Sodba I Ips 51/2006

Jedro

S pravico do sojenja v navzočnosti je obtožencu dana možnost, da je vsaj enkrat v postopku zaslišan in da se izjavi o dejanjih, ki so mu očitana, zato bi sodišče glede na že takrat (leta 1946) veljavne standarde pravnih redov civiliziranih držav, še preden bi lahko ugotovilo, da ima podlago za sojenje v obdolženčevi odsotnosti, moralo izvesti poizvedbe o njegovem prebivališču in mu poskusiti vročiti vabilo za glavno obravnavo in tudi obtožnico.

Sklep, s katerim je bilo odločeno o prenosu stvarne pristojnosti, bi moral vsebovati izrecno in določno navedbo obsojenca ter tistih konkretnih dejstev, ki so po presoji vojaškega sodišča najvišje stopnje narekovala, da obsojencu kot civilni osebi sodi vojaško in ne civilno sodišče.

Omejevanje pravice obrambe in ob tem sojenje v obsojenčevi odsotnosti ter izvajanje zgolj obremenilnih dokazov, ne da bi bili izvedeni in ocenjeni razbremenilni dokazi, vsekakor pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost obsojencu izrečene sodbe.

Izrek

Zahtevi zakonitega zastopnika L. nadškofije A.U. se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenih dr. G.R. in dr. M.K. razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

Vojaško sodišče IV. armije je s sodbo z dne 30.8.1946 obsojenega dr. G.R. in dr. M.K. spoznalo za kriva kaznivih dejanj po 3. in 4. točki 3. člena ZKLD ter ju po 4. členu istega zakona v zvezi s 16. členom Zakona o državljanstvu FLRJ in 1., 3., 5. in 6. členu Zakonu o vrstah kazni (Uradni list FLRJ, št. 66/46 in 74/46) obsodilo: dr. G.R. na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni ter zaplembo celotnega premoženja, dr. M.K. na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 15 let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni in zaplembo celotnega premoženja. Vrhovno sodišče Jugoslovanske armije je s sodbo z dne 1.9.1946 zavrnilo pritožbi obsojenih dr. G.R. in dr. M.K. ter potrdilo sodbo Vojaškega sodišča IV. armije, dr. G.R. in dr. M.K. obsodilo še na izgubo državljanstva, stransko kazen izgube političnih in državljanskih pravic pa znižalo na 5 let.

Zakoniti zastopnik L. nadškofije, A.U., je po pooblaščenki vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo v roku, predpisanem v 1. odstavku 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP - G, Uradni list RS, št. 101/2005) zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo, izrečeno obsojenemu dr. G.R., spremeni tako, da bo oproščen krivde in kazni, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja:1. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je bila storjena s tem, ko je obsojencu sodilo vojaško sodišče, ki za sojenje ni bilo stvarno pristojno; 2. bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. in 5. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka istega člena ZKP, ker a) glede na obsojencu očitano kaznivo dejanje zoper njega ni bila uvedena preiskava, ampak v nasprotju s paragrafom 97 Zakona o sodnem kazenskem postopanju Kraljevine SHS (ZSKP) vložena neposredna obtožnica; b) obtožnica ni bila vročena obsojencu, ki ni imel možnosti ugovora in obrambe, postavitev pod obtožbo ni stopila v veljavo, zaradi česar glavna obravnava in sojenje nista bila dovoljena in zakonita; c) sodišče obsojencu ni vročilo vabila na glavno obravnavo, kar bi glede na določbe paragrafov 214 in 215 ZSKP moralo storiti; d) obsojenec si ni mogel izbrati zagovornika, saj mu nista bili vročeni obtožnica in vabilo na glavno obravnavo. Zagovornika bi mu moral po zakonu postaviti predsednik senata in ne zastopnik vojaškega tožilca. Obsojenčev zagovornik (v skladu s terminologijo ZSKP uporablja izraz branilec) je bil identičen s tožilcem in zato obsojenca niti formalno ni zagovarjal ali branil, temveč mu je celo škodoval, ko prejetih listin ni uporabil za obsojenčevo obrambo, ampak jih je molče izročil nasprotni stranki, sodišče in tožilstvo nista bili dve različni ustanovi; e) obtožnica ne obsega zadostnega opisa kaznivih dejanj, pri obsojenemu dr. G.R. nista navedena kraj in čas izvršitve kaznivih dejanj in tudi ne posledice ter druge okoliščine, ki so potrebne, da je dejanje označeno čim jasneje; f) zagovornik je bil obsojencu postavljen šele 13.8.1946, vabilo vročeno 4.8.1946, zaradi česar ni dobil vabila pravočasno in se ni mogel pripraviti na glavno obravnavo, zlasti ni mogel obvestiti obsojenca, da bi se z njim dogovoril za obrambo; g) obsojenec ni prišel na glavno obravnavo in je bil v nasprotju s paragrafi 237 in 463 ZSKP obsojen v nenavzočnosti. Po 14. členu ZKLD (1. odstavek 14. člena) je bilo sojenje v odsotnosti izjema le v primerih, predpisanih v tej določbi, ki jih sodišče ni ugotovilo. Sicer pa je bila ta določba v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega postopka, ki jih priznavajo civilizirani narodi, v nasprotju s slovensko ustavo in z mednarodnimi konvencijami, sprejetimi s strani Republike Slovenije. Primeri, ki so dopuščali sojenje v odsotnosti, so bili predpisani ohlapno in nedoločno, da jih je sodišče lahko poljubno kreiralo in gre pri tem za lex incerta. Sodišče bi moralo odsotnemu obsojencu po določbi 3. odstavka 14. člena ZKLD postaviti zagovornika že v pripravljalnem postopku; h) izrek sodbe je v uvodnem delu, v katerem zajema vse obsojence, nerazumljiv. V izreku sodbe dejanja obsojencev niso jasno opisana, da bi jih bilo mogoče določiti in pravno opredeliti ter jih nedvomno pripisati vsakemu posameznemu obsojencu, zlasti obsojenemu R.; 3. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe v obtožbi za izvršitev vojnih zločinov dodal, da so obsojenci, torej tudi obsojeni R. "vse te vojne zločine tudi nasnovali, organizirali in odredili", s čimer je bila obtožba hudo prekoračena. Po drugi strani je obtožba očitala vsem obsojencem, torej tudi obsojenemu R., da so "izvršili nešteta ... posilstva ...", česar sodba ne omenja. Za ta očitek niso bili niti obsojeni niti oproščeni. Sodišče s sodbo glede na to ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe; 4. bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z očitki obsojencu, opisanimi v uvodnem delu krivdoreka (12. stran sodbe vojaškega sodišča prve stopnje) in v skupnem delu izreka, ki zajema vse obsojence, z utemeljitvijo, da je izrek v tem delu nejasen in nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi in da je podana protispisnost; 5. bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. in 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni rešilo obtožbe v delu, ki je zajemal očitek, da je obsojeni dr. G.R. stori l dejanja v skladu s sklepi, ki so bili sprejeti pred okupacijo in o obtožbi, da je poštenim duhovnikom "grozil z izključitvijo iz cerkve" in da je "aktivno in samoiniciativno - pri tem seveda podpihovan od izvestnih reakcionarnih krogov iz inozemstva - vodil izdajalsko dejavnost".

V nadaljevanju zahteva analizira posamezna obsojencu očitana ravnanja, opisana v točkah od 1 do 13 izreka in izreka na straneh 24 do 27 pravnomočne sodbe. Pri tem uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka:- iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP predvsem z očitki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (točka 1, 2, 3, 4, 5, 7, 8, 9, 11 in 13), da je podano nasprotje v samem izreku (izrek na 24 strani sodbe), med izrekom in razlogi ter le temi in vsebino listin (točka 4, 6 in 11), ter da je izrek sodbe nedoločen, to je nerazumljiv (točka 7, 11 in 12) ter - iz 7. in 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe (točka 2, 3, 4, 5, 7, 8, 9, 10, 12 in 13 ter izrek na 24. strani sodbe) in ker je bila obtožba prekoračena (točka 2, 4, 9 in 13 ter prav tako izrek na 24. in nadaljnjih straneh sodbe).

V zvezi s posameznimi dejanji zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona. Po stališču vložnice zahteve dejanja, opisana v izreku pravnomočne sodbe, nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja po 3. členu ZKLD, sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvenih znakov temeljnega kaznivega dejanja zoper narod in državo, ki so za vsa izvršitvena dejanja bili predpisani v 2. členu ZKLD. Tudi izrek zaplembe premoženja je nezakonit, ker sodišče ni ugotovilo in v sodbi navedlo, katero imovino je imel obsojeni dr. G.R. V zaključku zahteva poudarja, da obsojenec ni imel nobene možnosti za pošteno obrambo. Zagovornikova obramba je bila le formalna. Zaplembi škofijskega arhiva, s katerim naj bi branil svojega varovanca, ni ugovarjal ali vsaj predlagal sodišču, da te listine pridobi v dokazne namene. Obsojenca je bolj bremenil kot branil, kar je razvidno iz zgolj formalne pritožbe, vložene zoper izrazito nezakonito sodbo. Sodišče tudi ni dopustilo in izvajalo nobenih dokazov, ki bi bili v korist obsojencu. Ni hotelo upoštevati dokazov v obliki originalnih listin niti z izpovedbami prič, čeprav so bile te znane ali celo prisotne kot npr. I.T. Pravica do zagovora in obrambe je bila povsem izničena. Zahteva tudi graja obrazložitev sklepa pritožbenega sodišča, ki ne omenja že tako skrajno siromašnih pritožbenih ugovorov zagovornika ter znova opozarja na procesne napake, ki zadevajo nevročitev sodbe obsojencu, nepristojnost vojaškega sodišča, opustitev vročitve obtožnice in vabila na glavno obravnavo obsojencu. V sklepu pritožbenega sodišča tudi ni navedeno, kateri sodniki so odločali in v kakšni sestavi, sklep pa tudi ni bil nikoli vročen obsojenemu dr. G.R.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da iz splošnega dela opisa na tretji strani (prvostopenjske sodbe) za obsojenega R. izpusti del besedila, ki sledi besedi "domovine", iz opisa dejanja v delu pod naslovom "Vojni zločini obtožencev pod 1, 2, 3, 4, 5, 6 izpusti priimek R. in dejanje obsojenega R. kvalificira kot kaznivo dejanje po 4. točki 3. člena ZKLD in obsojencu zniža izrečeno kazen.

Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da uveljavljane postopkovne kršitve deloma niso podane deloma pa so relativne narave. V zvezi z opisom dejanja navaja, da je sodišče obravnavano dejanje štelo za eno trajajoče in ne morebiti za nadaljevano kaznivo dejanje, pri čemer izhaja iz tega, da sodna praksa tega instituta še ni poznala ter iz abstraktnega opisa 3. in 4. točke 3. člena ZKLD, ki je uporabljal nedovršne oblike glagolov. V nadaljevanju meni, da so dejanja časovno in krajevno konkretizirana, čas storitve je postavljen v obdobje med leti 1941 in 1945, v posameznih točkah so nekateri dogodki še podrobneje časovno konkretizirani. Tudi kraj storitve je z navedbo narodov Jugoslavije in slovenskega naroda dovolj jasno določen v splošnem delu opisa, poleg tega tudi pri posameznih točkah, ki ta del izreka konkretizirajo. V ostalem vrhovna državna tožilka zavzema obširno obrazloženo stališče, da je treba obsojenčevo ravnanje, opisano v trinajstih točkah, brati z očitki iz obeh splošnih delov (3., 12. in deloma 13. stran prvostopenjske sodbe), ki jih je mogoče strniti v bistvo, da je obsojenec politično in vojaško sodeloval z okupatorjem (3. stran sodbe) in se je neposredno po okupaciji stavil v odkrito službo italijanskega in kasneje nemškega okupatorja. Pri tem se sklicuje tudi na določbo veljavnega kazenskega zakonika, ki inkriminira kaznivo dejanje pomoči sovražniku (2. odstavek 372. člena KZ). Vrhovna državna tožilka odgovarja na navedbe zahteve za varstvo zakonitosti glede posameznih očitkov, opisanih v točkah 1 do 13 ter jih zavrača. Pač pa po njeni presoji deli izreka, ki zadevajo splošni opis dejanj vseh obsojencev (na 3. strani od besede "domovina" dalje) in vojne zločine obtožencev pod 1, 3, 4, 5, 6 (24 stran prvostopenjske sodbe) kot celota ne konkretizirajo nobenih znakov kaznivega dejanja obsojenega R.. Po eni strani gre za abstraktne očitke (splošni del na 3. strani in splošni del na 24. strani sodbe), po drugi strani pa v opisu dejanja (24. stran) ni konkretizirano obsojenčevo ravnanje. V delu, ki naj bi bil namenjen konkretizaciji abstraktnega očitka so zgolj našteti posamezni zločini, ki naj bi bili posledica med drugim tudi izvršitvenega ravnanja (najverjetneje propagande) obsojenega R. Gre za povsem konkretno posledico, v opisu dejanja pa ni konkretizirano obsojenčevo ravnanje, ki naj bi povzročilo to posledico. Vrhovna državna tožilka tudi ne soglaša s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti, da je pravna opredelitev obsojenčevega kaznivega dejanja nejasna, prav tako meni, da je sodišče lahko uporabilo ZKLD za kazniva dejanja, storjena med leti 1941 do 1945 ter se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr.št. I Ips 199/1996. Sodišče je obrazložilo, zakaj šteje, da so obsojenci politično in vojaško sodelovali z okupatorjem. Zato ni dvoma, da je s tem obrazložilo tudi, da so ogrožali "varnost države na zunaj" in s tem izpolnili splošne znake po 2. členu ZKLD. Tudi izrek kazni odvzema premoženja se je obsojencu smel izreči v skladu s 1. odstavkom 4. člena ZKLD. Ker je bilo s sodbo odločeno, da se mu vzame vse premoženje, ni bilo pomembno kaj, če sploh kaj, spada vanj. Takšen problem bi se lahko pojavil šele v stadiju izvrševanja sodbe, kar presega vprašanja, katerih obravnavanje je predvideno z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklepa sodišča druge stopnje, ki sicer ni v skladu s standardi sedanjega časa, ni mogoče označiti za povsem pavšalnega, saj so bile po uradni dolžnosti upoštevane kršitve kazenskega zakona, do katerih je prišlo pri izrekanju kazenske sankcije. Kot relativno kršitev šteje pomanjkljivost, ki zadeva okoliščino, da v izreku sklepa niso navedeni člani senata.

Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo vložniku zahteve in pooblaščenki. V izjavi z dne 30.7.2007, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 19.9.2007, vložnik zahteve zavrača stališče vrhovne državne tožilke v delu, v katerem predlaga potrditev izpodbijane pravnomočne sodbe. Poudarja, da je obsojencu izrečena sodba nezakonita, ker grobo krši celo tedanje revolucionarne in nasilne zakonske podlage, kar utemeljuje z obširnimi razlogi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz podatkov obnovljenega spisa je razvidno, da je Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev dne 1. julija 1946 izdala za obsojenega dr. G.R. novo odločbo, ki je vsebovala opis njegovih dejanj med okupacijo Slovenije v letih 1941 do 1945. Odločba vsebuje tudi ugotovitev, da je obsojenec pred vkorakanjem enot NOV pobegnil z okupatorjem, in da je njegovo sedanje bivališče v C. Odločbi so bili priloženi listinski dokazi. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da je navedena odločba pomenila sprožitev pripravljalnega postopka, v katerem so bila s strani navedene komisije, Uprave državne varnosti in tudi javnega tožilca oziroma njegovih pomočnikov, opravljena zaslišanja prič ter izvršeno zbiranje ostalih dokazov.

V tem času veljavni ZKLD je vseboval tudi nekatere določbe procesne narave. Vsebina določb 14. člena tega zakona omogoča zaključek, da je bil predpisan pripravljalni postopek, ki je namesto preiskovalnega postopka bil namenjen zbiranju podatkov in dokazov, potrebnih za odločitev, ali naj se vloži obtožnica. Iz tega sledi, da ureditev po ZKLD in tudi pravila kazenskega postopka, ki jih je vsebovala Uredba o vojaških sodiščih z dne 24.5.1944 (UVS), ni poznala preiskave, kot jo je predpisoval Zakonik o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino SHS (ZSKP, Službene novine, št. 45/XX z dne 23. februarja 1929). ZKLD je uzakonil eno izmed možnih ureditev preiskovalnega postopka, ki sama po sebi ni bila v nasprotju s splošno priznanimi pravnimi načeli. Uporaba pravnih pravil ZSKP bi prišla v poštev šele, če navedeni zakon teh določb sploh ne bi imel. Zato ni podlage za sklepanje, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker da je bila v nasprotju z zakonom (ZSKP) vložena zoper obsojenca neposredna obtožnica.

Prvi odstavek 14. člena ZKLD je določal, da sta zaslišanje osumljenca v pripravljalnem postopku in navzočnost obtoženca na glavni obravnavi zaradi kaznivih dejanj po tem zakonu obvezna, razen, če se obdolženec skriva, ali je pobegnil iz države ali če v inozemstvu deluje za izvršitev kaznivih dejanj iz tega zakona. V odsotnosti obtoženca se je razprava smela opraviti tudi, če je obtoženec izjavil, da se s tem strinja (2. odstavek). V 3. odstavku je bilo izrecno predpisano, da se odsotnemu osumljencu določi zagovornik že v pripravljalnem postopku. Obsojencu glede na potek postopka, ki je razviden iz podatkov kazenskega spisa, zagovornik v pripravljalnem postopku ni bil postavljen.

Postopanje sodišča zoper neznane, odsotne in pobegle storilce kaznivega dejanja je predvojni ZSKP predpisoval v paragrafih od 455 do vključno 464, pri čemer je urejal različne položaje, vendar je v paragrafu 463 določal, da se v primerih neuspešno poskušenih sredstev, da bi se odsotna oseba, ki je osumljena zločinstva, dobila pred sodišče, kazensko postopanje ustavi, dokler se ta oseba ne dobi ter se šele nato nadaljuje. Postavitev pod obtožbo, glavna razprava in sodba niso bile dopustne zoper osebo, ki se ni mogla dobiti pred sodišče. Le izjemoma je ZSKP dopustil sojenje v nenavzočnosti obtoženca, če je šlo za kazniva dejanja, obravnavana pred sodnikom posameznikom okrožnega ali okrajnega sodišča (paragraf 373 in paragraf 389), vendar le, če je bil obtoženec pravilno vabljen in če je pred tem že bil zaslišan.

Statut Nürnberškega sodišča, pred katerim je tekel postopek zoper nacistične zločince, je temu sodišču dajal pravico, da zoper osebo, obtoženo kaznivega dejanja, predpisanega v 6. členu, izvede postopek v njeni nenavzočnosti, če je ni bilo mogoče najti, ali če je sodišče v interesu pravičnosti iz ostalih razlogov štelo za potrebno (nujno) obravnavati obtoženca v njegovi nenavzočnosti (Statut für den internationalen Militärgerichtshof, 8. avgust 1945, Die Nürnberger Processe, Wilhelm Heyne Verlag München - 1996). V procesih, ki so sledili nürnberškemu, je obtožencem bila priznana pravica do navzočnosti na glavni obravnavi, izjemoma pa je pod določenimi pogoji, ali na njihovo prošnjo, o kateri je odločalo sodišče, bilo mogoče izvesti glavne obravnave v njihovi odsotnosti.

Veljavni Zakon o kazenskem postopku ne dovoljuje sojenja v odsotnosti obtoženca, ki je na begu ali sicer ni dosegljiv sodišču. Sodišče sme opraviti glavno obravnavo v zadevah, v katerih je zoper obtoženca vložena obtožnica le, če so izpolnjeni pogoji, predpisani v 3. odstavku 307. člena ZKP. Razpravljajoči senat sme o tem odločiti v primeru, če je obtoženec bil v redu povabljen na glavno obravnavo, če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil že pred tem zaslišan. Sklep o tem, da bo sodil obtoženca v nenavzočnosti, izda senat po zaslišanju tožilca in zagovornika (3. odstavek 307. člena ZKP). Tudi jugoslovanski zakon o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77) je dopuščal sojenje v odsotnosti, vendar samo, če je obtoženec bil na begu, ali če sicer ni bil dosegljiv državnim organom, pa so bili podani posebno tehtni razlogi, da se sodi, čeprav ni bil navzoč. Te pogoje je ugotavljalo sodišče in senat, ki je sodil, je o tem izdal sklep na predlog tožilca (3. in 4. odstavek 300. člena ZKP/77). Obsojenec pa je imel pravico zahtevati, da se mu sodi v navzočnosti, če je zahteval takšno sojenje v roku enega leta po tem, ko je izvedel, da mu je bilo sojeno v odsotnosti (410. člen ZKP/77).

Iz prikazanih ureditev sledi, da sicer v procesnem zakonu določene pogoje za sojenje v nenavzočnosti ugotavlja sodišče ter v zvezi s tem sprejme odločitev, ki jo tudi obrazloži. V 1. odstavku 14. člena ZKLD so bile predpisane tri situacije, v katerih je bilo sodišču dovoljeno obtoženca soditi v nenavzočnosti, ne da bi bili opredeljeni tudi drugi pogoji. Vendar slednje ne pomeni, da se sodišče glede na že takrat veljavne standarde pravnih redov civiliziranih držav, ni bilo dolžno ukvarjati s tako pomembnim vprašanjem, o tem odločiti in svojo odločitev v sodbi tudi obrazložiti. Gre namreč za eno od temeljnih obtoženčevih pravic, s katero uresničuje pravico do materialne obrambe. Zato mu mora biti dana možnost, da je vsaj enkrat v postopku zaslišan in s tem možnost, da se izjavi o dejanjih, ki so mu očitana.

Iz podatkov kazenskega spisa in tudi iz pravnomočne sodbe ne izhaja, da bi sodišče, čeprav je bilo znano, da se obsojeni dr. G.R. nahaja v C., opravilo poizvedbe o njegovem prebivališču in mu nato poskušalo vročiti vabilo za glavno obravnavo in tudi obtožnico. Še preden bi sodišče lahko ugotovilo, da ima podlago za sojenje obsojenega dr. G.R. v njegovi odsotnosti, bi moralo izvesti navedena procesna dejanja in nato o tem opraviti presojo. Šele tako bi zadostilo že takratnim pravicam obrambe. Pomanjkljive procesne določbe bi moralo nadomestiti z uporabo pravnih pravil procesnega zakona predvojne države (ZSKP). To še toliko prej, ker je sojenje potekalo že po preteku enega leta po končanem vojnem stanju, zaradi česar ni bilo nobenih utemeljenih razlogov, da se obsojencu sodi v njegovi odsotnosti.

S sklepom z dne 8.8.1946 je vojaški senat Vrhovnega sodišča DFJ ugodil predlogu vojaškega tožilca J.A. z dne 7.8.1946 in za sojenje v kazenski zadevi zoper L.R., M.K., M.V., L.H. in E.R., določil vojaško sodišče in to Vojaško sodišče IV. armije kot krajevno pristojno sodišče. V razlogih je navedlo, da je iz preiskovalnega materiala razvidno, da so obtoženci v času okupacije storili huda kazniva dejanja, ki so povzročila posebno hude posledice ter se pri tem sklicevalo na 32. člen Zakona o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč v jugoslovanski vojski (Uradni list FLRJ, št. 58/46), ki je določal, da nevojaškim osebam sodijo vojaška sodišča za kazniva dejanja po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, če so z njimi bile povzročene posebno hude posledice med osvobodilno vojno. Predpisano je bilo, da odločbo o tem izda Vrhovno sodišče Jugoslovanske armade na predlog vojaškega tožilca Jugoslovanske armade. Tako v izreku kot v obrazložitvi sklepa ni izrecno naveden obsojeni dr. G.R. Obtožnica je bila vložena 10.8.1946, kar pomeni, da je Vrhovno sodišče JA odločilo o prenosu pristojnosti in hkrati določilo tudi krajevno pristojnost pred vložitvijo obtožnice.

Po 1. odstavku 13. člena ZKLD so o kaznivih dejanjih iz tega zakona sodila na prvi stopnji okrožna sodišča, razen v primerih, v katerih so bila po posebnih predpisih pristojna vojaška sodišča. Prenos pristojnosti z okrožnega kot prvostopenjskega sodišča je tedaj že v času izvedbe kazenskega postopka zoper obsojenca predstavljal izjemo, katere pogoji so bili dokaj natančno predpisani. To pa pomeni, da bi praviloma obsojencu moralo soditi civilno sodišče. Glede na manjkajoče podatke in listine v spisu (predlog vojaškega tožilca, da se obsojencu sodi v nenavzočnosti) ni mogoče zanesljivo ugotoviti razlogov, zaradi katerih sklep vojaškega senata Vrhovnega sodišča DFJ ni zajemal obsojenega dr. G.R., predvsem pa ne, ali je šlo za spregled ali napako, ali pa za odločitev, ki je obsegala le v sklepu navedene obsojence in se ni nanašala tudi na tega obsojenca. Negotovost v tej smeri povečuje še dejstvo, da je obtožnica zoper obsojenega dr. G.R. in tudi ostale obsojence bila vložena po izdaji sklepa o določitvi pristojnosti vojaškega sodišča. Glede na takšen položaj pa tudi razlaga določbe 2. odstavka 30. člena Zakona o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč ne omogoča sklepanja, da se je odločitev vrhovnega sodišča nanašala na zadevo kot celoto. Na slednje kažejo tudi navedbe v uvodnem delu in v izreku sklepa o določitvi pristojnosti, ko je govora o "kazenski zadevi R.L. (L.), M.K., M.V. (in ne B.), L.H. in R.E.". Ob upoštevanju vsega navedenega gre najmanj za dvom o tem, ali je obstajala pravna podlaga, da je lahko tudi obsojenemu dr. G.R. sodilo vojaško sodišče. Dvom pa se tudi glede dejstev, ki so odločilna za presojo procesnih vprašanj, vselej šteje v korist obtoženca oziroma obsojenca. Zato zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Le ta pa že sama po sebi predstavlja pomanjkljivost, ki glede obsojenega dr. G.R. narekuje razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tudi v primeru, če bi podatki spisa omogočali drugačen zaključek, bi bilo potrebno presojati odločitev vojaškega sodišča o prenosu pristojnosti z vidika obsojenčeve pravice, da mu kot civilni osebi sodi civilno sodišče. Sklep, s katerim naj bi bilo odločeno, da tudi obsojencu sodi vojaško sodišče, je po eni strani pomanjkljivo in celo površno sestavljen, po drugi strani tudi ni ustrezno elaboriran. Dejanja obsojenega dr. G.R. tako glede na njegov položaj in z njim povezano odgovornostjo, kot tudi glede na vsebino očitkov v pretežnem delu niso neposredno povezana z ostalimi obsojenci. Takšen položaj je terjal v sklepu, s katerim je bilo odločeno o prenosu stvarne pristojnosti, ne le izrecno in določno navedbo obsojenca, temveč tudi navedbo konkretnih dejstev, ki so po presoji vojaškega sodišča najvišje stopnje narekovala, da obsojencu kot civilni osebi sodi vojaško in ne civilno sodišče. Tako pa obrazložitev sklepa obsega prepis besedila določbe 2. odstavka 30. člena Zakona o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč v Jugoslovanski armadi.

Kot je bilo že obrazloženo, v pripravljalnem postopku obsojencu, za katerega se je štelo, da je na begu, v nasprotju z določbo 3. odstavka 14. člena ZKLD, ni bil določen zagovornik. Z odredbo z dne 13.8.1946 je Vojaško tožilstvo IV. armije odsotnemu dr. G.R. postavilo zagovornika dr. A.V. Odredba je kot pravno podlago navajala določbo 3. odstavka 14. člena ZKLD. Zagovorniku je bilo sporočeno, da istega dne (13.8.1946) dvigne pri Vojaškem tožilstvu IV. armije obtožnico in da "ima pogled" tudi v vse preiskovalno gradivo. Z odredbo z dne 14.8.1946 je predsednik senata določil, da se glavna obravnava v tej zadevi začne 21.8.1946.

Zagovornik obsojenega dr. G.R. je vložil dokazni predlog, ki mu je priložil obsojenčevo pismo, poslano družini I.T., izjavo slednje z dne 22.8.1946 in originalno izjavo, ki jo je obsojeni dr. G.R. dal civilnemu komisarju G. dne 3.5.1941. S sklepom (list. št. 3115) je bil zavrnjen zagovornikov predlog "na vabilo" priče I.T. iz razlogov: "ker je vse delovanje obtoženega R. v popolnem nasprotju z nameravano in pismeno že podano izjavo priče in ker sodišče smatra, da je že sam predlog zaslišanja priče, ki bi se sklicevala na slavno ime padlega narodnega heroja T.T., neumesten, zato, ker žali najgloblja čustva slovenskega naroda, zlasti ker so ga v smrt pognali prav isti ljudje, ki sedaj sede na zatožni klopi". V ostalem je bilo ocenjeno, da je predlog o spremembi teksta lojalnostne izjave "Dučeju" sicer umesten, vendar brezpredmeten, "ker je sodišče na pismo, ki ga je prejelo od Škofijskega ordinariata 24.8.1946 že upoštevalo tekst z uvodnimi obtežilnimi okoliščinami na predlog tožilstva". Iz sklepa ni razvidno, kdaj ga je sodišče sprejelo, prav tako ni razvidno, ali je sodišče odločilo o zavrnitvi dokazov na glavni obravnavi ali izven nje in v kakšni sestavi. Po navedbah zahteve je Škofijski ordinariat izročil obsojenčevemu zagovorniku arhivsko gradivo, ki so ga zaplenili organi tajne politične policije (OZNA). Šlo naj bi za dokazno gradivo, ki je bilo namenjeno obsojenčevi obrambi. Podatki kazenskega spisa ne izkazujejo, da se je zagovornik skliceval na takšno dokazno gradivo, ali ga predložil sodišču in predlagal njegovo izvedbo na glavni obravnavi. Poročilo poteka glavne obravnave z dne 27.8.1946, ki se nahaja na list. št. 192 (mapa I arhivskega gradiva, poročilo je podpisano z imenom B.) vsebuje zapis, da se je pred zaključkom glavne obravnave priglasil k besedi zagovornik dr. V., ki je izjavil, da je pravkar prejel iz Škofijskega ordinariata seznam internirancev in talcev, ki jih je rešil škof R. Predsednik sodišča (očitno senata) je dejal, da je dokazno postopanje zaključeno in da lahko uporabi dobljene ugotovitve kot pritožbo. V prepisu stenograma glavne obravnave takšno zagovornikovo postopanje in reakcija predsednika senata nista zapisana. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je zagovornik izpodbijal dejanja, opisana pod točko 1, 2 in 13 izreka sodbe in v tem delu predlagal oprostitev, medtem ko ni opozoril na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, prav tako takega predloga ni ponovil v pritožbi.

Niti UVS niti ZKLD nista vsebovala procesnih določb, s katerimi bi urejala vprašanje postavitve zagovornika in postopanje sodišča z dokaznimi predlogi. Temeljne procesne garancije je vseboval ZSKP, ki so ga sodišča smela uporabljati na podlagi določb Odloka o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ, št. 4/45 z dne 3.2.1945), in ki je še bil v veljavi v času sojenja, kot pravna pravila, če niso nasprotovala v 2. odstavku zakona naštetim pridobitvam in izdanim pravnim pravilom.

Po ureditvi, ki jo je vseboval ZSKP in ki se nanaša na obvezno formalno obrambo (paragrafi 60 do 64), je med poizvedovanjem kakor tudi med preiskavo postavil obdolžencu zagovornika preiskovalni sodnik, po vloženi obtožnici pa predsednik senata ali sodnik posameznik (1. odstavek 63. paragrafa).

ZSKP je predpisoval tudi postopanje sodišča z dokaznimi predlogi strank. Če je izvedba dokazov bila predlagana pred glavno obravnavo (paragraf 217) je o tem odločil predsednik senata (paragraf 218), ki je v primeru zavrnitve predloga poučil njegovega vložnika, da sme predlog ponoviti na glavni obravnavi in zahtevati odločitev razsojajočega senata. Zapisnik o glavni obravnavi pa je med ostalim moral obsegati tudi vse predloge strank in odločbe, ki jih je izrekel o teh predlogih predsednik senata ali senat (2. odstavek 243. paragrafa). Glede na predpisano vsebino obrazložitve sodbe (paragraf 293), je povsem jasno, da so razlogi obsegali tudi utemeljitev, ki je zadevala zavrnitev dokaznih predlogov.

Do izvedbe tega kazenskega postopka oziroma procesa sprejeti predpisi postavitve zagovornika niso urejali. Zato je bilo treba pravno praznino na tem področju zapolniti bodisi z zgodovinsko razlago zagovornikove vloge (upoštevanje zagovornikovega položaja kot varuha obtoženčevih pravic) bodisi uporabiti že prikazana pravna pravila ZSKP in v skladu s tem obsojencu postaviti zagovornika. Pomanjkljivosti, ki se nanašata na ugotovitvi, da obsojenemu dr. G.R. ni bil postavljen zagovornik v pripravljalnem postopku in da mu ga po vložitvi obtožnice ni postavilo sodišče sicer ne pomenita bistvene kršitve določb kazenskega postopka absolutne narave (3. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), ker je obsojencu bil postavljen za zagovornika odvetnik s predpisano strokovno izobrazbo in ker je tudi ves čas bil prisoten na glavni obravnavi. Gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki je po presoji Vrhovnega sodišča vplivala na zakonitost obsojencu izrečene pravnomočne sodbe. Postavitev zagovornika odsotnemu obdolžencu v pripravljalnem postopku ne pomeni le omogočanje vpogleda v zbiranje podatkov in seznanjanja z njihovo vsebino, temveč tudi predlaganje, da se zberejo dokazi, ki so za obdolženca razbremenilni. Zato opustitev, ki je bila celo v nasprotju z določbo 3. odstavka 14. člena ZKLD, vsekakor pomeni navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Kar zadeva postavitev zagovornika po uradni dolžnosti za postopek glavne obravnave, bi sodišče ob siceršnji pomanjkljivi ureditvi moralo postopati po določbah ZSKP. Tudi zato, ker v času sojenja veljavna zakonska ureditev ni bila v skladu z enakopravnostjo strank v postopku.

Sodišče je s tem, ko je odločilo o zagovornikovih dokaznih predlogih ter njihovo zavrnitev obrazložilo, zadostilo pogojem formalne narave, razen pogoju, ki zadeva odsotnost obrazložitve te odločitve v izpodbijani sodbi, vendar se pri tem zastavlja vprašanje ustreznosti presoje, ki jo je v zvezi z navedeno odločitvijo opravilo sodišče. V prvi vrsti je treba poudariti, da je sodišče imelo možnost izvesti predlagane dokaze, ker je deloma šlo za predložene listine, deloma pa za zaslišanje predlagane priče, ki je bila sodišču dosegljiva. Sestavni del odločanja o dokaznih predlogih, ki jih obramba vloži v obtoženčevo korist, je namreč presoja, ali so predlagani dokazi po svoji vsebini in vrednosti takšni, da lahko vplivajo na razjasnitev odločilnih dejstev. Iz obrazložitve dokaznega predloga je razvidno, na katera odločilna dejstva, povezana s posameznimi obsojencu očitanimi ravnanji, se nanašajo predlagani razbremenilni dokazi. Že navedena utemeljitev sodišča ne zadosti strokovnim merilom, ki sicer v času sojenja niso bila tako visoko zastavljena kot v današnjem času, vendar so kljub temu zahtevala odločitev, podprto z razumnimi razlogi. V nasprotnem primeru gre za neenakopravno obravnavanje v kazenskem postopku sodelujočih nasprotnih strani, posebej še, če se izvajajo le obremenilni dokazi, zavračajo pa brez utemeljenih razlogov predlagani razbremenilni dokazi. Pravica do izvedbe dokazov, ki so v korist obtožencu, je ena od temeljnih pravic in bistvena za uresničevanje pravice do učinkovite obrambe. Ta pravica je bila v obravnavanem primeru kršena.

Vrhovno sodišče je na podlagi prej navedene razlage procesnih predpisov z vidika vodenja in izvajanja obravnavanega procesa presodilo, da so podane kršitve, ki zadevajo pristojnost vojaškega sodišča za sojenje obsojenemu dr. G.R., sojenje v obsojenčevi odsotnosti in v zvezi s tem kršitev pravice do formalne obrambe v pripravljalnem postopku, zavrnitev dokazov, katerih izvedba je bila predlagana v obsojenčevo korist, ter postavitev zagovornika po uradni dolžnosti za postopek glavne obravnave. Kršitev, ki je povezana s pristojnostjo vojaškega sodišča, se nanaša le na obsojenega dr. G.R. in je absolutne narave, kar pomeni, da zahteva razveljavitev dela pravnomočne sodbe, s katerimi je slednji bil obsojen. Omejevanje pravice obrambe in ob tem sojenje v obsojenčevi odsotnosti ter izvajanje zgolj obremenilnih dokazov, ne da bi bili izvedeni in ocenjeni razbremenilni dokazi, vsekakor pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost obsojencu izrečene sodbe. V takem položaju odsotnemu obsojencu namreč niso bile zagotovljene možnosti, da se učinkovito brani pred očitki, ki jih je vsebovala obtožba in za katere je v pretežnem delu bil spoznan za krivega.

Vojaško sodišče je kazenski postopek izvedlo tudi zoper obsojenega dr. M.K., za katerega sicer ni bilo ugotovljeno, da je na begu, temveč da se nahaja v inozemstvu. Ne glede na dejstvo, da iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da je vojaško sodišče posebej odločilo, da mu sodi v nenavzočnosti in iz katerih razlogov, je mogoče sklepati, da je tudi zanj uporabilo glede na očitek sovražnega delovanja zoper državo FLRJ, določbo 1. odstavka 14. člena ZKLD. Vse pomanjkljivosti, ki predstavljajo kršitev zakona in ki so ob upoštevanju navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovljene v zvezi s sojenjem v nenavzočnosti obsojenemu dr. G.R., zadevajo tudi obsojenega dr. M.K. Čeprav zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena v korist tega obsojenca, gre za razloge, ki so v korist tudi njemu. Zato je Vrhovno sodišče ravnalo, kakor da bi bila zahteva vložena tudi zanj (beneficium cohaesionis - 2. odstavek 424. člena ZKP).

Glede na ugotovljene kršitve, ki so narekovale s to sodbo sprejeto odločitev, se Vrhovnemu sodišču ni bilo potrebno posebej ukvarjati z ostalimi v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanimi kršitvami. Kljub temu je treba poudariti, da po presoji Vrhovnega sodišča izrek sodbe (če se izvzamejo navedbe uvodnega dela, in navedbe, ki zadevajo "vojne zločine obtožencev pod 1, 3, 4, 5, 6), v zvezi s posameznimi obsojencu očitanimi ravnanji nima takih pomanjkljivosti, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Enak zaključek velja tudi za razloge, s katerimi je sodišče utemeljilo sprejeto odločitev. Prav tako ni mogoče glede na navedbe zahteve sklepati, da sta podani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 5. in 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ne gre namreč za položaj, v katerem naj ne bi bilo obtožbe upravičenega tožilca, medtem ko postopanje sodišča, ki je iz opisa dejanja izpustilo posamezna dejstva, ne pomeni, da ni v celoti rešilo predmeta obtožbe. Če sodišče šteje, da posamezno dejstvo v opisu kaznivega dejanja ni dokazano ali sploh ni pravno relevantno, ga lahko izpusti iz opisa in v takem primeru tudi ni potrebno, da v tem obsegu izreče oprostilno sodbo. Zato sodišče, ki je obsojenca spoznalo za krivega v omejenem obsegu, v tem pogledu ni storilo zatrjevanih kršitev.

Med obtožbo in sodbo mora biti poleg subjektivne podana tudi objektivna identiteta (1. odstavek 354. člena ZKP). Objektivna identiteta je kršena, če sodišče obtoženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je navedeno v obtožbi, ali če je spremenilo v obsodilni sodbi opis dejanja v obtoženčevo škodo. Primerjava opisov posameznih dejanj, ki jih vsebuje obtožnica in ki jih v smislu kršitve 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP problematizira zahteva za varstvo zakonitosti, z opisi, povzetimi v izrek pravnomočne sodbe, ne daje podlage za sklepanje, da je sodišče prekoračilo obtožbo v navedenem smislu. Očitki obsojenčevih ravnanj, ki so v izreku sodbe navedeni v skrčenem obsegu, ne spreminjajo bistva stvari in ne pomenijo takih sprememb opisa dejanj, ki bi pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 25.3.1999, opr. št. I Ips 199/96, upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 22.10.1998, štev. U-I-247/96, navedlo, da ima po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo retroaktivnost svoj legitimni temelj v tem, da so se v času druge svetovne vojne pojavili delikti, ki si jih prejšnji zakonodajalci niso mogli niti zamisliti, kaj šele predvideti. Iz teh razlogov je treba priznati kot dopusten in legitimen odstop od načela retroaktivnosti veljave kazenskih zakonov tudi pri ZKLD. V isti odločbi je poudarjeno, da določbe ZKLD, s katerimi so bila inkriminirana kazniva dejanja v času nastanka in veljavnosti, niso bile v neskladju z načeli zakonitosti v kazenskem pravu, ki so ga in kakor so ga že tedaj kot splošna pravna načela priznavali civilizirani narodi. Iz tega sledi, da inkriminacija teh dejanj z vidika določenosti in s tem zakonitosti ni bila vprašljiva. S pravilno uporabo teh materialnopravnih določb bi ob spoštovanju procesnih jamstev, ki so jih v okviru splošnih načel že takrat priznavali civilizirani narodi, bila preprečena njihova zloraba.

Kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo je bilo na splošno opredeljeno v 2. členu in sicer v 1. odstavku kot vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj in temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Po stališču, ki je obrazloženo v prej navedeni ustavni odločbi, je že v samem 2. členu ZKLD po vsebini opredeljeno kaznivo dejanje, ki se sicer označuje za kaznivo dejanje veleizdaje. Objekt kazenskega varstva je ustavna ureditev. V 3. členu ZKLD pa so v točkah 1 do 14 inkriminirana posamezna dejanja, ki sama po sebi pomenijo kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo.

Ravnanja obsojenega dr. G.R., kot so opisana v izreku pravnomočne sodbe, je sodišče pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 3. in 4. točki 3. člena ZKLD. Opisi uvodnih delov so po merilih, ki jih predpisuje sedaj veljavni procesni red, osvojila pa jih je tudi sodna praksa, preobsežni in deloma preveč posplošeni, vendar vsebujejo tudi navedbe konkretnih ravnanj. Tako je v splošnem delu opisa (3. stran prvostopenjske sodbe) naveden očitek, da so obsojenci, torej tudi obsojeni dr. G.R. "vstopili in v vsej dobi vojne in sovražne okupacije politično in vojaško sodelovali z okupatorji", pri čemer je prav tako opredeljen namen takega delovanja. Tudi iz uvodnega dela (12. stran prvostopenjske sodbe), ki mu sledijo v trinajstih točkah opisana dejanja, je mogoče povzeti konkretne trditve, ki zadevajo obsojenčevo sodelovanje z obema okupatorjema. Pri presoji vprašanja, ali so v izreku pravnomočne sodbe vsebovani bistveni zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, je treba izhajati iz opisa posameznih ravnanj kot celote in njihove medsebojne povezanosti, upoštevaje pri tem tudi uvodni del.

Za razumevanje in presojo utemeljenosti stališča vložnika zahteve, po katerih dejanja, opisana v izreku, nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja po 3. členu ZKLD oziroma sploh znakov kateregakoli kaznivega dejanja in ali je bilo s takimi dejanji možno povzročiti prepovedane posledice (obstoj vzročne zveze), opisane v izreku izpodbijane sodbe, je potrebno poznati in analizirati opis ravnanj in njihovih posledic, opisanih v izreku sodbe.

Uvodni del vsem obsojencem očita:

"V času veličastne borbe narodov Jugoslavije od leta 1941 do leta 1945 v obrambo svoje svobode, neodvisnosti in obstoja proti Hitlerjevski Nemčiji, fašistični Italiji in njihovim satelitom - so vstopili in v vsej dobi vojne in sovražne okupacije politično in vojaško sodelovali z okupatorji v cilju, da bi zatrli borbo narodov Jugoslavije in slovenskega naroda in pomagali okupatorju z namenom, da bi z njihovo pomočjo vzpostavili režim protiljudske diktature in nacionalnega zatiranja ter so na ta način v najusodnejših letih v zgodovini narodov Jugoslavije izvršili izdajstvo naroda in domovine, ter da so skupaj z okupatorjem, predvsem pa z obtoženim R., v ustvarjanju imperialističnih načrtov okupatorjev zatiranja in uničenja narodov Jugoslavije in slovenskega naroda, organizirali, odrejali, izvrševali in nasnovali neštete vojne zločine: ubijanje in izročanje ranjencev okupatorju, umore in pokole, zapiranja, mučenja, odvajanja v koncentracijska taborišča in na prisilno delo v korist okupatorjev, prisilno mobilizacijo, požige, ropanja in uničevanja javne in privatne imovine in druge vojne zločine, vsled česar nosijo odgovornost za smrt in trpljenje na desettisočev mož, žena in otrok."

To je po ugotovitvah vojaškega sodišča iz četrte armije iz leta 1946, potrjene s sklepom Vrhovnega sodišča Jugoslovanske armije iz istega leta, obsojeni dr. G.R. storil s tem:

"da se je neposredno po okupaciji stavil v odkrito službo italijanskega in kasneje nemškega okupatorja ter je sam kakor tudi njegov škofijski dvor postal center zbiranja in izdajalskega delovanja združenih kvizlinških elementov v Sloveniji ves čas sovražne okupacije."

Izkoriščujoč svoj položaj ... škofa je zlasti poslal v službo okupatorja protiljudski del slovenske duhovščine, mu dajal direktive in preko njega izvajal protinarodne načrte in akcije v korist okupatorja, dočim je na drugi strani poštene duhovnike, ki so ostali zvesti svojemu ljudstvu in skupno z njim vodili borbo proti okupatorju, preganjal in obsojal. Služil je s tem okupatorju pri dušenju osvobodilne borbe in posredno pri iztrebljanju in raznarodovanju slovenskega naroda.

1. O priliki obiska pri Visokem komisarju G. v Ljubljani dne 22. aprila 1941 mu je zagotavljal popolno sodelovanje duhovščine s fašistično Italijo, 2. dne 3. maja 1941 je poslal M. spomenico, v kateri izraža popolno lojalnost in prosi blagoslov za okupatorjevo delo, 3. s svojimi izjavami v javnosti, s poseti pri fašističnih oblastnikih, z udeležbo pri slavnostih je obtoženi R. še v prvi dobi okupacije meril na razbijanje narodne enotnosti in odporne moči ter podžigal k sodelovanju z okupatorjem, izdaji in zločinom proti narodu, 4. na pobudo generalov R. in R. je sklical v škofijskem dvorcu predstavnike bivših strank v cilju da obsodijo narodnoosvobodilno borbo.

Na sestanku dne 16. februarja 1942 v škofijskem dvorcu so bili ob sodelovanju obtoženca izdelani predlogi za sodelovanje z italijanskimi oblastmi in za samostojno pobijanje komunistične nevarnosti, zlasti z organiziranjem mladine, češ, da so okupacijske oblasti nevešče in nezmožne, 5. dne 11. marca 1942 je poslal obtoženi R. po specijalnem duhovniškem kurirju v Rim kardinala M.V. mimo znanja Visokega komisarja predloge za hitro vzpostavitev reda in miru, ki so bili sestavljeni na konferenci v škofijskem dvorcu. Ti predlogi so bili formulirani v obliki napak, ki bi naj jih zagrešil okupator s tem, da je dovolil bivanje v Ljubljani množici bivših oficirjev jugoslovanske vojske, ki bi lahko služili za vodilne oficirje upornikom, da je dovolil vstop v "Ljubljansko pokrajino" množici beguncev iz po Nemcih okupirane Slovenije in jim dovolil bivati na tem teritoriju, da ni uvedel kontrolnih izkaznic "Carta di residenza", da je pustil radijske aparate v rokah privatnikov, s čemer se krepi uporniški duh, da nedostaja italijanske propagande in da je obdržal slovensko osebje v državni administraciji. Posledica tega pisma so bile leta 1942 marčne blokade v Ljubljani, internacije bivših jugoslovanskih oficirjev v Gonarsu, odvzem radio aparatov in druge poostrene mere okupatorjevega terorja, 6. v številnih govorih, poslanicah in pastirskih pismih je ostro obsojal osvobodilno gibanje slovenskega ljudstva in ga prikazoval kot borbo proti veri in Kristusu kralju. Prav tako je s katoliškim tiskom, s članki in drugimi pismenimi sestavki v Slovenskem domu, Slovencu, Katoliškem bogoslovcu in drugih, lažno prikazoval činjenice in s strupeno propagando netil razdor med Slovenci ter pozival k lojalnemu sodelovanju z okupatorjem pod parolo: za vero in Kristusa kralja, 7. pod vplivom govorov obtoženega R. in njegovega protinarodnega delovanja so se pričele ustanavljati grupe izdajalcev, ki so izdajale slovensko ljudstvo in rušile narodno enotnost. Obtoženi R. je v škofijskem dvorcu prisostvoval in vodil sestanke odbora "Vaških straž", kjer so delovali dr. Š., A., R., kaplan K., dr. Z., Ž.R. in drugi. Odbor Vaških straž je preko protiljudskega dela katoliške duhovščine organiziral, vzpostavljal in podpiral "Vaške straže" na terenu. Obtoženi R. je tem kvizlinškim oddelkom izbiral sam ali preko svojega tajnika L. duhovnike in jih nameščal po izdajalskih edinicah. Ti duhovniki so prejemali od italijanskega okupatorja redno plačo. "Vaške straže" so sodelovale v Roški ofenzivi in dobile od svojega gospodarja italijanskega okupatorja naziv "Milizia volontaria anticommunista", 8. vzdrževal je zveze z E. stražarji, zlasti C. in Ž. in drugimi, ki so se odlikovali kot posebno zagrizeni sovražniki osvobodilnega gibanja, kot ovaduhi in v posebni policiji MVAC v Ljubljani, 9. po kapitulaciji Italije in osnovanju "Slovenskega domobranstva" so vsi ti duhovniki pristopili v domobranstvo. Obtoženi je interveniral, da bi imel vsak bataljon in vsaka posadna skupina svojega duhovnika kurata. Obtoženi je izposloval mnogim internirancem izpust iz taborišč z namenom, da pridobi in poveča število pripadnikov izdajalskih formacij, 10. obtoženi R. je prejemal od "Informativnega urada" izvod strogo zaupnega ovaduškega biltena "Vesti", na podlagi katerega sta Gestapo in policija vršila aretacije in preganjanje prebivalstva. Od spomladi 1944 je vzdrževal obtoženec ostre stike z gestapovskim menihom H. na Bledu, ki je bil neposredno podrejen gestapovski policiji v Berlinu in s katerim je imel več sestankov, 11. v dneh 20. aprila 1944 in 30. januarja 1945 je sodeloval s soobtoženima R. in R. pri zaprisegi domobrancev v cilju, kot je izjavil soobtoženemu R., da Slovencem pokaže, da popolnoma soglaša z nacistično politiko, 12. v škofijskem dvorcu so se pod vodstvom obtoženega R. sestajali člani tkzv. "Narodnega odbora za Slovenijo", ki so organizirali združitev vseh do tedaj sodelujočih kvizlinških enot, to je slovenskih domobrancev, Mihajlovičevih četnikov, Slovenske legije, Sokolske legije in Narodne varnostne straže na Primorskem.

Dne 28. aprila 1945 je R. pozval soobtoženega R. na sestanek "Narodnega odbora"; ki se je vršil v škofovi sprejemnici. Na tem sestanku je R. dajal svoje mnenje. Dne 3. maja 1945 je "Narodni odbor" na seji v Taboru ob navzočnosti obtoženega R. vzpostavil izdajalsko predstavništvo in poslal brzojavke soobtoženemu K. ter predstavnikom zapadnih zaveznikov, katere je pozival na okupacijo slovenskega ozemlja in na intervencijo v borbi proti zmagoviti J.A., 13. pred osvoboditvijo Slovenije je protinarodni del duhovščine pod vplivom dotedanjega delovanja obtoženega R. širil zmešnjavo in lažno propagando med ljudstvom, da jugoslovanska armada vrši pokole civilnega prebivalstva, ter je s tem zapeljala izvestno število ljudi, da so zapustili svoje domove in se skupaj z okupatorjem umaknili v inozemstvo, kjer so izpostavljeni trpljenju in propadu."

V tretjem delu izreka prvostopenjske sodbe pod naslovom "VOJNI ZLOČINI OBTOŽENCEV POD 1, 2, 3, 4, 5, 6" pa je navedeno:

"V času sovražne okupacije slovenskega ozemlja so v sklopu okupatorjevih oboroženih sil in terorističnih organizacij domače izdajalske formacije tkzv. bele in plave garde (Vaške straže, MVAC, Legije slovenske zaveze, četniki Draže Mihajloviča, Črna roka, policija in Slovensko domobranstvo) izvršile nad slovenskim ljudstvom zločine, za katere so obtoženi R., R., K., V. in H. neposredno krivi kot organizatorji, voditelji, naredbodavci, izvrševalci in nasnovatelji istih, bodisi direktno, bodisi preko svoje propagande. Tako je:

1. "Štajerski bataljon" pod vodstvom K.M. spomladi 1942 ubil zajetega partizana S. pri S., ustrelil simpatizerja osvobodilnega pokreta P.F. iz R. pri T., R.M. in Ž.J. iz M. in druge pri Š.J. in S.

2. Dne 30.12.1942 so belogardisti iz postojanke M. in T. skupno z Italijani 98. bataljona divizije I. izropali vas D. in požgali 46 poslopij.

3. Četa MVAC iz B. je 11. marca 1943 izročila tri partizane, med njimi ranjenega Š.A. Italijanom v G., ki so jih ustrelili.

4. Četniki Draže Mihajloviča, ki jim je načeloval major N., so pod vodstvom kapetana K., poročnika S., kurata M. v poletju 1943 na Dolenjskem pobili več oseb, med njimi P. na T.

5. Sredi oktobra 1943 je 21. domobranska četa pod vodstvom F.F. na B. pobila M.F., M., S., I. in B., Š.A., M.A., V.Š., 14-letno Š.V., L.I. in A. Ista domobranska skupina je dne 27. januarja 1944 v gradu L. postrelila civiliste F.M. in P., G.M. in A., mater 6 otrok Š.F., L.I., P.M., P.P., S.A. in G.M.

7. Domobranci iz L., med njimi B.V., M.M., J.J. in drugi so v noči 16. aprila 1944 v L. ustrelili V.T. in D., sestri M., S.F. in J.R.

8. V noči 16. maja 1944 so domobranci iz V.L. v vasi S. ubili F.I. in 54 letno mater, na T. pa pobili S.A. in A., M.A., L.A. in Š.M.

9. Dne 8. septembra 1944 je neka domobranska edinica v vasi G. pri Ž. napadla pokretno bolnico XVIII. divizije in devet ranjenih partizanov po zajetju na licu mesta postrelila.

10. V avgustu 1944 je domobranski bataljon majorja K. iz Š.V. pobil večje število zajetih neoboroženih partizanov med njimi K. in C.M.

11. Domobranski M. bataljon je od februarja do aprila 1945 v Ž. pobil 31 pristašev osvobodilnega gibanja in drugih civilistov. Žrtve so bile mučene in pobite brez strela, med njimi P.F., P.A., R.F., S.M., P.V., R.T., H.A., A., L., M., S., K.S., J.D., A.M. in druge.

12. "Gorenjski domobranci" so skupno z SS-ovci 25.8.1944 pobili na K. pastirja B.S. in J.J., pastirja F.J. pa ranjenega oddali v mučilnico B.

13. Dne 17. januarja 1944 je obt. H. iz policijskih zaporov izročil gestapovcu W. 30 zapornikov, med njimi dr. M.K. in N.K., ki so bili par dni kasneje ustreljeni kot talci.

14. Dne 6. maja 1944 so H. policijski agenti v T. na stanovanju ustrelili R.R., dne 24. maja 1944 v zaporih ubili K.I., dne 6. januarja 1945 na fingiranem pobegu ustrelili agenti H., R. in A. ing. G. Dne 17. januarja 1945 mučili S.M., ki je po odgonu v Dachau na posledicah mučenja umrl, v dneh od 11. do 12. marca 1945 so policijski agenti v R. aretirali A.B. in D. in ju odpeljali neznano kam. Dne 26. marca 1945 je bila njuna mati A.M. mučena v ljubljanskih zaporih in jo je obtoženi H. 23. aprila 1945 izročil črni roki, ki jo je umorila na T.

15. Obt. H. je tik pred osvoboditvijo dal po "specialnem vodu" na T. pobiti nad 20 zavednih Slovencev, med njimi K.V., ing. T.B. in Z., dr. N.M., Č.A., D.A., M.M., dr. M.F., G.N. in druge.

16. Domobranci so v sodelovanju s policijo dne 23. novembra 1943 aretirali in na bregu Save poizkusili usmrtiti G.D., dne 1. decembra 1943 pa pri Z. ob L. postrelili K.Z., P.F. in njegovega sina F., Š.F. in V.I. Torišče nadaljnjih skupnih zločinov domobrancev in policije je bilo zlasti S.U., kjer so s policijo zlasti sodelovali domobranci B.B., H. domobranci iz O., iz postojank D.M. v P. in D. Do sedaj je bilo ekshumiranih nad 80 žrtev, med njimi P.A., Š.I., V.J., P.I., H.F., D.A., R.M., F.A. in drugi."

Izpodbijana sodba zaključuje, da so obsojeni R., R., R., K., V. in H. so z zgoraj navedenimi kaznivimi dejanji izvršili zločine po členu 3. točka 3. in 4. Zakona o kaznivih dejanjih proti ljudstvu in državi, obtožena R. in V. pa še posebej zločine po členu 3, točki 7, obtoženi K. pa po členu 3, točki 8 in 9 istega zakona.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZKLD je bilo kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast.

Tretji člen tega zakona je v 3. točki določal, da velja za storilca iz 2. člena, kdor stori vojno zločinstvo, t.j. kdor ob času vojne ali sovražnikove okupacije deluje kot kolovodja, organizator, naredbodajalec, pomagač ali neposredni izvršilec umorov, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilna dela; kdor namerno povzroči gladovanje prebivalstva, prisilno raznarodovanje, prisilno mobilizacijo, odvajanje v prostitucijo, posilstvo, prisilno prehajanje v drugo vero; kdor ob istih pogojih vrši prijavljanja, ki imajo za rezultat v tej točki navedene ukrepe terorja in prisiljevanja ali kdor ob enakih okoliščinah ukaže ali izvrši požig uničevanje ali ropanje javne ali zasebne imovine; kdor postane funkcionar terorističnega aparata in policijskih formacij sovražnikovih ali uslužbenec njegovih zaporov, koncentracijskih ali delovnih taborišč, ali kdor nečloveško ravna z jugoslovanskimi državljani ali vojnimi ujetniki, ali kdor stori kako drugo dejanje, ki pomeni vojno zločinstvo, v 4. točki pa, da je storilec kaznivega dejanja iz že navedenega 2. člena, kdor ob času vojne organizira ali vabi druge, naj vstopijo ali sam vstopi v oborožene vojaške ali policijske formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljanov z namenom podpiranja sovražnika ali skupne borbe z njim zoper svojo domovino, ali kdor v ta namen prejme od sovražnika ali od druge tuje sile orožje, ali se pokorava njihovim odredbam.

Odprtost pomenov pojmov, ki so normativni znaki kaznivih dejanj, s tem pa tudi odprtost opisov, zahteva presojo motivov in namenov, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obsojenčev motivirani naklep, ki se zahteva za storitev obravnavanega kaznivega dejanja in presojo, ali so očitana ravnanja sploh v vzročni zvezi z nastalimi posledicami. Takšne presoje ne more opraviti Vrhovno sodišče, ki je pri ugotavljanju kršitev zakona vezano na dejstveno podlago, ugotovljeno s pravnomočno sodbo, temveč lahko to stori le senat sodišča prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi.

V zvezi z opisom dejanja "VOJNI ZLOČINI OBTOŽENCEV POD 1, 3, 4, 5, 6" (24. stran in naslednje v sodbi sodišča prve stopnje) vrhovna državna tožilka utemeljeno opozarja, da izvršitveno dejanje obsojenega dr. G.R. ni konkretizirano. Iz vsebine uvodnega dela izhaja, da ni dovolj jasno opredeljeno, katera od oblik delovanja se sploh očita obsojencu. Mogoče je sicer sklepati, da gre za očitek propagandnega delovanja obsojenca, ki pa ni opredeljeno s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ki bi omogočala presojo, ali obstaja vzročna zveza med vodenjem propagande in posledicami, ki so opisane v nadaljevanju tega dela izreka. Vrhovno sodišče v ta del izreka pravnomočne sodbe ni poseglo, ker predstavlja celoto in ker je v ostalem ugotovilo kršitve postopkovne narave, bo to stvar presoje sodišča prve stopnje, ko bo o zadevi ponovno odločalo.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo glede dr. G.R. ter po uradni dolžnosti ob upoštevanju pravila beneficium cohaesionis (2. odstavek 424. člen ZKP) tudi glede obsojenega dr. M.K. razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 126/2009
• Sodba I Ips 45442/2010-69
• VSL Sodba II Kp 4001/2015