Sodba I Ips 394/2006

Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka, sme vložnik uveljavljati le tiste kršitve zakona, za katere ocenjuje, da so podane v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva obsojenega B.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 21.10.2005 na podlagi 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zahtevo obsojenega B.Č. za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo istega sodišča z dne 24.10.2001, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.3.2002. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom obsojenčevo pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obsojeni B.Č. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka "iz 3. in 4. točke (očitno mišljeno odstavka) 70. člena, iz 2. točke (očitno mišljeno 2. odstavka) 412. člena in 3. in 5. točke (1. odstavka) 410. člena ZKP in zaradi kršitve 3. točke (očitno mišljeno odstavka) 241. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter "omogoči" obnovo postopka.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da obsojenec v njej našteva številne kršitve določb kazenskega postopka, ki pa jih v nadaljevanju z ničemer ne konkretizira. V ostalem pa vložnik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S tem izrednim pravnim sredstvom, vloženim zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka, sme vložnik uveljavljati le tiste kršitve zakona, za katere ocenjuje, da so podane v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Take pravnomočne odločbe pa vložnik ne more uspešno izpodbijati s sklicevanjem na kršitve zakona, ki jih je po njegovi presoji storilo sodišče v postopku, v katerem je sprejelo pravnomočno sodbo, glede katere je vložena zahteva za obnovo kazenskega postopka. Kršitve zakona, ki se nanašajo na pravnomočno sodbo, je mogoče uveljavljati le z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper to odločbo, kar je obsojenčev takratni zagovornik Z.C. tudi storil, Vrhovno sodišče pa je njegovo zahtevo s sodbo z dne 13.5.2004, opr. št. I Ips 241/2002 zavrnilo.

Glede na takšno pravno razlago je povsem očitno, da obsojenčevih navedb v zahtevi, da mu sodišče v rednem postopku v nasprotju z določbama 3. in 4. odstavka 70. člena ZKP ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti in da je potrebno ponovno zaslišati pričo K.F., ki ga je sodišče na glavni obravnavi zaslišalo, potem ko je obsojenca na podlagi 327. člena ZKP začasno odstranilo iz sodne dvorane, ni treba presojati.

Obsojenec z navedbami, da sta z oškodovano N.Č. prostovoljno spolno občevala in da je bil kazenski pregon za to dejanje (pod točko II prvostopenjske sodbe), četudi bi obveljalo, da je bilo kaznivo, ob prijavi leta 1998 že zastaral, utemeljuje kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Vendar s tem ne izpodbija zakonitosti napadenega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka, ampak zakonitost pravnomočne sodbe.

Sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo, ker je ocenilo, tako stališče pa tudi podrobno argumentiralo, da novi dokazi, tudi če bi držalo vse, kar je obsojenec navajal v zahtevi, očitno niso taki, da bi lahko omajali dokazno oceno v izpodbijani sodbi in povzročili obsojenčevo oprostitev ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. S sklicevanjem na nekatera oddaljena in nerelevantna kontrolna dejstva, ki da bi jih zaslišane priče potrdile (da sta bila takrat, ko se je oškodovani D.F. učil rimskih številk, v stanovanju tudi njegova mama in polbrat, da v svojem stanovanju s tem oškodovancem nikoli ni bil sam, da v času, ko naj bi po oškodovančevih navedbah storil kaznivo dejanje, kavbojk sploh ni nosil), obsojenec v zahtevi ponuja drugačno presojo predlaganih dokazov in pomena naštetih dejstev ter na ta način zavrača oceno, ki je v tem pogledu sprejelo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Zato s ponavljanjem v zahtevi, da je potrebno zaslišati pričo S.D., oškodovanca D.F., M.O. ter priče M.Č., P.T. in T.K., obsojenec po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak pravnomočni sklep izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za trditve, da bi bilo mogoče s soočenjem oškodovanca E.Č. in obsojenčeve hčerke V. dokazati, da z oškodovancem nikoli nista bila sama in da je naravnost neverjetno, da bi ta oškodovanec, kljub vedenju, da je obsojenec imel spolni odnos z njegovo materjo N.Č., k njim hodil še polna štiri leta. Verodostojnost priče N.Č. vložnik izpodbija tudi z navedbo, da njena izjava, da si trezna spolnega odnosa z obsojencem ne bi želela, ne more imeti nobene pravne veljave. Obsojenec je že v rednem postopku predlagal zaslišanje prič S. in J.R. ter B.P. o dejstvih, ki jih uveljavlja v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, zato v tem obsegu ni niti izkazal, da gre za nove dokaze ali nova dejstva. Sodišče je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, zakaj predlagana dokaza z zaslišanjem N.B. in soočenje N.Č. in M.O. nista taka, da bi, tudi če bi bile obsojenčeve navedbe v zahtevi potrjene, omajale dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi. Nasprotne vložnikove navedbe je zato treba zavrniti.

Obsojenec v zahtevi ne pove, katero kršitev naj bi sodišče storilo s tem, ko ni odgovorilo na njegovo "pobudo" za poligrafski preizkus in pridobitev "mnenja psihiatra". Zato utemeljenosti teh njegovih navedb z vidika zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

Prav tako vložnik ne pojasni zatrjevane kršitve določb 2. odstavka 412. člena ZKP, trditev v zahtevi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz "3. in 5. točke 1. odstavka 410. člena ZKP", tudi ni z ničemer konkretizirana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obsojeni B.Č. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na slabe gmotne razmere oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 205/2009
• Sodba I Ips 337/2006
• Sodba I Ips 18/2007