Sodba I Ips 378/2006

Jedro

Kvalifikatorna znaka kaznivega dejanja zlorabe položaja, velika premoženjska korist in velika premoženjska škoda, sta predpisana alternativno. Obsojencu se očita koristoljubni in ne škodoželjni motiv, zato bi opis kaznivega dejanja vseboval vse znake kvalificiranega kaznivega dejanja po 2. odstavku 244. člena KZ tudi, če sploh ne bi navajal, kdo je bil oškodovanec in za kolikšno škodo.

Izrek

Zahtevi obsojenega S.S. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojeni S.S. je dolžan plačati 1000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu S.S. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom istega člena izrečena kazen tri leta zapora, v katero se všteje hišni pripor od 14.1. do 15.9.2000 ter pripor od 30.9.1998 do 13.1.2000 in od 9.8.2005 dalje. Odvzeta mu je bila premoženjska korist 18.400.000 SIT, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Zoper sodbi sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni S.S. iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona.

Zahteva obsojenca očita sodišču druge stopnje, da v nasprotju z določbami 1. odstavka 395. člena ZKP ni presodilo pritožbenih navedb, da F. d.o.o. in njegova lastnika niso bili oškodovani z obsojenčevim dejanjem; da so bili listinski dokazi uničeni ali skriti in zato pregon ni dopusten; da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katero dejanje je "izraba položaja"; da je bil obsojenec zaradi nelegalnega dogovora med slovenskimi oblastmi in ZDA deportiran v Slovenijo ne pa v državo po njegovi izbiri, zato se mora odvzem prostosti v ZDA šteti za pripor in ga všteti v kazen; in da je ta kazenski postopek izveden zaradi političnih razlogov.

Sodbi sodišča prve stopnje očita kršitev 2. in 7. člena KZ, ker da dejanje, za katero je obsojen, ni kaznivo dejanje, ker ni bilo protipravno, saj kazenski zakon ne ščiti lastnine pred dejanji lastnikov. Ker so bili za obsojenca razbremenilni dokazi uničeni in skriti, je kazenski pregon izključen. Sodišče je kršilo kazenski zakon tudi s tem, da v izrečeno kazen ni vštelo ekstradicijskega pripora v ZDA.

Bistvene kršitve postopka vložnik vidi v tem, da je sodišče onemogočilo izvedbo dokazov v obsojenčevo korist z uničenjem razbremenilnih dokazov in je zlorabilo kazenski postopek za "cilje izven prava". Kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je sodišče zagrešilo s tem, da je oprlo sodbo na izvedensko mnenje Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki ni podpisano in je zato nedovoljen dokaz. Kršitev postopka po 7. točki istega odstavka in člena ZKP naj bi bilo v tem, da sodišče "ni razjasnilo predmeta obtožbe", ker je zavrnilo dokazne predloge obrambe v zvezi s spremembo obtožbe in ni upoštevalo, da se je PID D. d.d. statusno spremenila v navadno delniško družbo. Napake sodbe v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik vidi v tem, da sodba v nasprotju z dokazi trdi, da je bila F. d.o.o. oškodovana z nakupom in prodajo P. d.o.o. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP vložnik vidi v tem, da je policija v nasprotju z določbami 4. odstavka 12. člena ZKP in 29. člena Ustave zadrževala listine, ki so bile kasneje ob pomoči sodišča uničene in ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe; da je sodišče v nasprotju s 1. odstavkom 17. člena ZKP zavrnilo predlog obrambe, da se pridobi predhodno mnenje po 113.a členu Zakona o sodiščih glede skladnosti 244. člena KZ s predpisi Evropske unije; da je bil pripor v nasprotju s 1. odstavkom 201. člena ZKP odrejen na podlagi izjave neidentificiranega policista in brez zakonitih razlogov; da je sodišče v nasprotju s 5. odstavkom 299. člena ZKP izdajalo sklepe brez obrazložitev; da v nasprotju s 5. členom ZKP potek glavne obravnave ni bil tonsko sneman, izpovedbe pa niso bile verno protokolirane.

Sodišče je nepravilno ugotovilo višino premoženjske koristi; vrednost obsojenčevih terjatev do poslovnega sistema D.; da so oškodovanci F. d.o.o. in njegova lastnika ter delničarji O. d.d.; vrednost P. d.o.o.; obsojenčev namen pri izvedbi transakcij ter njegova odgovornost za dajanje podatkov ocenjevalcem vrednosti P. d.o.o. Predlaga, da se ga oprosti ali pa izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva pošlje v novo sojenje pred drugim sodiščem zunaj območja Višjega sodišča v Mariboru ali pa na sodišče prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Zagovornik pa v svoji zahtevi uveljavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izrek prvostopenjske sodbe ne pove, komu je z dejanjem obsojenca nastala škoda ter kršitev kazenskega zakona, ker dejanje obsojenca ni bilo protipravno, izguba vrednosti certifikatov in gotovine, ki so jih občani vložili v PID D. d.d. pa ni škoda v smislu kazenskega zakona. Sodba zmotno šteje, da so iste osebe vložile certifikate v PID D. 1 d.d., ki se je preoblikovala v O. d.d., saj niso bili vsi iste osebe. Izrek ne navaja obeh znakov tega kaznivega dejanja, to je premoženjske koristi in premoženjske škode. Škoda je bila povzročena PID D. 1 d.d. oziroma O. d.d. kot pravnim osebam, ne pa njunim delničarjem. Ti bi bili oškodovani samo, če bi se zaradi dejanja obsojenca zmanjšala vrednost delnic podjetja (refleksna škoda), ki pa ni pravno priznana škoda. Drugačno stališče izpodbijanih sodb je pravno zmotno. Iz izpodbijanih sodb ni vidno, katere predpise oziroma pooblastila v gospodarski družbi je obsojenec kršil oziroma prekoračil. Podjetja, ki so bila vpletena v nakup F. d.o.o., so se ukvarjala z vlaganji v vrednostne papirja, poslovne deleže in nepremičnine, torej s špekulativnimi nakupi in prodajami, ki so tvegani posli. Nakup P. d.o.o. je bil dolgoročno uspešna naložba za F. d.o.o., čeprav z določenim rizikom, vendar pa to ni kaznivo dejanje. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevah odgovarja, da je pritožbeno sodišče presodilo vse relevantne navedbe v pritožbah obsojenca in zagovornika. Obsojenec je delnice nabavil s sredstvi, ki so jih vložili občani v vzajemni sklad oziroma v PID in so ostala njihova lastnina. Zato so oni oškodovanci kot lastniki teh sredstev in ne PID. Izvedensko mnenje Ekonomske fakultete v Ljubljani je objektivno in je dopusten dokaz. Obsojenec je bil na podlagi tiralice prijet na Letališču B., ko je bil deportiran iz ZDA, tam pa mu je bila odvzeta prostost zaradi nezakonitega bivanja in deportacije, ne pa zaradi tega kazenskega postopka. Predlaga, da se obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in zagovorniku, o njem pa se je izjavil le obsojenec. Vztraja pri trditvah v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil s sodbama kršen kazenski zakon in kazenski postopek, zlasti pa sodbi nista ugotovili, ali je z nakupom in prodajo P. d.o.o. prišlo do oškodovanja, kdo je oškodovan (F. d.o.o. in njuna lastnika ali bivši imetniki certifikatov), na podlagi kakšnih pogodb so delnice v lasti O. d.d. prišle v last F. d.o.o. in kdo je bil s tem oškodovan, in zakaj naj bi bil obsojenec protipravni lastnik delnic, ki so bile prej v lasti O. d.d. oziroma PID D. 1 d.d..

Zahtevi obsojenega S.S. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec in zagovornik vložita zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona jasno in določno navedene in obrazložene, da jih je mogoče preizkusiti.

Težišče obeh zahtev za varstvo zakonitosti je v trditvah, da obsojenčevo ravnanje ni kaznivo dejanje, ker ni protipravno, saj iz opisa ne izhaja, da bi obsojenec prekoračil pooblastila ali kršil predpise, da pridobljena korist ni protipravna in da F. d.o.o. oziroma obsojenec in njegova žena kot lastnika te družbe ter delničarji O. d.d. niso bili oškodovani v kazenskopravnem smislu. Opis dejanja v izreku obtožnice in sodbe ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja po 244. členu KZ. Ker sodišče druge stopnje pritožbenih navedb o teh kršitev kazenskega zakona v nasprotju s 1. odstavkom 395. člena ZKP ni presodilo, naj bi obe sodišči zagrešili enake kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka.

Kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da si pridobi veliko premoženjsko korist ali povzroči veliko premoženjsko škodo z zlorabo položaja ali pravic dejansko pridobi tolikšno korist oziroma povzroči tako škodo. Po teh določbah se položaj lahko izrabi na tri alternativno določene načine: z izrabo položaja, s prestopitvijo meja pravic ali z opustitvijo dolžnega ravnanja. Izrabo položaja (ki se očita tudi obsojencu) pomeni vsako ravnanje pri sklepanju poslov ali drugih razpolaganjih s premoženjem gospodarskih družb, ki jih je storilec sicer upravičen storiti v imenu in za račun družbe na podlagi internih pooblastil, vendar pa ta razpolaganja izvrši v nasprotju z interesi družbe in zato pomenijo akt nelojalnosti, nezvestobe do družbe oziroma njenih lastnikov. Za izrabo položaja gre tudi v primeru, ko storilec ravna v lastnem interesu, zaradi lastnih koristi, v nasprotju s 1. odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah, nepošteno, nevestno oziroma neodgovorno. Za zlorabo položaja s prekoračitvijo meja pravic gre, kadar storilec sklene pravni posel v nasprotju s pooblastili, ki jih določajo zunanji predpisi, zato so načeloma taki posli nični in družbe ne zavezujejo.

Zmotno je zato stališče zahtev, da je treba pri zlorabi položaja z njegovo izrabo dejanje opisati kako, da vsebuje očitek kršitve zunanjih predpisov, ki določajo vrste in meje pooblastil na določenem položaju. Takšna oblika zlorabe položaja bi pomenila prestop meja pravic.

Obsojencu se očita, da je z namenom, da si pridobi veliko premoženjsko korist med 18.11.1996 in 13.5.1998 zlorabil položaj direktorja gospodarske družbe F. d.o.o. tako, da je:

– od samega sebe kot lastnika za F. d.o.o. kupil družbo P. d.o.o. za 534.887.000 SIT, čeprav je bila brez vsake vrednosti, kupnino pa naj bi F. d.o.o. poravnala s svojimi obveznicami (pogodba v prilogi A44 spisa sodišča prve stopnje); – nato pa je zato, da bi za to svojo navidezno terjatev dobil realno premoženje v obliki vrednostnih papirjev:

a) za F. d.o.o. od družbe O. d.o.o. odkupil za 415.560.839,45 SIT delnic različnih podjetij, kupnino pa naj bi F. d.o.o. pobotal s terjatvami do poslovnega sistema D. d.d. ter to pogodbo podpisal tako kot direktor in zastopnik prodajalca kot tudi kupca vrednostnih papirjev (pogodba v prilogi A37 istega spisa); b) sklenil s seboj kot fizično osebo pogodbo, s katero mu je F. d.o.o. iste delnice prodala za 394,684.919,45 SIT, kupnino zanje pa je do tega zneska pobotal s svojo terjatvijo do iste družbe (pogodba v prilogi A36 istega spisa), ki je temeljila na prodaji ničvredne P. d.o.o.

Obsojenec je s pobotanji navideznih terjatev brez vrednosti, (namreč terjatvami F. d.o.o. do PS D. d.d., ki je imel že konec leta 1996 preko 9.000,000.000 SIT večjo pasivo od aktive in zato pred stečajem, s kupnino O. d.d. za vrednostne papirje ter nerealno terjatev obsojenca do F. d.o.o. za prodajo ničvredne P. d.o.o. s kupnino za vrednostne papirje, ki jih je kupil od F. d.o.o.) prišel do realnega premoženja, do vrednostnih papirjev, ki so imeli tržno ceno, čeprav mnogo nižjo od pogodbene, kar je bil njegov namen (27. stran sodbe sodišča prve stopnje). Upoštevaje takšen enotni naklep, ki je bil motiv za vse opisane transakcije, povezanost obsojenčevih lastniških in upravljalskih funkcij v družbah PS D. d.d., O. d.d., F. d.o.o. in P. d.o.o., sklepanje in podpisovanje pogodb med temi družbami in samim seboj o prodaji P. d.o.o. in vrednostnih papirjev, Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku nižjih sodišč, da obsojenčevo dejanje vsebuje vse znake zlorabe položaja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ. Ta opis vključuje tudi izrabo obsojenčevega položaja direktorja v O. d.d., čeprav izrečno ne navaja izrabe tega položaja s tem izrazom, vendar navaja obsojenčev položaj direktorja v O. d.d., opiše način zlorabe tega položaja in posledice zlorabe, obsojenčev integralni koristoljubni naklep, kar zadošča za subsumbcijo pod zakonski znak izrabe položaja.

Zmotno je tudi stališče zahtev, da morata biti kumulativno podana oba kvalifikatorna znaka kaznivega dejanja, to je velika premoženjska korist in velika premoženjska škoda tako v naklepu storilca kot v nastali posledici. Določbe 1. in 2. odstavka 244. člena KZ so popolnoma jasne v tem, da so ti znaki predpisani alternativno. Obsojencu se očita koristoljubni in ne škodoželjni motiv in tudi posledica, zato bi opis njegovega kaznivega dejanja vseboval vse znake kvalificiranega kaznivega dejanja po 2. odstavku 244. člena KZ tudi, če sploh ne bi navajal, kdo je bil oškodovanec in za kolikšno škodo. Upoštevajoč takšno pravno izhodišče trditve v zahtevah, da je sodišče zmotno ugotovilo, da so oškodovanci F. d.o.o., obsojenec in njegova žena kot lastnika te družbe, da ni razvidno, kdo so bili delničarji O. d.d., ki naj bi bili oškodovani, da delničarji te družbe kot posredni oškodovanci niso oškodovanci v smislu določb 244. člena KZ, zadevajo dejstva in zaključke, ki ne vplivajo na obstoj kaznivega dejanja in torej niso bistvenega pomena. Razen tega zahtevi z njimi izpodbijata pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahtevi obširno izpodbijata stališče sodb, da je obsojenec zlorabil položaj, čeprav naj bi bila oškodovana družba F., ki je bila last obsojenca in žene, oba pa trdita, da nista bila oškodovana.

Vložnika imata prav, da F. d.o.o. ni bila oškodovana, če se upošteva izolirano vsako transakcijo posebej, (če se ne upošteva, da je bil nakup družbe P. d.o.o. škodljiv že zato, ker je bil povsem nepotreben, ustanovitev nove družbe bi bila neprimerno cenejša, dejanska vrednost družbe je bila nič, pogodbena in poljubno postavljena pa astronomsko visoka), kajti prodaja 40% deleža družbi P.D. d.o.o. in 15% deleža G.D. d.o.o. (priloga C9) za skupaj 336,875.000 SIT, za svoj 45% delež pa naj bi F. d.o.o. ob pripojitvi k P.S. D. d.d. dobil 159.307 delnic tega sistema po ceni 6.000 SIT v vrednosti 955.842.000 SIT, knjigovodstveno pokaže, da F. z nakupom in prodajo P. d.o.o. ne bi imel izgube. Vrednostne papirje je od O. d.d. kupil za nerealnih 397,671.147,87 SIT (čeprav je bila njihova tržna vrednost kvečjemu 10% pogodbene) in jih za 397,684.919,45 SIT prodal obsojencu, torej tudi pri nakupu in prodaji vrednostnih papirjev knjigovodstveno F. ni imel izgube. Oškodovanec je navidezno le obsojenec, ki je iste vrednostne papirje prodal za desetkrat nižjo ceno od nabavne. Tudi O. d.o.o. pri nakupu in prodaji vrednostnih papirjev navidezno, knjigovodstveno ni bil oškodovan, saj je po ugotovitvah sodb kupil vrednostne papirje v povprečju po nižji ceni, kot jih je prodal družbi F. d.o.o. Toda vse te transakcije je treba ocenjevati v njihovi povezavi in v skupnem učinku v skladu z obsojenčevim naklepom, da pridobi v last vrednostne papirje v portfelju O. d.d., ki so imeli določeno tržno vrednost, brez efektivnega plačila. Ta namen bi obsojenec lahko uresničil tudi tako, da bi P. d.o.o. pod enakimi pogoji kot družbi F. d.o.o. prodal neposredno O. d.d. in pogodbo podpisal kot direktor te družbe in kot prodajalec. Toda pri taki neposredni prodaji bi bilo na prvi pogled očitno, da je nakup P. d.o.o. za O. d.d. povsem nepotreben, škodljiv, da za vrednostne papirje O. d.d. ni prejel nobene realne protivrednosti, kar bi lahko pri lastnikih te družbe in pri revizorjih sprožilo vprašanje obsojenčeve odgovornosti. Da bi zameglil tak končni učinek je obsojenec vključil v te transakcije F. d.o.o. in njene navidezne terjatve. Obsojenec je s tem izrabil položaj direktorja družbe F. d.o.o. z namenom, da si s to zlorabo pridobi veliko premoženjsko korist, kar mu je tudi uspelo.

Tudi stališče v zagovornikovi zahtevi, da delničarji O. d.d. kot lastniki te družbe po kazenskem pravu niso oškodovani, je zmotno. Po določbah 6. alineje 144. člena ZKP je oškodovanec vsak, ki mu je bila kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Delničarji (ali lastniki deležev) v gospodarskih družbah so v osnovni kapital družbe vložili svoja finančna ali druga sredstva, lahko tudi lastniške certifikate, ki so jih dobili na podlagi 2. odstavka 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Po tem zakonu se je 40% vsega družbenega kapitala v podjetjih razdelilo državljanom. Certifikati so bili posebni imenski vrednostni papirji na določen tolarski znesek, s katerimi so državljani lahko kupovali delnice pooblaščenih investicijskih družb, jih vlagali v vzajemne sklade, kupovali delnice pri interni razdelitvi, pri javnih prodajah delnic in podobno. Pri nakupu delnic ali pri vlaganju v sklade so imeli povsem enak položaj kot gotovina. Delničarji pooblaščenih investicijskih družb imajo pravico do dividend, ob prenehanju družbe pa pravico do udeležbe v likvidacijski masi (2. odstavek 52. člena v zvezi s 1. odstavkom 125. člena Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje). Ker je po ugotovitvah sodb O. d.d. z dejanjem obsojenca izgubil praktično vse realno premoženje v vrednostnih papirjih in padel pod stečaj, so delničarji izgubili celotno vrednost, ki so jo vložili v delnice te družbe, bodisi gotovino ali certifikate brez razlike, zato jih je sodišče upravičeno štelo kot oškodovance v smislu 144. člena ZKP. Omenjeno pa je že bilo, da je vprašanje oškodovancev v tej zadevi sicer nebistvenega pomena.

Kršitev kazenskega zakona naj bi bila po navedbah v zahtevah tudi v tem, da sodišče v izrečeno kazen ni vštelo odvzema prostosti obsojencu po odločbah pristojnih organov v ZDA, kot je določeno v 125. členu KZ. Izpodbijani sodbi sta to vprašanje tudi po stališču Vrhovnega sodišča zakonito presodili na podlagi dejstev, ki sta jih pravilno ugotovili, zato zahtevi tudi v tej smeri nista utemeljeni (2. odstavek na 47. strani sodbe sodišča 1. stopnje, 7. stran sodbe pritožbenega sodišča). Obsojenčeva zahteva ponavlja trditve, da so bile po krivdi policije in sodišča uničene poslovne listine, ki jih je policija zasegla, s katerimi bi se obsojenec lahko razbremeni obtožbe, zaradi česar naj bi mu bila onemogočena z Ustavo in zakonom zajamčena učinkovita obramba, pregon naj ne bi bil dovoljen in bi bilo treba obtožnico zavreči, kazenski postopek pa naj bi zasledoval druge nezakonite cilje ne pa tiste iz 1. odstavka 1. člena ZKP, in sicer da se uniči sistem D., ker je ogrožal interese skupin, ki so hotele po nizkih cenah lastniniti družbeno premoženje.

Obsojenec in zagovornik v zahtevah nista določno pojasnila, katere zasežene listine bi obsojenec potreboval in katera dejstva bi z njimi dokazoval ter zakaj so ta dejstva pomembna, ampak na splošno trdita, da je bila obramba onemogočena. Na glavni obravnavi dne 22.9.2005 (list št. 241 in 242) je obsojenec zahteval, da za pojasnilo o nerazumnih razlikah v cenah delnic P. redna na dan 30.6.1996, ki si jih je P. d.o.o. izposodil od PS D. d.d. in prodal F. d.o.o. za skoraj 60 krat višjo ceno in ali je tej transakciji sledil finančni tok, potrebuje vpogled v vso poslovno dokumentacijo, ki je bila zasežena, vendar pa ti okoliščini sploh nista v zvezi z obravnavanimi transakcijami, ki sestavljajo kaznivo dejanje. V pisnem dodatku k zagovoru (list. št. 254 do 297c) se je obsojenec skliceval na prilogo v drugi zadevi zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Mariboru (ki je irelevantna za ta postopek) in na okoliščino, da takrat, ko je pregledal spis, v njem ni bilo notarskega zapisa o prodaji družbe P. d.o.o., cenitvenega poročila podjetja G. zanj, revizijskega poročila družbe P. ter izpiskov iz sodnega registra za F. d.o.o. in P. d.o.o, temveč da so bile te listine v mapi s prilogami. Očitno je, da so te listine del zbranega gradiva v tej zadevi in so bile obsojencu dosegljive. V pritožbi je trdil, da izvedenci Ekonomske fakultete v Ljubljani pri izdelavi izvedenskega mnenja niso mogli upoštevati vse relevantne dokumentacije, toda brez določenega pojasnila o čem. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe, da je bila uničena dokumentacija, ki naj bi bila pomembna za obsojenčevo obrambo in da ni bila dostopna izvedencem (9.stran sodbe). Sicer pa je iz sporočila odvetnika D.L. ter PU M. jasno, da je bil obširni arhiv PS Dadas, iz katerega so bile izločene, zasežene in sodišču poslane vse za ta kazenski postopek relevantne listine, tudi na obsojenčeve posebne zahteve, ostali arhiv pa je bil skladiščen pri podjetju E. d.d. na podlagi pogodbe te družbe in G.D. d.o.o. z dne 2.2.1999. Ker pa naročnica G.D. d.o.o. ni plačevala najemnine za prostor, sodišče, ki je vodilo stečajni postopek pa arhiva ni potrebovalo, je E. d.d. neugotovljenega dne, toda šele po marcu 2003, gradivo oddala na odpad. Dotlej bi obsojenec lahko zahteval, da se določene listine iz arhiva pridobi ali pa poskrbel, da bi se skladiščenje arhiva nadaljevalo, saj mu je bil arhiv dan na razpolago. Ker obsojenec za to sam ni poskrbel, čeprav bi lahko, Vrhovno sodišče ugotavlja, da mu ni bila prekršena pravica do obrambe.

Sodišče prve stopnje se do zagovora o domnevnih zakulisnih političnih motivih za ta kazenski postopek ni posebej opredelilo, vendar pa ga ni prezrlo, saj ga v obrazložitvi sodbe navaja. Glede na obširne analize izvedenih dokazov in zaključkov, iz katerih je jasno, da zagovora ne sprejema, je očitno, da obsojenčevega zagovora v tej smeri ni ocenjevalo kot relevantnega pri presoji, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno. Višje sodišče je pritožbene navedbe o pomanjkanju razlogov glede tega dela zagovora na tretji strani svoje sodbe zavrnilo z oceno, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo zagovora v celoti presodilo tudi ta del zagovora in ga štelo zgolj kot način njegove obrambe. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje presodilo zagovor obsojenca v celoti in ga zavrnilo, zato ni bilo potrebe, da se izrečno in posebej izjasnjuje o sicer neargumentiranem zagovoru o politično motiviranem kazenskem postopku zoper obsojenca.

Neutemeljeno je stališče obsojenčeve zahteve, da je izvedensko mnenje Ekonomske fakultete v Ljubljani nezakonit dokaz v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Avtentičnost in vsebinsko pravilnost tega izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje obširno opredeljevalo na straneh 21. in 22. ter 35. do 40. Pritožbene ugovore v zvezi z izvedenskim mnenjem je sodišče druge stopnje zavrnilo na 4. in 5. strani svoje sodbe, zato ne drži trditev zahteve, da ni presodilo pritožbenih navedb o tem. Stališče pritožb in zahteve za varstvo zakonitosti, da je izvedensko mnenje nedovoljen dokaz, ker ga niso podpisali izvedenci, ki so pri njem sodelovali, pa nima opore v Ustavi in zakonu: ZKP ima posebne določbe o tem, kateri dokazi so nedovoljeni zaradi protipravnega načina pridobitve, kršitve načina izvedbe dokaza ali zaradi posebnih osebnih razmerij. Formalna pomanjkljivost, da izvedenci niso podpisali mnenja, ki pa je opremljeno s pečatom Ekonomske fakultete v Ljubljani, kateri je bilo izvedensko delo poverjeno in upoštevaje, da je avtentičnost mnenja sodišče preverilo, ne more biti razlog za izločitev tega mnenja kot nedovoljenega dokaza.

Neutemeljene so tudi navedbe v zahtevi obsojenca, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazne predloge obrambe in zato ni "razjasnilo predmeta obtožbe". Zavrnitev teh pritožbenih navedb obsojenca in zagovornika je pritožbeno sodišče obrazložilo na šesti strani svoje sodbe, torej ni kršilo 1. odstavka 395. člena ZKP, predvsem pa ne bi kršilo postopka v smislu 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to šteje zahteva, če bi bilo dejansko stanje zaradi neizvedbe dokazov pomanjkljivo ugotovljeno.

Na isti strani sodbe je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo sklepov, ki jih je sprejelo med glavno obravnavo in je očitek v zahtevi tudi v tej smeri neutemeljen.

S tem, da sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevi obsojenca, naj se glavna obravnava tonsko snema, ni kršilo določb kazenskega postopka, ker je odločitev o tem, ali bo dovolilo snemanje ali ne v popolni diskrecijski pravici sodišča (3. odstavek 314. člena ZKP).

Glede trditve v zahtevi obsojenca, da sta izpodbijani sodbi v nasprotju z dokazi ugotovili, da so bili s kaznivim dejanjem obsojenca oškodovani F. d.o.o., obsojenec in njegova žena, kar naj bi bila kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče napotuje vložnika na svoje stališče v tej sodbi, da navedbe o oškodovancih ne zadevajo odločilnih okoliščin, zato zatrjevana, če bi bila podana "protispisnost" glede te okoliščine ne bi mogla biti bistvena kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, iz istega razloga pa tudi ne more biti upoštevna kot zmotna ugotovitev odločilnih okoliščin v okviru določbe 427. člena ZKP.

Obsojenec je predlog, da sodišče na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih pridobi predhodno mnenje sodišča Evropskih skupnosti o skladnosti določb 244. člena KZ s predpisi skupnosti, utemeljil s tem, da to kaznivo dejanje sankcionira svobodo podjetništva in razpolaganja s svojo lastnino. Sodišče prve stopnje je predlog obrazloženo zavrnilo na 21. strani sodbe. Pritožbeno sodišče navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo predlogu ugoditi, ker novi Zakon o sodiščih predpisuje pridobitev takega mnenja kot obveznost, ni izrečno presodilo, vendar pa ta opustitev ne zadeva relevantne pritožbene navedbe, saj je stališče vložnika očitno zmotno. Ali bo sodišče dalo oceniti skladnost zakonskih določb sodišču v Evropskih skupnosti je po določbi 1. odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih njegova pravica, če ugotovi, da bi bilo to potrebno, ne pa dolžnost. Samo v primeru, da je Slovenija s pogodbo prenesla suverene pravice, da ureja kazensko pravo, na institucije Evropske unije in bi se pojavilo vprašanje razlage prava evropskih skupnosti, bi bilo sodišče dolžno kot predhodno vprašanje odstopiti presojo skladnosti kazenskega zakona sodišču Evropskih skupnosti (2. odstavek 113.a člena zakona).

Tudi trditev, da pritožbeno sodišče ni presodilo pritožbenih navedb o kršitvi pravic obrambe v zvezi s spremembo obtožnice, ne drži: sodišče druge stopnje je te pritožbene navedbe presodilo in obrazložilo svoje stališče na šesti in sedmi strani svoje sodbe.

Navedbe obsojenčeve zahteve o zmotni ugotovitvi višine premoženjske koristi, o vrednosti terjatev do PS D., o družbi F. d.o.o., njegovih lastnikov in delničarjev O. d.d. kot oškodovancev, o vrednosti družbe P. d.o.o., o naklepu obsojenca in odgovornosti za dajanje podatkov cenilcem P. d.o.o., uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Po določbah 98.a, 1. odstavka 95. in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obdolženec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je lastnik nepremičnine in pridobitno sposoben z visokošolsko izobrazbo), obsežnost in zapletenost zadeve ter vsebino obeh zahtev za varstvo zakonitosti, ki sta uveljavljali številne kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 4903/2016
• Sodba I Ips 109/2009
• Sodba I Ips 363/2008