Sodba I Ips 458/2006

Jedro

Tudi če bi bila hišna preiskava, pri kateri predmeti niso bili najdeni oziroma zaseženi, opravljena nezakonito, ta okoliščina ne bi vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj so predmet ekskluzije le predmeti, pridobljeni pri hišni preiskavi, opravljeni v nasprotju s procesnimi predpisi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo Okrožnega sodišča v Kopru sta bila L.S. in E.V. spoznana za kriva in sicer L.S. storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, E.V. pa napeljevanja k temu kaznivemu dejanju (1. odstavek 196. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 26. člena). Sodišče je obsojencema izreklo zaporni kazni in sicer vsakemu po eno leto zapora, v katero je obtoženemu S. vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 22.9.1992 od 8. ure do 17.2.1993 do 14.10 ure. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ mu je odvzelo še 1488,5 g heroina, obema obtožencema pa je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbi njunih zagovornikov je zavrnilo kot neutemeljeni Višje sodišče v Kopru ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je odločilo, da sta obtoženca dolžna plačati stroške postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega L.S. zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP oziroma zaradi kršitve kazenskega zakona kot posledici bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugim senatom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, menil, da je zahteva za varstvo zakonitosti prenagljena. Po 3. odstavku 421. člena ZKP se namreč sme zahteva vložiti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. V danem primeru je zagovornik obdolženca prejel drugostopenjsko sodbo 29.9.2004, obdolžencu pa sodba še ni bila vročena. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti torej še ni začel teči.

Ob formalnem preizkusu zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da sicer držijo navedbe vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo, da tedaj, ko je zagovornik obsojenega L.S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, rok za vložitev zahteve še ni začel teči vendar pa je bila sodba drugostopenjskega sodišča kasneje obsojenemu S. vročena, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik obravnavalo, saj so bile za to izpolnjene vse zakonske predpostavke. Vložila jo je namreč oseba, ki ima to pravico (zagovornik, ki se je izkazal s pooblastilom), Vrhovnemu sodišču pa je bila zahteva predložena do izteka zakonskega trimesečnega roka od vročitve sodbe obsojencu. V skladu z 2. odstavkom 422. člena in 2. odstavkom 423. člena ZKP se namreč sme zahteva za varstvo zakonitosti zavreči le, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča (2. odstavek 420. člena), če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (1. odstavek 421. člena) ali če je prepozna (3. odstavek 421. člena).

Pri vsebinski presoji zahteve za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta neutemeljena.

Zagovornik sicer v zahtevi uvodoma sodišču očita kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa v nadaljevanju zahteve teh kršitev ne obrazloži. Trditve, da je bil prvi zagovor obdolženega S. izsiljen, oziroma da ga je podal takšnega kot je v strahu pred policijo, da je mnogo bolj logičen in potrjen z ostalimi izvedenimi dokazi zagovor, ki ga je podal za tem ob soočenju z drugoobdolžencem, navedbe, da A. ni bil izmišljen za potrebe tega postopka ter da je sklepanje sodišča glede cene džipa povsem neprepričljivo in nelogično, takšnim zaključkom pa je pritožbeno sodišče nekritično sledilo, pri čemer je imelo v rokah celo podatke, da je obdolženec tedaj govoril tako kot je, ker je bila usoda njegove žene v rokah policije, pomenijo namreč le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, oziroma uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljena pa je tudi nadaljnja trditev zagovornika v zahtevi, da je bila hišna preiskava, ki so jo opravili policisti dne 21.9.1992 ob 17. uri, nezakonita, saj je bila opravljena v odsotnosti obdolženca. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bila hišna preiskava opravljena v skladu z 2. odstavkom 207. člena tedaj veljavnega ZKP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - zadnja sprememba 3/90), ki je dopuščal opravo hišne preiskave tudi brez obdolženčeve navzočnosti. Ne glede na navedeno pa pri hišni preiskavi policisti tudi niso ničesar našli oziroma zasegli, tako da tudi v primeru kolikor bi bila hišna preiskava opravljena nezakonito (kar v konkretnem primeru kot je bilo že povedano ni bila) ta okoliščina ne bi vplivala na zakonitost sodne odločbe. Predmet ekskluzije so namreč le predmeti pridobljeni pri hišni preiskavi opravljeni v nasprotju s procesnimi predpisi.

S tem, ko sodišče ni vpogledalo v uradni zaznamek o razgovoru policistov z osumljencem in pribavilo ter vpogledalo v rezultate poligrafskega testiranja osumljenca (sedaj obsojenca) ni kršilo določb ZKP. Nasprotno, kolikor bi v navedene listine vpogledalo bi namreč ne samo poseglo v obdolženčeve ustavne pravice, predvsem v pravico do privilegija zoper samoobtožbo, temveč bi kršilo tudi izločitvena pravila, ki jih ureja 83. člena ZKP. Po tej določbi namreč sodnik ne sme biti seznanjen z obvestili, ki jih je dal osumljenec v predkazenskem postopku, oziroma preden je bil poučen v smislu 4. odstavka 148. člena ZKP. Uporaba te izjave bi ne glede na vsebino pomenila absolutno bistveno kršitev določb ZKP iz 8. točke 1. odstavka 371. člena, saj je v tem zakonu izrecno določeno, da se sodna odločba na takšna obvestila ne glede na vsebino ne sme opreti (1. odstavek 83. člena). Prej veljavni ZKP (z začetkom veljave 1.6.1977) je sicer dopuščal izjemo od tega pravila (84. člen tedaj veljavnega zakona), kjer je sodišče pod pogoji določenimi v tej določbi, izjemoma lahko prebralo izločeni zapisnik in obvestila, če obdolženec to sam zahteva. Te izjeme pa novi ZKP (z začetkom veljave 1.1.1995) ne pozna.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve določb zakona, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, zahteva pa je v pretežnem delu podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na to, da obsojenec nima premoženja in da je trenutno na prestajanju daljše zaporne kazni, ga je Vrhovno sodišče v skladu z določili, citiranimi v izreku te odločbe oprostilo povprečnine - stroška, nastalega pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 60/2018
• Sodba I Ips 236/97
• Sodba I Ips 251/2005