Sodba I Ips 478/2006

Jedro

Za zavest o prepovedanosti dejanja ni potrebno natančno poznati vse znake kaznivega dejanja oziroma se zavedati prepovedane posledice, saj zadošča že, da storilec razume socialni pomen dogajanja in da se zaveda socialne nesprejemljivosti svojega ravnanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene C.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenko se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo M.F. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po 2. in 1. odstavku 183. člena KZ (dejanje opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen sedem let in šest mesecev zapora in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po 2. in 1. odstavku 201. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, zatem pa mu izreklo enotno kazen devet let zapora. Z isto sodbo je sodišče C.F. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po 2. in 1. odstavku 201. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka), za katero ji je izreklo kazen eno leto zapora. Oškodovanko je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde, oba obdolženca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; oba obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenkin zagovornik je dne 15.12.2006 zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (slednjih v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretiziral). V zahtevi navaja, da glede na vse okoliščine, v kakršnih je družina živela, se obrambi postavlja vprašanje, ali se je obsojenka sploh mogla zavedati vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma bistva, to je njegove prepovedanosti v občem človeškem moralnem oziroma pravnem smislu. Po mnenju vložnika je bila percepcija obsojenke takšna, da se ni zavedala znakov kaznivega dejanja oziroma neke obče človeške prepovedanosti in zato ni moč govoriti, da se je zavedala prepovedane posledice oziroma o takšni posledici imela predstavo. Tako so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenke. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 9.1.2007, predlagal zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenkin zagovornik seznanjen z vročitvijo le-tega dne 28.3.2007, medtem ko se je na obsojenko naslovljeno sodno pismo vrnilo z oznako "preseljena".

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

– da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2.

6. Obsojenka je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po 2. in 1. odstavku 201. člena KZ, ker je kot roditelj zanemarjala mladoletno osebo, za katero je morala skrbeti tako, da je hudo kršila svoje dolžnosti skrbi in vzgoje ter z njo surovo ravnala, ko je od aprila 1999 do marca 2003 na svojem domu zanemarjala svojo mladoletno hčer tako, da je opuščala skrb za hčerkino higieno in zdravje (hči je v vrtec in šolo hodila umazana, zanemarjena in smrdeča), opuščala osnovno higieno v stanovanju (otrok je živel v umazaniji in popolnoma neprimernih higienskih razmerah), opuščala kuhanje toplih obrokov za hčerko, pogosto pa jo je tudi pretepala s palico, kar vse je pustilo posledice na hčerkini psihi in njenem osebnostnem razvoju.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je vprašljiva stopnja krivde (direktni naklep) obsojenke za očitano ji kaznivo dejanje, ker je sama živela v obupnih razmerah in v enaki meri skrbela zase, kot za ostala člana družine. Po mnenju obrambe se obsojenka ni zavedala znakov kaznivega dejanja oziroma obče človeške prepovedanosti, zato se tudi ni zavedala prepovedane posledice oziroma da bi imela predstavo o prepovedani posledici. S takšnimi navedbami zagovornik nakazuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP glede okoliščin, ki zaradi zmote izključujejo kazensko odgovornost obsojenke (2. točka 372. člena ZKP), ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

8. Zagovornik v zahtevi nakazuje obstoj dejanske in pravne zmote glede zanemarjanja mladoletne osebe s hudimi kršitvami roditeljskih dolžnosti skrbi in vzgoje ter surovim ravnanjem. Meni, da obsojenka zaradi razmer, v kakršnih je sama živela oziroma je živela njena družina, ni mogla razumeti, kaj pomeni skrb za otroka. Pri tem pa zagovornik izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo in zmotno meni, da bi morala obsojenka natančno poznati vse znake očitanega ji kaznivega dejanja oziroma se zavedati prepovedane posledice. Za zavest o prepovedanosti dejanja to ni potrebno, zadošča že, da storilec razume socialni pomen dogajanja, da se zaveda socialne nesprejemljivosti svojega ravnanja, ne pa, da pozna popolno vsebino pravne definicije (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 324/2006). Starši so po obče sprejetih človeških in moralnih dolžnostih po svojih močeh zavezani skrbeti in omogočiti svojim otrokom razmere za zdravo rast in razvoj, zavezani so jih preživljati in skrbeti za njihovo zdravje. Sodišče se je v izpodbijani pravnomočni sodbi o obsojenkini sposobnosti zavedanja neprimernosti in protipravnosti lastnega ravnanja in njenem odnosu do prepovedane posledice opredelilo ne le na podlagi izpovedb prič, temveč tudi na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v L. in presodilo, da je obsojenka vedela, kaj pomeni skrb za otroka in tudi razumela socialni pomen dogajanja v družini in bila povsem sposobna razumeti svojo dolžnost skrbeti za svoje otroke in svojim otrokom nuditi več, kot pa jim je nudila do uvedbe kazenskega postopka. Obsojenka, ki se tudi na pozive šol in socialnega skrbstva glede skrbi za mladoletno hči sploh ni odzivala, je svojo mladoletno hči zanemarjala in opustila skrb za njeno higieno in zdravje ter razvoj zaradi svojih osebnih lastnosti, ne pa ker ne bi razumela socialnega pomena dogajanja, zaradi razmer, v katerih je družina živela. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da se obsojenka ni zavedala znakov kaznivega dejanja niti prepovedane posledice, drugače kot izpodbijana pravnomočna sodba, ocenjuje posamezne dokaze. Po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenko, ki je brez premoženja, oprostilo plačila povprečnine, saj bi lahko bilo s plačilom le-te ogroženo vzdrževanje obsojenke.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 90/2007
• Sodba I Ips 324/2006
• VSRS Sodba I Ips 19500/2015