Sodba I Ips 372/2007

Jedro

Sodišče, ki odloča o pritožbi, ne sme mimo konkretnih in relevantnih pritožbenih navedb; te mora vsebinsko obravnavati in se do njih opredeliti ter obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča pritožnika.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega B.B. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ odredila pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnil.

Zagovornica je dne 17.9.2007 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov, iz katerih se sme vložiti to izredno pravno sredstvo in Vrhovnemu sodišču predlagala, da naj pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj je utemeljen sum kot pogoj za odreditev pripora zoper obdolženca podan, kljub nasprotnemu zatrjevanju zahteve.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obdolžencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve trdi, da sodišče druge stopnje naj ne bi vsebinsko obravnavalo pritožbe, v kateri je navajala, da obdolžencu ni bil predočen obremenilni zagovor soobdolženca in da obstajajo za obdolženca le razbremenilna dejstva (česar pobliže ne opredeli) ter da sodišče šteje naključno dejstvo, da se je obdolženec znašel v ukradenem avtomobilu, že kot dokaz, da je izvršil vlomno tatvino. Po njenem mnenju bi sodišče moralo v dvomu odločiti v korist obdolženca.

Zahtevo je po vsebini najprej moč razumeti kot očitek sodišču druge stopnje, da ni presodilo nekaterih pritožbenih navedb, ki po mnenju zagovornice izpodbijajo oceno preiskovalne sodnice o utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja; smiselno torej uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

Sodišče, ki odloča o pritožbi skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo ne sme mimo konkretnih in relevantnih pritožbenih navedb; te mora vsebinsko obravnavati in se do njih opredeliti ter obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča pritožnika.

Ni se mogoče strinjati z vložnikovimi navedbami, da zunajobravnavni senat pri odločanju o pritožbi teh zahtev ne bi upošteval. V obrazložitvi odločbe namreč ugotavlja, da je preiskovalna sodnica določno navedla razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Potrjujejo ga podatki, da sta bila obdolženi B.B. in soobdolženi B.C., oba romunska državljana in sovaščana, prijeta v M. z ukradenim vozilom približno šest ur (torej kratek čas) po tatvini avtomobila v mestu V. v Italiji, v katerem so bili najdeni tudi predmeti, odsvojeni v oškodovančevi hiši. Opozorilo je tudi na razhajanja v zagovorih obeh obdolžencev (glede njunega znanstva in razlogov skupnega potovanja), kot jih je podrobneje navedla v svojem sklepu preiskovalna sodnica, in še posebej na konkretne okoliščine, ki jemljejo prepričljivost obdolženčevemu zagovoru, ko navaja, da je soobdolženca "štopal" ob peti uri zjutraj v V. v Italiji.

Pritožbeno sodišče je pritrdilo oceni preiskovalne sodnice, da je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin utemeljen sum izkazan z zadostno stopnjo verjetnosti, torej ne temelji zgolj na dejstvu, da je bil obdolženec sopotnik v ukradenem avtomobilu. Sklicevanje na ostale okoliščine, na katere pritožbeno sodišče naj ne bi odgovorilo, je tako splošno, da teh navedb ni mogoče preizkusiti. Kolikor zagovornik smiselno trdi, da ugotovljene okoliščine za utemeljen sum ne zadoščajo, v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočnem sklepu (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Trditev v zahtevi, da je pritožbeno sodišče zmotno odločilo glede pritožbenega razloga stvarne in krajevne pristojnosti, je povsem nedoločna in ne zadosti ustaljenim procesnim standardom (prvi odstavek 424. člena ZKP), da mora vložnik zahteve kršitev zakona, ki jih uveljavlja, konkretizirati in utemeljiti. Zato utemeljenosti takšnega posplošenega očitka ni mogoče preizkusiti.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 39/2009
• Sodba I Ips 89/2002
• Sodba I Ips 409/2005