Sodba I Ips 390/2007

Jedro

Teža kaznivega dejanja kot eden od pogojev, ki opraviči pripor kot sorazmeren in neogiben ukrep zoper osumljenca, je podana tudi v primeru, ko naj bi osumljeni s hudim nasiljem nad najbližjimi družinskimi člani nadaljeval kljub prošnjam oškodovank, opozorilom sosedov, centra za socialno delo in policije ter nasilje celo stopnjeval.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega T.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper T.S., ki je bil priveden k preiskovalni sodnici okrožnega sodišča zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ po izjavi okrožne državne tožilke, da bo zoper njega zahtevala kazenski postopek in na njen predlog odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 12.9.2007 od 17.06 ure dalje.

Zoper sklepa je postavljeni zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da pripor ni neogibno potreben, saj bi ukrep po 195.a členu ZKP ali hišni pripor kot milejša ukrepa izključila ponovitveno nevarnost, pripor pa tudi ni sorazmeren z majhno težo kaznivega dejanja, saj gre za družinske spore z materjo, ki jih ta izziva z neutemeljeni očitki, da je osumljenec zapravil družinsko podjetje. Predlaga, da se pripor nadomesti s prepovedjo približevanja oškodovankama oziroma njunemu prebivališču ali pa s hišnim priporom v stanovanju tašče ali pa se izpodbijana sklepa razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da zahteva ocenjuje stopnjo osumljenčevega nasilja drugače kot sodišče, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sklepa imata prepričljive razloge za utemeljitev ponovitvene nevarnosti, neogibnosti pripora in njegove sorazmernosti glede na osumljenčevo dolgotrajno nasilje v družini.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen osumljencu in zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

Zahteva zagovornika osumljenega T.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega, drugega in četrtega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sklepa ni mogoče izpodbijati.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ne navaja, katere določbe materialnega ali procesnega zakona naj bi sodišče prekršilo, glede na to, da izpodbija neogibnost pripora in nesorazmernost s težo kaznivega dejanja pa smiselno uveljavlja kršitev določb drugega odstavka 192. člena ZKP o neogibnosti pripora in načela sorazmernosti po tretjem odstavku 15. člena Ustave med posegom v obsojenčevo svobodo in težo kaznivega dejanja, ki ga je osumljen.

V izpodbijanih sklepih sta neogibnost pripora in sorazmernost s težo kaznivega dejanja ugotovljena na podlagi utemeljenega suma, da je osumljenec od sredine leta 2006 do 12.9.2007 hudo žalil ostarelo in bolno mater Z.S. in zunajzakonsko partnerko A.M., ogrožal njuno varnost, ju pretepal, kričal nanju, čeprav je bila partnerka noseča, grozil da bo zadavil komaj rojeno hčerko, zaradi česar je bila cela družina ogrožena in prestrašena, povzročal pa je s tem tudi zgražanje več najbližjih sosedov. Sodišče ugotavlja, da gre za težjo obliko nasilja nad ožjimi družinskimi člani, tudi nad komaj trimesečno hčerko.

Vrhovno sodišče pritrjuje zaključkom izpodbijanih sklepov, da teža kaznivega dejanja, ki ga je T.S. osumljen, upravičuje pripor kot sorazmeren ukrep. Pripor je tudi neogiben, saj je osumljenec s hudim nasiljem nad najbližjimi nadaljeval kljub prošnjam oškodovank, opozorilom sosedov, centra za socialno delo in policije od začetka leta 2006 dalje in nasilje celo stopnjeval. Do svojega ravnanja je nekritičen, opravičuje ga z očitki matere in partnerke, ki pa takih reakcij osumljenca ne morejo opravičiti. Te okoliščine dokazujejo, da je sodišče napravilo pravilen zaključek, da je pripor zoper osumljenca nujen in sorazmeren ukrep.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 3/2009
• Sodba I Ips 41/99
• Sodba I Ips 251/2003