Sodba I Ips 370/2007

Jedro

Pri odločanju o tem, ali bo zoper privedenega tujca odredilo začasni ekstradicijski pripor, sodišče ne ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev, temveč to stori šele, ko država prosilka v določenem roku pošlje prošnjo za izročitev z vso potrebno dokumentacijo.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 4.9.2007 zoper obdolženega I.M. po 1. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi z drugim odstavkom 525. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 16. členom Evropske konvencije o izročitvi odredila pripor, ki teče od 4.9.2007 od 1.15 ure dalje. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 6.9.2007 zavrnil zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi ugodi in pripor zoper I.M. odpravi.

Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče s pravnomočnim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je odredilo pripor, kljub temu, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 522. členu ZKP. Sklicuje se na 4. točko 522. člena ZKP, v kateri je predpisan pogoj za izročitev in sicer, da po domačem zakonu kazenski pregon ni zastaral ali ni zastarala izvršitev kazni, preden je bil tujec priprt ali zaslišan kot obdolženec. Meni, da je od izreka prvostopenjske sodbe, to je od 19.6.1998 do odločitve sodišča druge stopnje dne 18.12.2003 poteklo več kot pet let. V nadaljevanju izpodbija stališče, ki ga je v sklepu zavzel senat sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja, da v tej zadevi ne gre za izročitev obdolženega, pač pa izročitev obsojenega tujca zaradi izvršitve pravnomočno izrečene kazni. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodba postala pravnomočna dne 18.12.2003. Zato se zastaranje presoja po določbah (domačega) zakona o zastaranju izvršitve kazni in ne po določbah o zastaranju pregona. Izvršitev pa ni zastarala niti po določbah Kazenskega zakonika, kot so veljale v času storitve dejanja, niti po sedaj veljavnih. Izrečena je bila in se bo izvršila kazen treh let in šestih mesecev zapora, katere izvršitev zastara v petih letih od obsodbe (4. točka prvega odstavka 113. člena KZ). Enak zastaralni rok je bil določen po veljavnem zakonu v času storitve dejanja in sicer pet let od obsodbe na zapor nad tri leta.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z določbami 525. člena ZKP je predpisan postopek v zvezi z začasnim ekstradicijskim priporom. Zato sodišče pri odločanju o tem, ali bo zoper privedenega tujca odredilo tak pripor, presoja obstoj pogojev iz prvega odstavka 525. člena ZKP in nato postopa glede na predložena dejstva po drugem in tretjem odstavku istega člena. V tej fazi ekstradicijskega postopka, ki je v navedenih določbah ZKP skladen s 16. členom Evropske konvencije o izročitvi, sodišče ne ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev iz 522. člena ZKP, temveč to stori šele, ko država prosilka v določenem roku pošlje prošnjo za izročitev z vso potrebno dokumentacijo (prvi odstavek 523. člena ZKP).

Sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ugotovilo, da prošnja za začasni ekstradicijski pripor vsebuje vse podatke, ki jih zahteva določba prvega odstavka 525. člena ZKP, prav tako pa presodilo, da pri obdolženemu I.M. obstaja nevarnost, da bi pobegnil ali se skril, če bi bil na prostosti. Ker je sodišče postopalo v skladu z navedenimi določbami, napadeni sklep nima pomanjkljivosti, ki bi pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Kljub temu, da je ugotavljanje pogojev za izročitev (522. člen ZKP), torej tudi pogoja, da po domačem zakonu ni zastaral kazenski pregon ali ni zastarala izvršitev kazni, preden je bil obdolženi I.M. priprt ali zaslišan kot obdolženec (4. točka 522. člena ZKP) stvar nadaljnjega postopka, je treba poudariti, da gre v tej zadevi za izročitev zaradi izvršitve kazni, izrečene s pravnomočno sodbo. V takem primeru je za presojo vprašanja, ali je kazen tudi po domačem zakonu zastarala ali ne, odločilna ugotovitev točnega datuma pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena. V tem primeru je, kot pravilno ugotavlja pravnomočni sklep, sodba postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča Bosne in Hercegovine dne 18.12.2003 in od tega dne dalje teče zastaralni rok. Stališče vložnika zahteve, da je treba upoštevati drugačno izhodišče, zato ni sprejemljivo, ker bi takšen način presojanja, kot ga ponuja, pomenil nedovoljen poseg domačega sodišča v pravnomočno sodbo sodišča države, ki prosi za izročitev obdolženca.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega I.M. za varstvo zakonitosti zvrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 24/2009
• Sodba XI Ips 44323/2011-63
• Sodba I Ips 40/2005