Sodba I Ips 388/2007

Jedro

Sostorilstvo pri kaznivem dejanju goljufije je podano tudi, če je obsojenka za drugega obsojenca nagovarjala oškodovanko, naj mu posodi denar, ki ji ga bo zagotovo v kratkem času vrnil, sicer ji ga bo vrnila sama, pri tem pa je vedela, da soobsojenec denarja ni imel namena vrniti, sama pa tudi ni imela namena zanj vrniti denarja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena R.P. je dolžna plačati povprečnino 1.200 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 29.5.2006 R.P. in M.K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče jima je izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let in določilo dodatni pogoj, da oškodovanki A.P. v roku osmih mesecev nerazdelno plačata premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.700.000,00 SIT. V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku je oškodovanki prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 1.700.000,00 SIT in ga naložilo v plačilo obdolžencema, s priglašenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Naložilo jima je tudi plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 28.11.2006 pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Naložilo ji je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenke R.P. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe in podredno, da odpravi v okviru pogojne obsodbe naložen dodatni pogoj. Sodišču prve stopnje pa predlaga odložitev izvršitve pravnomočne sodbe do odločitve Vrhovnega sodišča o zahtevo za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da očitki zahteve glede obstoja kaznivega dejanja niso utemeljeni. Opis kaznivega dejanja povsem jasno izraža goljufivi namen obeh sostorilcev, konkretno obsojenke z navedbo njenega sodelovanja pri ustvarjanju oziroma vzdrževanju lažne obljube. Kolikor zahteva pri tem izpodbija pravilnost ugotovljenih dejstev, uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v tej fazi postopka ni mogoče upoštevati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zahteva nadalje uveljavlja, da goljufivi namen ni obrazložen oziroma da je obrazložitev nejasna in nerazumljiva. Pri tem ponavlja, da obsojenka ni bila ne dolžnik ne porok, s čemer zopet posredno uveljavlja nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pravilnost dokazne ocene. Prav tako ne drži očitek absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi neustrezne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno obsežno, logično in prepričljivo pojasnilo. Pri tem se je oprlo na dejstva, katera na primeren način povzema iz spisa. Enako velja za pritožbeno sodišče. Neutemeljen je tudi očitek, da obsojenka ni pridobila premoženjske koristi zase ali za koga drugega, saj je v sodbi jasno povedano, da jo je pridobila M.K. Dejanska in pravna podlaga za povrnitev koristi je ustrezno obrazložena v obeh sodbah nižjih sodišč. Glede na navedeno vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče RS zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne in da ne odloži izvršitve pravnomočne obsodilne sodbe.

B.4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev zakona po 1. točki 372. člena ZKP v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenka preganja, kaznivo dejanje. Šlo naj bi za tipično posojilno razmerje, ki s strani obsojenca M.K. ni bilo izpolnjeno. Nezmožnost vrnitve denarja oškodovanki še ne predstavlja storitve kaznivega dejanja goljufije, saj bi goljufivi namen moral obstajati že v času sklenitve posojilne pogodbe. Obsojenki, ki je zgolj sestavila pisno zadolžnico, zato goljufivega namena ni mogoče očitati in v sodbah ni dokazan.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je. Konkretno za obsojenko je opisano, da je po predhodnem dogovoru s K. neugotovljenega dne meseca junija 1999 pričela nagovarjati P., naj posodi K. 1.700.000,00 SIT, ki denar nujno potrebuje in ji ga bo zagotovo v kratkem času vrnil, kolikor ji denarja ne bo vrnil, pa ji ga bo vrnila sama. Ob prejemu denarja je napisala potrdilo o izročitvi denarja, pri tem je vedela, da K. denarja ni imel namena vrniti in ga je z lažno obljubo zvabil od nje, ker je bil v težkem finančnem položaju, sama pa tudi ni imela namena zanj vrniti denarja. Z nadaljnjimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenki goljufivega namena nikakor ni mogoče očitati in da v sodbah ni bil dokazan, se vložnica zahteve spušča v dokazno oceno sodišča glede prispevka obsojenke pri storitvi očitanega kaznivega dejanja. Vsako zatrjevanje, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vložnica zahteve sodišču očita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa ne opredeli katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila podana, vendar se iz navedb, da je obrazložitev goljufivega namena kot znaka kaznivega dejanja nejasna in nerazumljiva, razbere, da uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ponavlja, da naj bi sodišči prve in druge stopnje napačno presodili, da obsojenca že ob sklepanju posla nista imela namena denarja vrniti, kljub temu, da je sodišče prve stopnje vedelo, da je obsojenec šele kasneje zašel v denarne težave. Prav tako naj ne bi pojasnili, v čem je bil namen obsojenke, ki ni bila ne dolžnik ne porok za vrnitev denarja, da se denar ne vrne.

8. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so znaki kaznivega dejanja, saj pravilno povzema vsebino spisa in se opredeli do vseh dejstev in okoliščin, odločilnih za presojo ravnanja obsojencev. V sodbi je jasno opisano lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, s katerim sta obsojenca spravila oškodovanko v zmoto in jo s tem zapeljala, da jima je posodila denar. S popolnoma sprejemljivimi razlogi je na šesti strani sodbe utemeljena tudi ocena sodišča, da sta pri tem ravnala z goljufivim namenom, saj sta vedela, da obsojeni K. zaradi slabega finančnega položaja denarja ne bo zmožen vrniti, obsojenka pa ga tudi ni imela namena vrniti. Kolikor pa zahteva izpodbija presojo sodišča, zopet uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Ugotovljenemu dejanskemu stanju pa posredno nasprotuje tudi z navajanjem, da obsojenka ni bila ne dolžnik ne porok za vrnitev denarja, zato je Vrhovno sodišče te navedbe zavrnilo. 9. Zahteva uveljavlja še kršitev kazenskega zakona zaradi dodatnega pogoja, ki ga je sodišče določilo pri izreku pogojne obsodbe. Trdi, da obsojenka niti zase niti za koga drugega ni pridobila premoženjske koristi, zato ne more obstajati solidarna odgovornost za vračilo denarja.

10. Tudi v tem delu je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, saj obsojenkina zagovornica zopet izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na tem gradi zatrjevano kršitev kazenskega zakona.

11. Zatrjevane kršitve po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obsojene R.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo, glede na navedene razloge pa izvršitve pravnomočne obsodilne sodbe do odločitve v zahtevi ni odložilo.

12. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 38183/2012-64
• VSK sodba II Kp 38568/2014
• Sodba I Ips 408/2008