Sodba I Ips 46/2007

Jedro

Zgolj razmerje "sredstvo - cilj" med kaznivima dejanjema ponarejanja listin in goljufije, brez presoje drugih pomembnih okoliščin obeh kaznivih dejanj, še ne opravičuje sklepa, da je kaznivo dejanje ponarejanja listin inkludirano v kaznivem dejanju goljufije.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da so bile s sodbo sodišča druge stopnje kršene določbe prvega odstavka 256. člena KZ na način po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Kopru na pritožbo obsojenega D.Č. in zagovornika spremenilo sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 212. člena ter nadaljevanih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena in goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ izrečena enotna kazen osem mesecev zapora tako, da je kaznivi dejanji ponarejanja listin in goljufije pravno opredelilo le kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, mu zanj določilo kazen tri mesece zapora in ob upoštevanju določene kazni pet mesecev zapora za kaznivo dejanje velike tatvine izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Štelo je, da je "ob podanem dejanskem stanju" kaznivo dejanje ponarejanja listin konzumirano v kaznivem dejanju goljufije, ker "kaznivo dejanje goljufije z uporabo predhodno ukradene tuje plačilne kartice brez podpisa slipa bančne plačilne kartice sploh ni mogoče storiti". Ponarejeni podpis pravega lastnika kartice na slipu je "predhodno dejanje oziroma sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja goljufije" in pomeni "dodatno lažno okoliščino, s katero je prodajalca zapeljal v zmoto, da mu je ta, misleč, da gre za pravega lastnika kartice, blago sploh prodal."

Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se je obsojenec preganjal, kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, torej iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Obsojenec je ponaredil podpis upravičenega imetnika bančne kartice, kar je samostojna kriminalna količina ne glede na to, ali bi bilo kaznivo dejanje goljufije dokončano ali sploh ne bi bilo začeto. S ponareditvijo podpisa je bil ogrožen pravni promet, ki je drug objekt kazenskopravnega varstva, kot je premoženje. Ker je v obravnavanem primeru ogrožanje pravnega prometa življenjsko in vrednostno dovolj pomembno, sta bili obe dejanji storjeni v realnem steku. Predlaga, da se ugotovi kršitev določb prvega odstavka 256. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojenemu D.Č. in zagovorniku, ki pa nanjo nista odgovorila.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah 1. točke prvega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko vrhovni državni tožilec zoper pravnomočno sodbo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču v zahtevi, da bi moralo sodišče po tem, ko je ugotovilo, da opis obsojenčevega dejanja pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje obsega vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, spoznati obsojenca za krivega tudi tega kaznivega dejanja. Stališče sodišča druge stopnje, da je kaznivo dejanje ponarejanja listin konzumirano v kaznivem dejanju goljufije, ni pravilno. Kazenski zakonik ne opredeljuje navideznega realnega ali idealnega steka, ampak v prvem odstavku 47. člena le določa, da se za kazniva dejanja v steku določijo posamezne in nato izreče enotna kazen. Vrste in kriterije za ugotovitev navideznega realnega ali idealnega steka je tako opredeljevala kazenskopravna doktrina in sodna praksa. Po splošno uveljavljeni doktrini gre za navidezni idealni stek, ko se z logičnim primerjanjem zakonskih znakov dveh kaznivih dejanj na abstraktni ravni presoja in ugotovi, da je kriminalna količina enega vsebovana v kriminalni količini drugega kaznivega dejanja (dr. L. Bavcon, dr. A. Šelih, Kazensko pravo, Splošni del, Ljubljana 1999, str. 170 in 171; dr. I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Ljubljana 2001, str. 314; dr. B. Zlatarič, Krivični zakonik u praktičkoj primjeni, I. svezak, Zagreb 1956, str. 170 in 171; N. Srzentič, dr. A. Stajič, Krivično pravo, opšti deo, Beograd 1961, str. 170). Za navidezni idealni stek zaradi razmerja konsumpcije bo tako šlo, ko istovrstno hujše kaznivo dejanje zajame milejšega, na primer, v kaznivem dejanju umora je vključeno kaznivo dejanje hude telesne poškodbe; ko kvalificirana oblika kaznivega dejanja vključuje temeljno ali privilegirano obliko (velika tatvina konzumira tatvino in majhno tatvino); ko storilstvo ali hujše oblike udeležbe vključujejo vse milejše oblike udeležbe. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da primerjava kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja listin na abstraktni ravni ne upravičuje sklepa, da sta ti dve kaznivi dejanji v razmerju konsumpcije, saj gre za kaznivi dejanji, katerih skupinska varstvena objekta sta različna (pravni promet oziroma premoženje), predpisani kazni pri obeh kaznivih dejanjih nista bistveno različni (zapor do treh let oziroma do dveh let) in zato ni prepričljivo stališče sodišča druge stopnje, da je ponarejanje listin konzumirano v goljufiji.

Sodišče druge stopnje je navidezni stek utemeljilo z razlogi, ki bi lahko utemeljili navidezni idealni stek zaradi razmerja inkluzije. V drugem odstavku na 3. strani svoje sodbe je sodišče druge stopnje izrecno povedalo, da je sklep o navideznem steku napravilo ob presoji "podanega dejanskega stanja", ker je bila ponareditev podpisov na slipih sredstvo za dosego cilja, to je za izvršitev goljufije, katere brez ponareditve obsojenec ne bi mogel storiti. Za razmerje inkluzije gre, če primerjava konkretnih okoliščin storjenih kaznivih dejanj v idealnem steku, za katera ne pride v poštev nobeno razmerje navideznega idealnega steka na abstraktni ravni, pokaže, da bi bilo dvojno kaznovanje nesmiselno, ker je kriminalna količina enega kaznivega dejanja v primerjavi z drugo zanemarljiva, postranska ali malo pomembna posebna okoliščina drugega kaznivega dejanja.

Doktrina in sodna praksa sta se večkrat opredelili do vprašanja, ali je mogoč stek med kaznivim dejanjem ponarejanja listin kot sredstvom in goljufijo kot ciljem (dr. P. Kobe, dr. L. Bavcon, Kazenski zakonik s pojasnili in sodno prakso, Ljubljana, 1970, str. 370 in 371; Mitja Deisinger, Kazenski zakon SRS s komentarjem in sodno prakso, Ljubljana, 1985, str. 741, 749, 802, 806; Vrhovno sodišče SRS, Pregled sodne prakse in literature, Kazenski zakon SFRJ, Ljubljana, 1983, str. 83, točka 18; Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, Ljubljana, 2002, str. 409 in 414). Čeprav sodna praksa glede kriterijev za uporabo razmerja inkluzije ni povsem enotna, kar je tudi razumljivo, saj se presojajo konkretne okoliščine, pa je večinsko stališče, da je podan idealni stek, kadar storilec ponaredi listino, s katero drugega spravi v zmoto zaradi pridobitve premoženjske koristi.

V obravnavanem primeru je obsojeni D.Č. s ponarejanjem podpisov pravega imetnika bančne plačilne kartice na slipu v sedmih primerih spravil v zmoto prodajalce v raznih trgovinah, da so mu izročili blago v skupni vrednosti 139.670 SIT (v izreku sodbe sodišča prve stopnje je pomotoma za 100.000 SIT višji znesek), od najmanj 2.750 SIT do največ 61.750 SIT, ki je bilo zato plačano s sredstvi s tekočega računa oškodovanca. Zneski pri posameznih dejanjih v nadaljevanem kaznivem dejanju goljufije so majhni, trije od sedmih manjši kot 6.000 SIT, zato ni sprejemljiv zaključek, da je kriminalna količina ponareditve podpisov imetnika plačilne kartice, s čimer se ruši zaupanje v pravni promet, še posebej, ker so bili ponarejeni podpisi podkrepljeni s predložitvijo plačilne kartice, zanemarljiva, postranska kriminalna količina oziroma malo pomembna okoliščina kaznivega dejanja goljufije. Sodba sodišča druge stopnje se je najbrž zgledovala po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani (M. Deisinger, KZ s komentarjem, posebni del, Ljubljana, 2002, str. 413, točka 11), vendar pa, kot je bilo že povedano, zgolj razmerje "sredstvo - cilj" med kaznivima dejanjema brez presoje drugih pomembnih okoliščin obeh kaznivih dejanj, ne upravičuje sklepa, da je v danem primeru kaznivo dejanje ponarejanja listin inkludirano v kaznivem dejanju goljufije.

Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obsojenčevo škodo, Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotavlja, da so bile prekršene določbe prvega odstavka 426. člena KZ v obsojenčevo korist, ni pa posegalo v pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

20.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 262/2009
• Sodba I Ips 498/2007
• Sodba I Ips 63619/2010-179