Sodba I Ips 384/2007

Jedro

Prepoznava, ki so jo priče opravile po fotografijah med zaslišanjem v preiskovalnem postopku in med katero je bil kot storilec kaznivih dejanj prepoznan tudi obsojenec, sama po sebi ni nezakonit dokaz, temveč gre za dokaz, ki ga je sodišče lahko ocenjevalo po načelu proste presoje dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.9.2006 obsojenega M.K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena v zvezi s 25. členom KZ, nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ ter mu določilo posamezne kazni od treh do sedmih mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 60.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 17.5.2007 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 500 EUR.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zahteva, kot je razvidno iz njene obrazložitve, uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva je po njenih navedbah podana, ker ni razvidno, od kod in na kakšen način je sodišče prišlo do fotografij, ki jih je pričam kazalo v preiskavi in od kod so te fotografije, ali so mogoče tiste, za katere policija ni našla negativov, ali so to fotografije z dejanskimi oblekami storilcev, ki so jih imeli v času storitve ali z drugo garderobo. Ene od prič so prepoznale storilce po obleki, zaradi česar je možna pomota, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so obleke popolnoma drugačne od tistih, ki so jih storilci nosili v času storitve. Drugo bistveno kršitev določb kazenskega postopka pa je sodišče storilo, ker iz dokazov in pridobljenih listin "izhaja drugo", kot sodišče povzema v razlogih sodbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po podatkih kazenskega spisa je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru z dopisom z dne 28.7.2003 pozvala Policijsko postajo P., da zaradi prepoznave dostavi sodišču album fotografij, ki jih je policija uporabila v postopku prepoznavanja. Policijska postaja P. je sporočila (dopis z dne 22.8.2003), da je bilo pri pregledu fotografij izdelanih fotoalbumov iz leta 2001 ugotovljeno, da izdelanih fotoalbumov na policijski postaji ne hranijo več. Potem, ko je po telefonskih poizvedbah (uradna zaznamka) bilo ugotovljeno, da fotografij ni mogoče več pridobiti, je preiskovalna sodnica zaslišala policista A.L., ki je pojasnil, da fotografije osumljencev morajo obstajati, ker jih je predal policistu B.O. in da je fotoalbum po njegovem mnenju mogoče sestaviti. Policijska postaja P. je nato z dopisom z dne 23.9.2003 sporočila sodišču, da so našli fotografije osumljencev in da so izdelali nov fotoalbum, ki ga je sodišču tudi poslala. V preiskovalnem postopku so nato priče S.R., B.Č., T.Ž., D.P. in P.P. bile pritegnjene v postopek prepoznave na podlagi navedenega fotoalbuma. Navedene priče, razen S.R., katere izpovedba je bila ob soglasju s strankami prebrana, so bile na glavni obravnavi zaslišane, pri čemer svojih izpovedb niso spremenile, tudi ne glede pred preiskovalno sodnico opravljene prepoznave.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je bistvenega pomena dejstvo, da so navedene priče v preiskavi na podlagi fotografij prepoznale obsojene M.K., B.F., A.K. in M.A. Sodišče je tudi utemeljilo (v tretjem odstavku na 6. strani in v prvem ter drugem odstavku na 9. strani sodbe), da so priče že takoj po napadih podale natančne opise storilcev, na podlagi katerih je policija tri obsojence prijela, ker sta storilcem sledili S.R. in B.Č. in jih sredi Portoroža tudi pokazale policistom, medtem ko je obsojeni M.K. zbežal, kasneje pa sam prišel na Policijsko postajo P. Sodišče je tudi glede na obsojencem zasežena oblačila, na katerih je bila s strokovnim mnenjem CKTP v Ljubljani identificirana kri poškodovanega D.P. in katerih barva se ujema z opisom, ki so ga priče dale v zvezi z napadalci, sklepalo, da gre za prave storilce. V zvezi s kaznivim dejanjem, ki ga je storil obsojeni M.K. sam, je sodišče izhajalo iz postopka prepoznavanja oseb po fotografijah v preiskavi, v katerem je oškodovani P. z gotovostjo takoj prepoznal obsojenca, hkrati pa se oprlo tudi na izpovedbi B.Č. in T.Ž., ki sta po fotografijah prepoznali obsojenca kot tistega moškega, ki je bil "med glavnimi" in ki je udaril P.P.

Dejanske zaključke sodišča prve stopnje je glede na pritožbene navedbe preizkusilo pritožbeno sodišče, ki je z njimi soglašalo, svojo presojo pa tudi utemeljilo z obširnimi in razumnimi razlogi. Zavzelo je tudi stališče do postopka prepoznavanja po fotografijah, ki ga je problematizirala tudi pritožba v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na podlagi dopisa Policijske postaje P. je sklepalo, da ni nikakršnega dvoma, da je prepoznava bila opravljena zakonito, ker so policisti našli fotografije obsojencev in izdelali nov fotoalbum. Na podlagi datumov, odtisnjenih na fotografijah št. 1, 3, 7 in 11 fotoalbuma, ki prikazujejo obsojene M.A., M.K., B.F. in A.K., je zaključilo, da gre za identične fotografije tistim, s katerimi je bila opravljena prepoznava na Policijski postaji P. Prav tako je ugotovilo, da imajo glede na datume na fotografijah obsojenci na sebi oblačila, ki so jih nosili tudi v času storitve kaznivih dejanj.

Dejansko stanje v zvezi s fotografijami, na podlagi katerih je v preiskovalnem postopku bila opravljena prepoznava, in ki ga s svojimi navedbami izpodbija zahteva, glede na zaključke pravnomočne sodbe ni ostalo neraziskano. Sicer pa navedbe zahteve v tej smeri pomenijo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva se sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vložnik zahteve navaja le, da je identificiranje obsojenca izvedeno po spornih fotografijah, prav tako nošenje sive majice s krvno sledjo identificirajo edino sporne fotografije, pri katerih ni pojasnjeno, kako so nastale in od kod izvirajo ter da je v tem delu postopek pomanjkljiv in nepravilno izveden. Kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP veže torej na trditev, s katero izpodbija dejanske ugotovitve, ki zadevajo s strani policije sodišču predane fotografije. Ob tem in glede na že podano obrazložitev ni mogoče sklepati na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Po drugi strani pa prepoznava, ki so jo priče opravile po fotografijah med zaslišanjem v preiskovalnem postopku in med katero je bil kot storilec kaznivih dejanj prepoznan tudi obsojenec, sama po sebi ni nezakonit dokaz. Gre namreč za dokaz, ki ga je sodišče lahko ocenjevalo po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP).

Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po že sprejeti in v sodni praksi ustaljeni razlagi slednje pomeni, da mora vložnik zahteve navesti ne samo konkretne kršitve zakona, temveč jih tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru kršitev zakona ni mogoče preizkusiti. Zahteva sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar je ustrezno ne obrazloži. Na podlagi trditve, da iz dokazov in pridobljenih listin v postopku "izhaja drugo", kot sodišče povzema v razlogih sodbe, je mogoče razlagati, da vložnik zahteve meri na protispisnost, ki pa je ne utemelji s konkretnimi nasprotji. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo, katerega vsebina je predpisana v določbah 420. člena in naslednjih. Zato se njen vložnik ne more sklicevati na navedbe v pritožbi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 50067/2010-264
• Sodba I Ips 74526/2010-60
• Sodba I Ips 46718/2010-112