Sodba I Ips 390/2006

Jedro

Tudi otipavanje preko oblačil po spolnih organih pomeni spolno dejanje, katerega cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona, s tem pa je obsojenec izpolnil znake očitanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 1. odstavku 183. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.100 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod nadaljnjim pogojem, da oškodovanki v roku 12 mesecev plača znesek 500.000 SIT kot plačilo nepremoženjske škode. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki v znesku 500.000 SIT, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 21.8.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, katero je dopolnil dne 29.8.2006, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi, za katero Vrhovno sodišče ugotavlja, da je po vsebini enaka njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da sodba sodišča druge stopnje le pavšalno zavrača pritožbene navedbe in se sklicuje le na razloge sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer pa svojih zaključkov z ničemer dodatno ne argumentira. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, ker je izrek sodbe sodišča prve stopnje neprecizen in nerazumljiv glede plačila odškodnine oškodovanki, da je v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano kaznivo dejanje krajevno in časovno neprecizno (ni navedeno, da je do dejanja prišlo v solariju, ni naslova hotela, ni določena ura). V zahtevi navaja, da obsojenec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja oziroma mu dejanje ni dokazano, da sodišči ne verjameta skladnemu in prepričljivemu ter argumentiranemu zagovoru obsojenca, ki je dejanje zanikal. Takšnega zagovora obsojenca ne morejo ovreči neprepričljive in tendenciozno obarvane izpovedbe domnevne oškodovanke, kakor tudi ne njenih bližnjih sorodnikov in prijateljev, kateri bi najverjetneje imeli tudi določene koristi, če bi oškodovanka prejela odškodnino. Po mnenju zagovornika je sporno izvedensko mnenje izvedenke psihologinje Z.B., ki je zaposlena na Svetovalnem centru za otroke in mladostnike ter starše, kjer je osnovna dejavnost zaščita domnevno spolno zlorabljenih mladih oseb in je že iz tega razloga vprašljivo, če niso njihovi delavci bistveno bolj naklonjeni žrtvam, kot storilcem tovrstnih kaznivih dejanj. Izpodbijana sodba je nepravilna tudi iz razloga, ker sodišče ni hotelo zaslišati, poleg obdolženca in oškodovanke, edinega očividca dogajanja E.S., ki bi kljub svoji mladosti lahko sodišču pojasnila, kaj se je takrat dejansko dogajalo. Sodišče ni obrazložilo, katere dokaze sprejema in zakaj, oziroma katerih ne sprejema in zakaj, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nedokazan je po navedbah vložnika zaključek sodišča, da naj bi obsojenec otipaval oškodovanko z namenom zadovoljitve svojega spolnega nagona. Tak zaključek je v obrazložitvi obeh sodb neustrezno obrazložen. Po mnenju vložnika dejanje, kot je opisano, ni kaznivo dejanje, saj naj bi storilec otipaval oškodovanko preko oblačil, torej ni prišlo do dotikanja teles oziroma delov teles med storilcem in oškodovanko. Vložnik izraža pomisleke glede temelja in višine premoženjskopravnega zahtevka, katerega je sodišče priznalo domnevni oškodovanki, ki po mnenju vložnika gotovo ni doživela takšnega strahu in ostalih nevšečnih posledic, kakršne v interesu priti do visoke odškodnine navaja oškodovanka. Po mnenju vložnika je celo za laika povsem nelogično, da bi si žrtev spolnega napada, zaradi takšnih, prav gotovo nedolžnih dejanj, kakršna se očitajo obsojencu (prijemanje oškodovanke preko oblačil za zadnjico in prsi), morala rezati z britvijo po rokah in nogah; kaj takšnega ne počnejo oškodovanke, ki so doživele brutalna posilstva, kjer so se storilci na njih izživljali na najbolj grob in poniževalen način.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 10.11.2006, predlagal zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 28.3.2007. Zagovornik je dne 6.4.2007 v zvezi z odgovorom državnega tožilca podal tudi pisno izjavo.

B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi, opr. št. I Ips 210/98 presodilo, da če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi tako, da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP; – da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (opr. št. I Ips 186/98, I Ips 56/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B-2 6. K obširni zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja tudi, da zagovornik v zahtevi ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo ter da zahteva v pretežnem delu izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Zato utemeljenosti teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo. Omejilo se je zgolj na preizkus kršitev zakona, katere je zagovornik v zahtevi obrazložil tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti in katere je Vrhovno sodišče razumelo kot uveljavljanje kršitev zakona, kot izhajajo iz nadaljnjih razlogov te sodbe.

7. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni kaznivo dejanje, ker je obsojenec oškodovanko otipaval preko oblačil in ni prišlo do dotikanja teles oziroma delov teles med storilcem in oškodovanko, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

8. Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene zagovornikove pomisleke v pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 1. odstavku 183. člena KZ v izpodbijani pravnomočni sodbi. Iz opisa dejanja izhajajo vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga stori, kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara 15 let, pri čemer obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve: obsojenec, v času storitve dejanja star 37 let, je še ne 15 let staro oškodovanko preko kopalk otipaval po zadnjici in spolovilu, se pred njo slekel in ji rekel, da ji lahko pove in pokaže, kako zgleda spolni odnos. Takšno otipavanje oškodovanke po spolnih organih pomeni spolno dejanje, torej dejanje, katerega cilj je bil spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona obsojenca, pri čemer se je obsojenec pred oškodovanko še slekel (slekel kopalke) in se ponudil pokazati ji, kako zgleda spolni odnos.

9. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje sam sebi, ker je dejanje krajevno in časovno neprecizno opredeljeno in da iz izreka sodbe ni razvidno, do kdaj mora obsojenec plačati odškodnino oziroma prisojen premoženjskopravni zahtevek oškodovanki oziroma ali je dolžan plačati 500.000 SIT ali dvakrat 500.000 SIT, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Enako kršitev je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je te pritožbene navedbe utemeljeno zavrnilo ob presoji, da je v opisu dejanja naveden datum storitve (22.6.2003) in kraj (Hotel X. v K.G.), zaradi česar je dejanje dovolj časovno in tudi krajevno opredeljeno in da v izreku in razlogih sodbe sodišča prve stopnje glede oškodovanki prisojenega premoženjskopravnega zahtevka (plačila 500.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo) oziroma obsojencu v pogojni obsodbi naloženega posebnega pogoja plačila tega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki, ni nasprotja, saj ni dvoma, da je sodišče oškodovanki presodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 500.000 SIT. Ker je po presoji Vrhovnega sodišča pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe utemeljeno zavrnilo in razumno obrazložilo, po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ni podana.

10. Zagovornik enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka v zahtevi nakazuje tudi z navedbami, da "je podano očitno nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov z zaslišanj prič in drugih listin v spisu"; da se "morajo sodišča v kazenskih zadevah izjaviti o vseh izvedenih dokazih ter obrazložiti, katere dokaze sprejemajo in zakaj in katerih ne sprejemajo in zakaj, tega pa v napadenih sodbah sodišči nista storili". Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve ne le navesti razloge zaradi katerih vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč mora tudi navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Vložnik v zahtevi gornjih navedb ni konkretiziral, zato Vrhovno sodišče takšnih posplošenih, nekonkretiziranih in neobrazloženih navedb o kršitvah določb kazenskega postopka ni moglo preizkusiti.

11. Neutemeljene so navedbe obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker "sodba pritožbenega sodišča v pretežnem delu le pavšalno zavrača pritožbene navedbe in se sklicuje le na razloge sodbe sodišča prve stopnje, svojih zaključkov pa z ničemer dodatno ne argumentira". Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe (stran 3 - 6) je razvidno, da sodišče ne sprejema zagovora obsojenca, ki je dejanje zanikal. Obsojenčevo ravnanje je sodišče utemeljilo z izpovedbo oškodovanke, ki je bila v obširnem dokaznem postopku preverjena in potrjena tudi z drugimi dokazi ter v sodbi navedlo razloge, kako izvedene dokaze presoja in utemeljilo, zakaj šteje za dokazano, da je obsojenec nad oškodovanko, ki še ni bila stara 15 let, storil spolno dejanje. Sodišče druge stopnje je z razlogi sodbe sodišča prve stopnje soglašalo in utemeljilo, zakaj zavrača pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika (stran 2 - 4). Zato je neutemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ko nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presodilo konkretne navedbe pritožbe ter skladno z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP o njih zavzelo svoja stališča in jih ustrezno obrazložilo. Zagovornik pa v zahtevi ne konkretizira, katerih relevantnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni presodilo, zato Vrhovno sodišče v tem delu nekonkretiziranih navedb o kršitvi kazenskega postopka ni moglo preizkusiti.

12. Neutemeljeno zagovornik kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi z navedbo, da se sodišče druge stopnje v svoji odločbi ni opredelilo do predloga višjega državnega tožilca z dne 18.12.2005 v pritožbenem postopku. Vrhovno sodišče je te navedbe štelo kot uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Pritožbeno sodišče na predlog državnega tožilca, podan v pritožbenem postopku po določbi 2. odstavka 377. člena ZKP, ni vezano, razen v primeru umika pritožbe, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pristojni državni tožilec (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 288/2001 z dne 13.2.2003).

13. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da je napadena sodba nepravilna, ker sodišče ni hotelo zaslišati, poleg obdolženca in oškodovanke, edinega očividca dogajanja, to je E.S., nakazuje kršitev pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

14. Iz meril, oblikovanih v ustavnosodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca, izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč.

15. Zagovornik je na glavni obravnavi predlagal zaslišanje priče E.S., ker da "je bila ena redkih neposrednih očividcev domnevnega dogodka in bi, enako kot tudi L.S., vedela povedati, kje se je po povratku iz bazena v avtomobilu nahajala O., če bi se dejansko dogodek pripetil, bi bilo izključeno, da bi sedela na sprednjem sedežu". Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da sta se tako sodišče prve, kot sodišče druge stopnje obrazloženo opredelili do dokaznega predloga obrambe za zaslišanje priče E.S. (v času dejanja stara 9 let) ter ga zavrnili. Ocenili sta, da izvedba tega dokaza za presojo zadeve ni potrebna, ker je sodišče imelo za razjasnitev dejanskega stanja dovolj dokazov v izpovedbi oškodovanke, ki je bila v postopku preverjena in potrjena tudi z drugimi izvedenimi dokazi. Oškodovanka je bila po podaji kazenske ovadbe, zaslišana v preiskavi in tudi na glavni obravnavi ter je dogodek identično opisala. O dogodku je še istega dne povedala L.S. (bratu E.S.), svoji mami, stricu (B.P.) in N.S. (materi E. in L.S.). L.S. je zaslišan tudi na glavni obravnavi opisal dogajanje na bazenu, povedal, da ga je obsojenec tam spraševal, kje je oškodovanka in ko mu je povedal, da je oškodovanka v solariju, je odšel za njo ter tako potrdil oškodovankino izpoved v delu, ko je navajala, da je obsojenec prišel za njo v solarij; nekoliko kasneje pa je oškodovanko po prihodu iz solarija videl prestrašeno in objokano, na poti iz bazena domov pa mu je oškodovanka povedala, da jo je obsojenec otipaval, ji kazal spolni ud in jo spraševal, če si želi spolnega odnosa, pri tem pa njegovi sestri (E.) pritiskal solarij bolj dol, da ne bi videla in tudi, da je nazaj grede oškodovanka v vozilu sedela zadaj. Oškodovankina mati T.T., N.S. in M.S. so zaslišani tudi na glavni obravnavi ne le opisali oškodovankino stanje po vrnitvi z bazena v hišo (jok, tremor, panika, histerično iskanje matere), temveč tudi opisali, kaj jim je o ravnanju obsojenca takrat povedala oškodovanka. Priča M.S. pa tudi, da mu je o dogajanju v solariju povedala njegova hči, in sicer, da je obsojenec prišel za njima v solarij, da je potiskal navzdol pokrov solarija, v katerem je bila in da je O. otipaval po zadnjici. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi presodilo, da je izpoved oškodovanke prepričljiva in verodostojna, potrjena pa tudi z izpovedbami teh prič, in posredno tudi z izvedenskim mnenjem psihologinje, iz katerega izhaja, da je oškodovanka doživela travmatski dogodek seksualne narave ter da zato neposredno zaslišanje priče E.S. ni potrebno. S tem sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostili kriterijem ustavnosodne presoje in nista kršili pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca.

16. Težišče navajanj v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovornik navaja, da obsojeni ni storil očitanega mu kaznivega dejanja oziroma mu kaznivo dejanje ni dokazano; ko izraža pomisleke v verodostojnost oškodovanke in verodostojnost izvedenskega mnenja izvedenke psihologinje Z.B., ki da je zaposlena na Svetovalnem centru za otroke in mladostnike ter starše, kjer je osnovna dejavnost zaščita domnevno spolno zlorabljenih mladih oseb in je že iz tega razloga vprašljivo, če niso njihovi delavci bistveno bolj naklonjeni žrtvam kot storilcem tovrstnih kaznivih dejanj; da zagovora obsojenca, ki je zanikal storitev dejanja, ne morejo ovreči neprepričljive izpovedbe oškodovanke, kakor tudi ne njenih najbližjih sorodnikov in prijateljev, kateri bi najverjetneje imeli tudi določene koristi, če bi oškodovanka prejela odškodnino ter izraža pomisleke glede temelja in višine oškodovanki prisojenega premoženjskopravnega zahteva (500.000 SIT), ker po mnenju zagovornika oškodovanka ni doživela takšnega strahu in ostalih nevšečnih posledic, kot to navaja, dejansko predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, kot sta jo v zvezi z obsojenčevim kaznivim dejanjem v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini s temi navedbami zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitev zakona, temveč takšne navedbe predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

17. V zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovane kršitve iz 1. odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen ter oče enega otroka) ter trajanjem in zamotanostjo postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 126/2007
• Sodba I Ips 474/2008
• Sodba I Ips 218/2008