Sodba I Ips 477/2006

Jedro

Kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ ne sodi med kazniva dejanja, ki jih smiselno more storiti le ena oseba (tako imenovane lastnoročne delikte); mogoče ga je storiti tudi v sostorilstvu. Neposreden obsojenčev prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja (obsojenec je organiziral pretep oškodovanca, ga zvabil v grmovje, kjer sta ga pričakala dva doslej neznana sostorilca, ga zbila na tla ter ga s koli udarjala po telesu in brcala) je bil najmanj enakovreden izpolnjevanju znakov kaznivega dejanja, in opravičuje pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja kot posebno hude telesne poškodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani (točka II) je bil S.B. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu z neznanima storilcema storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ v zvezi s 25 členom KZ. Izrečena mu je bila kazen sedem let zapora, dolžan pa je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 150.000 SIT povprečnine.

Z isto sodbo je bil obtoženi S.Z. (točka I) iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe kaznivih dejanj posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika S.B. zavrnilo kot neutemeljeno in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugodilo pa je pritožbi pomočnice okrožne državne tožilke in v celoti razveljavilo izpodbijano sodbo v oprostilnem delu zoper obtoženega S.Z. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojenemu S.B. je prisodilo kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 150.000 SIT.

Zagovornik obsojenega S.B. je zoper obsodilni del sodbe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 4. točko prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 135. člena, 136. členom in tretjim odstavkom 135. člena KZ. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, ker nižji sodišči nista kršili temeljnih pravic obdolženca, ostala vprašanja, ki jih uveljavlja, pa sodijo v okvir zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prebralo in ker naj bi sodbo oprlo na uradna zaznamka (obvestili) oškodovančeve žene L.F. in hčerke T.F. z dne 24.5.2005: iz njune vsebine izhaja, da je prva policijo obvestila, pri čemer vira informacije ni želela izdati, o domnevnem sostorilcu kaznivega dejanja, druga pa o svojem obisku na delovnem mestu domnevnega storilca. Zahteva graja odločitev sodišča, ker je predlog obrambe za izločitev uradnih zaznamkov, ki bi lahko vplivala na odločitev senata, in predlog za izločitev senata, ki se je seznanil z njuno vsebino, zavrnilo oziroma zavrglo. Pri tem opozarja na določbo prvega odstavka 40. člena ZKP, po kateri mora sodnik ali sodnik porotnik sam predlagati svojo izločitev, brž ko zve za izločitvene razloge iz 4. ali 6. točke 39. člena ZKP. Sodišču druge stopnje zahteva očita, da je "brez razvidnih razlogov" zavrnilo vsebinsko enake pritožbene navedbe, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ugotavlja, da se sodbi prve in druge stopnje opirata na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz, pridobljen na način, ki ga ZKP ne določa in ki bi moral biti izločen iz spisa v skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZKP (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Navedbe zahteve, da se sodba opira na nedovoljen dokaz, na katerega se ne bi smela opirati (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), je presodilo že sodišče druge stopnje in jih argumentirano zavrnilo kot neutemeljene. Zato je očitek zahteve, da naj bi bili razlogi te sodbe tako pomanjkljivi, da to predstavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, brez podlage. Stališču, ki ga je pri tem zavzelo sodišče druge stopnje, ni mogoče oporekati. K sprejetim pravnim argumentom, na katere je oprlo svojo odločitev, je treba še dodati, da omenjena uradna zaznamka (obvestili) oškodovančeve žene in hčerke nista nedovoljen dokaz, ki bi ga moralo sodišče iz spisa izločiti (83. člen ZKP). Oškodovančeva žena in hčerka namreč nista privilegirani priči (236. člen ZKP); le v takem primeru bi sodišče moralo njuni izjavi, dani policiji izločiti, ob predpostavki, da bi se v skladu z zakonom odrekli pričevanju (drugi odstavek 83. člena ZKP). Obvestili, ki sta ju samoiniciativno med kazenskim postopkom posredovali policiji, nista dokaz v formalnem, temveč zgolj v spoznavnem smislu, zato se sodba oziroma odločba sodišča o glavni stvari nanj ne sme opirati. Kot pravilno ugotavlja že višje sodišče, sodba prvostopenjskega sodišča ne temelji na omenjenih obvestilih, in so drugačne navedbe zahteve brez podlage. Zaradi tega tudi ne more imeti nobenih pravnih posledic dejstvo, da je predsednica senata na glavni obravnavi (v omejenem obsegu) prebrala vsebino omenjenih obvestil.

Kar zadeva ugovore zahteve, da bi se moral senat sam izločiti (prvi odstavek 40. člena ZKP), ker da je vsebina obvestil taka, da je lahko neposredno vplivala na odločitev senata, je treba pojasniti, da seznanitev senata z omenjenimi dokazi ne predstavlja razlog za izločitev po nobeni od pravnih podlag, na katere se sklicuje zahteva: po četrtem odstavku 39. člena ZKP (pravilno 4.a odstavku) zato, ker je razlog za izločitev po tej točki lahko le nedovoljen dokaz, s katerim se seznani sodnik in ki se mora po zakonu izločiti iz spisa, razloga po 6. točki 39. člena ZKP pa zahteva niti ne utemelji, pač pa ga zgolj zatrjuje.

Navedbe zahteve tako ne utemeljujejo nobenega od razlogov iz drugega odstavka 18. člena ZKP, zaradi katerih je dokaz nedopusten. Ne gre pa niti za zatrjevano kršitev četrtega odstavka 44. člena ZKP, saj ta določba vsebuje povsem drugo procesno situacijo od obravnavane (izločitev policista, ko ta opravlja procesna dejanja).

2. Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker naj bi bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Kršitev vidi v tem, ker sodišče dejanja ni pravno opredelilo kot kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ ali vsaj kot kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe, storjene iz malomarnosti, po tretjem odstavku 135. člena KZ. Zagovornik navaja, da obsojenec oškodovanca ni osebno poškodoval, kot naj bi to zahteval 1. odstavek 135. člena KZ, saj z njim sploh ni prišel v fizični kontakt, pač pa je zgolj svetil z lučjo motorja in sostorilcem ob dnevni svetlobi (avgusta ob 20.45 uri) ni z ničemer olajšal storitev kaznivega dejanja. Obsojencu in sostorilcem po mnenju zahteve ni dokazan direkten naklep. Ne strinja se z oceno sodišča druge stopnje, da je bil oškodovanec brutalno pretepen, saj je bil po dogodku "povsem luciden in praktično nepoškodovan", sam je prišel iz grmovja, dogodek je trajal le nekaj trenutkov, pa tudi sama narava poškodb kaže, da ni bila uporabljena velika sila. Zaradi navedenega bi, kot navaja zagovornik, sodišče moralo uporabiti določbo 136. člena KZ, saj je osvetljevanje kraja dogodka z lučjo motorja enako bodrenju oziroma podpihovanju, ali pa določbo tretjega odstavka 135. člena KZ, ker je bil obsojenec do prepovedane posledice zgolj v malomarnem krivdnem odnosu, tudi zaradi tega, ker predhodni dohodki niso predstavljali zadosten razlog - motiv za povzročitev posebno hude telesne poškodbe.

Kršitev materialnega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik zahteve, je podana, če je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Pravilnost uporabe materialnega prava (konkretno pravne kvalifikacije) Vrhovno sodišče v okviru zahteve za varstvo zakonitosti presoja na podlagi opisa dejanja in dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, na katerega je vezano.

Vložnik zahteve izpodbija pravilnost pravne kvalifikacije in hkrati zanika obstoj obsojenčevega direktnega naklepa v smeri kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ. Vsebina obsojenčeve zavesti in volje, ki sta sestavini naklepa, so tako imenovana notranja (subjektivna) dejstva in njihovo ugotavljanje sodi med dejanska vprašanja. Z navajanjem lastne presoje, česa se je obsojenec (lahko) zavedal in kaj je hotel, zagovornik graja sprejeto dokazno oceno v zvezi z naklepom. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Zato zahtevi, kolikor se zavzema za drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja (člen 136 in tretji odstavek 135. člena KZ), ki nima podlage v opisu kaznivega dejanja in ugotovljenem dejanskem stanju, ni bilo mogoče ugoditi.

Uporabo materialnega prava vložnik zahteve preblematizira tudi z vidika objektivnih okoliščin: navaja, da naj bi obsojenec na kraju dejanja samo svetil z lučmi motorja, da se oškodovanca sploh ni dotaknil in da ga ni osebno poškodoval, kot to zahteva prvi odstavek 135. člena KZ, zaradi česar po mnenju zagovornika ne more biti (so)storilec tega kaznivega dejanja.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ je mogoče storiti z vsakim ravnanjem (storitev ali opustitev), ki je sposobno povzročiti oziroma prispevati k nastanku prepovedane posledice. To kaznivo dejanje ne sodi med kazniva dejanja (tako imenovane lastnoročne delikte), ki jih smiselno more storiti le ena oseba. Mogoče ga je storiti tudi v sostorilstvu (25. člen KZ): bodisi tako, da vsak sostorilec skupaj z drugim na podlagi sprejete delitve vlog v celoti ali deloma uresničuje znake kaznivega dejanja ali tako, da v okviru skupne izvršitve s kakšnim drugim dejanjem odločilno prispeva k izvršitvi kaznivega dejanja. V subjektivnem smislu se pri sostorilstvu zahteva zavest in volja vseh sostorilcev, da sodelujejo pri izvršitvi kaznivega dejanja. Naklep obsega celotno skupno dejanje in lasten prispevek v okviru tega dejanja.

Po ugotovitvah prvostopenjske sodbe, ki je prestala pritožbeno kritiko, obsojenčev prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja ni bil zgolj, kot navaja zahteva, v osvetljevanju kraja kaznivega dejanja z lučjo motorja. Obsojeni S.B. je bil tudi tisti, ki je organiziral pretep oškodovanca, za kar je bil motiviran zaradi poravnave računa z njim, in ga zvabil v grmovje, kjer sta ga pričakala dva doslej neznana sostorilca, ga zbila na tla ter ga s koli udarjala po telesu in ga brcala, pri čemer sta mu povzročila tako hude telesne poškodbe, da je ostal invalid, nesposoben za samostojno življenje. Glede na ugotovljene okoliščine je po mnenju prvostopenjskega sodišča obsojenec "očitno in prepoznavno izrazil hotenje izvršitve kaznivega dejanja", in je naklepnost obsojenčevega ravnanja zanesljivo izkazana.

Takšen neposreden obsojenčev prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja v času njegove izvršitve je bil najmanj enakovreden izpolnjevanju znakov kaznivega dejanja, če ne celo pomembnejši, kot pravilno poudarja prvostopenjska sodba. Ugotovljeno dejansko stanje tako tudi po oceni Vrhovnega sodišča opravičuje pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja kot naklepno kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ.

3. Po mnenju vložnika zahteve je izrečena kazen previsoka in nepravilno odmerjena; to utemelji z navedbami, da ni izkazan obsojenčev naklep, da gre za mlado, socialno urejeno osebo, ki doslej še ni bila kaznovana, da je obsojenec redno zaposlen, izrečena kazen pa naj bi bila tudi nesorazmerna s kaznimi, izrečenimi za primerljiva kazniva dejanja.

Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe glede izrečene kazenske sankcije je mogoče le, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). Zagovornik ne trdi, da je sodišče pri izbiri in odmeri kazni prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu, niti tedaj, ko nakazuje obsojenčevo neenako obravnavanje pri kaznovanju. Iz vsebine zahteve je razvidno, da se ne strinja le z izrečeno kazensko sankcijo, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 19090/2016
• VSL Sodba III Kp 41440/2018
• Sodba I Ips 15/94