornega naloga ali druge listine z istim učinkom, izdane v skladu s postopkom določenem v zakonu pogodbenice prosilke.

V izročitvenem postopku je mogoče odrediti pripor tako zoper obdolženca kot tudi zoper obsojenca (prvi odstavek 521. člena ZKP), zato ne drži zatrjevanje v zahtevi, da je pripor mogoč le med kazenskim postopkom.

Zoper obsojenega Z.G. je bil začasni pripor odrejen na podlagi prvega in drugega odstavka 525. člena ZKP in je zato vložnikovo sklicevanje na določbo tretjega odstavka 524. člena ZKP, ki velja za odločanje o priporu po prejeti prošnji države prosilke, preuranjeno. Iz dopisa Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične policije z dne 3.9.2007 je razvidno, da je zoper obsojenega Z.G. razpisana mednarodna tiralica Interpola S. z dne 12.1.2004. Kakor je razvidno iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je bila tiralica razpisana na podlagi odredbe (Kantonalnega) sodišča v Z. z dne 19.12.2003, v zvezi s sodbo istega sodišča z dne 9.5.2000 (pravilno s sodbo istega sodišča z dne 17.10.2002, kar na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva), s katero je bil Z.G. zaradi kaznivega dejanja posilstva po 221. členu KZ BiH obsojen na tri leta zapora. Iz vsebine tiralice je razvidno, da je kaznivo dejanje storil še z dvema osebama dne 11.6.1987, ko je v Z. posilil takrat še mladoletno T.F., roj. 7.5.1971. Kot je razvidno iz navedenega dopisa, je v tiralici navedena tudi prošnja, da se obsojencu, za katerega je priložena fotokopija kartona s sliko, prstnimi odtisi in osebnimi podatki, vzame prostost ter da bodo pravosodni organi Republike Bosne in Hercegovine zanj zahtevali izročitev po uradni poti. Točno je, kar navaja zahteva, da v spisu ni tiralice, na katero se sklicuje sodišče, je pa njena vsebina določno opredeljena v navedenem dopisu Generalne policijske uprave, kar v fazi začasne odreditve ekstradicijskega pripora zadošča. Zahteva niti ne zatrjuje, da mednarodna tiralica za obsojencem z navedeno vsebino ni bila razpisana in tudi ne pojasni, katero kršitev določb kazenskega postopka naj bi s sklicevanjem na tiralico storilo sodišče.

Vložnik tudi zatrjuje, da sodba sodišča v Z. z dne 17.10.2002, s katero je bil priprti obsojen na tri leta zapora, ne more biti podlaga za odreditev pripora v ekstradicijskem postopku, ker je sojenje potekalo v obsojenčevi nenavzočnosti, zaradi česar je bila kršena obsojenčeva pravica do osebne svobode in varnosti iz 5. člena ter pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Zoper obsojenca je bil odrejen začasni ekstradicijski pripor, ki bo zagotovil obdolženčevo navzočnost v postopku, dokler pristojni organi Republike Bosne in Hercegovine ne pošljejo prošnje in dokazil, naštetih v 12. členu Konvencije, pri čemer lahko naša država v skladu s 13. členom Konvencije zaprosi tudi za druge potrebne informacije. Šele po prejemu omenjenih dokazil bo sodišče lahko odločilo o morebitni odreditvi pripora zoper obsojenca po 524. členu ZKP in o tem, ali so podani pogoji za njegovo izročitev državi prosilki.

V pravnomočnem sklepu ni določen rok, v katerem mora država prosilka posredovati prošnjo in dokazila, vendar zahteva s tega vidika odločbe ne izpodbija. Glede na to začasni pripor ne sme biti daljši od časa, določenega v četrtem odstavku 16. člena Konvencije.

Vložnik uvodoma navaja, da pravnomočni sklep izpodbija tudi zaradi kršitve zakona, vendar te svoje navedbe ne obrazloži. Zato utemeljenosti take trditve ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega Z.G., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 18879/2016-41
• Sodba XI Ips 24/2009
• Sodba XI Ips 44323/2011-63