Sodba I Ips 414/2007

Jedro

Ni potrebno, da sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice obsega vso vsebino, ki je predpisana za sklep o odreditvi pripora, ampak zadošča obrazložitev presoje, da so še podani razlogi za pripor.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega A.V. po vložitvi obtožnice zaradi poskusa kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom in 25. členom KZ podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sklepa je zagovornik obdolženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sklep pritožbenega sodišča nima razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih ali pa si razlogi v njem nasprotujejo ali pa nasprotujejo dejstvom, ki so dokazana. Nima razlogov o tem, zakaj šteje, da pritožbene navedbe, da obdolženec štiri leta ni storil nobenega kaznivega dejanja, da živi v zunajzakonski skupnosti, v kateri ima majhnega otroka, da zunajzakonska partnerka zaradi operacije težko skrbi za otroka in da je torej spremenil prejšnji način življenja, ne vplivajo na oceno obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Sklep sodišča prve stopnje se za utemeljitev ponovitvene nevarnosti sklicuje na kaznivo dejanje, ki naj bi ga bil obdolženec storil 26.7.2000, vendar pa ni jasno, katero kaznivo dejanje naj bi takrat storil. Oba izpodbijana sklepa nimata zadovoljivih razlogov o nujnosti pripora in bi že hišni pripor dosegel namen, zaradi katerega je pripor podaljšan. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da je bil obdolženec v zadnjih štirih letih dvakrat obsojen zaradi kaznivih dejanj velike tatvine in tatvine, v teku pa sta še dva kazenska postopka zaradi premoženjskih deliktov, je brez zaposlitve in rednih virov za preživljanje, zato je podaljšanje pripora utemeljeno.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obdolženega A.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega, drugega in četrtega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem dostavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, katerih kršitev zahteva uveljavlja, gre za bistveno kršitev postopka med drugim, če sodna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, če so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Po določbah drugega odstavka 272. člena ZKP senat okrožnega sodišča, pred katerim je vložena obtožnica, preizkusi ali so še podani razlogi za pripor, če v obtožnici ni predlagano, da se priprtega obdolženca izpusti. Ni torej potrebno, da sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice obsega vso vsebino, ki je v drugem odstavku 202. člena ZKP predpisana za sklep o odreditvi pripora, ampak zadošča obrazložitev presoje, da so še podani razlogi za pripor, torej kakšen od pripornih razlogov iz prvega odstavka 201. člena ZKP, neogibnost pripora za varnost ljudi ali potek postopka in sorazmernost med priporom in težo kaznivega dejanja, ki ga je obtožen.

Trditve zahteve, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj zavrača pritožbeno stališče, da določene okoliščine (daljše obdobje od storitve zadnjega kaznivega dejanja, rojstvo otroka, operacija zunajzakonske partnerke) izpodbijajo zaključek prvostopenjskega sklepa o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, ni utemeljen: v zadnjem odstavku na drugi strani svojega sklepa je pritožbeno sodišče presodilo pritožbene navedbe, da je od storitve zadnjega kaznivega dejanja, ki je bil zanj obdolženec obsojen, preteklo več let in da je po rojstvu otroka spremenil način življenja, zaključilo pa je, da te okoliščine ne morejo spremeniti utemeljenega stališča sodišča prve stopnje, da druge ugotovljene okoliščine (prejšnji obsodbi, kazenska postopka v teku, da ni redno zaposlen) kažejo na očitno realno nevarnost za ponavljanje kaznivih dejanj te vrste. Napačna navedba letnice (2000 namesto 2007) je očitna pisna pomota, saj je iz besedne zveze jasno, da je mišljen datum storitve "predmetnega kaznivega dejanja", torej kaznivega dejanja, ki ga je obtožen v tem kazenskem postopku. Ne gre tedaj za nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih, kot trdi zahteva. Zagovornik v pritožbi ni omenjal, da je obdolženčeva zunajzakonska partnerka operirana in zato težko skrbi za otroka, zato pritožbeno sodišče te okoliščine ni moglo presojati in zahteva sklepu neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov o tej okoliščini.

V drugem odstavku na tretji strani ima sklep sodišča prve stopnje obrazložitev o neogibnosti pripora za varnost ljudi in premoženja in o sorazmernosti pripora s težo kaznivega dejanja, ki ga je obdolžen, sklep druge stopnje pa se v zadnjem odstavku na drugi strani na te razloge sklicuje in izrecno zavrača predlog v zagovornikovi pritožbi, naj se pripor nadomesti s hišnim priporom.

Ker zahteva zagovornika obdolženega A.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 388/2004
• Sodba I Ips 389/2004
• Sodba I Ips 387/2004