Sodba I Ips 40/2007

Jedro

Carinski organi v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe, policisti, ki izvajajo mejno kontrolo, pa v primeru suma prevoza prepovedanih predmetov, lahko opravijo pregled in preiskavo prevoznega sredstva brez odredbe sodišča.

Če je obdolženec opozorjen, da lahko v postopku uporablja svoj jezik in se temu odpove, zagotovljen pa mu je sodni tolmač za jezik, ki ga razume in govori, ne gre za kršitev določbe 8. člena ZKP in prav tako ne za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi obsojene A.A. in njenega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 2.000 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10.4.2006 obsojene A.A., N.I. in N.N. spoznalo za krive kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ ter jim izreklo kazni, obsojeni A.A. eno leto in štiri mesece zapora, obsojenemu N.I. tri leta in šest mesecev zapora in obsojenemu N.N. tri leta zapora. Po 40. členu KZ je vsem obsojencem izreklo stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas desetih let. Po 1. odstavku 49. člena KZ jim je v izrečene zaporne kazni vštelo čas, ki so ga prebili v priporu, in sicer A.A. od 9.9.2005 od 00.01 ure dalje, obsojenemu N.I. od 27.12.2005 ter obsojenemu N.N. od 14.9.2005 dalje. Po 4. odstavku 196. člena KZ je odvzelo skupaj 2.884,09 g heroina. V skladu s 3. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da so obsojenci dolžni nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka in plačati vsak 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13.9.2006 zavrnilo pritožbe obsojene A.A., njenega zagovornika in zagovornikov obsojenih N.I. in N.N. kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da so dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka in plačati vsak 200.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obsojena A.A. in njen zagovornik pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, prva zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter kršitev določb kazenskega postopka, drugi pa iz vseh razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 8. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavka istega člena, zaradi kršitve 1., 4., 8., 11., 12., 16., 17. člena, 2. odstavka 18. člena, 2. odstavka 83. člena, 148.a člena, 6. odstavka 215. člena, 216. člena, 219. člena, 227. člena, 228. člena, 230. člena in 233. člena ZKP, zaradi kršitve 2., 14., 15., 18., 21., 22., 23., 25., 29., 35. in 4. odstavka 153. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitve 3., 5., 1. in 3. odstavka 6. člena, 13., 14. in 17. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli ter kršitve 1., 4., 5., 11., 12. in 16. člena Konvencije OZN proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju z dne 10.12.1984. Obsojenka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma obsojenko oprosti vseh obtožb. Zagovornik prav tako predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi 426. člena ZKP izpodbijano sodbo višjega sodišča in sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in obsojeno na podlagi 3. odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe ali pa zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Meni, da stališče obeh zahtev glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila preiskava osebnega avtomobila nezakonita, ni pravilno. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 95/2004, na carinske predpise in pristojnosti carinskih organov, daje razlago 1. odstavka 31. člena Zakona o nadzoru državne meje ter navaja razloge, zaradi katerih odredba sodišča cariniku za preiskavo avtomobila ni potrebna. Prav tako ne soglaša s trditvijo, da je bila kršena določba 14. člena Zakona o carinski službi, ker naj ne bi bilo obsojenki omogočeno, da bi bila navzoča pri preiskavi vozila in se pri obrazložitvi svojega stališča opira na vsebino obsojenkinega zagovora ter izpovedb zaslišanih prič. Zavrača tudi navedbo, da se sodba opira na izjavo obsojenke, dano policiji.

Vrhovno sodišče je odredilo, da se predlog vrhovnega državnega tožilca vroči obsojenki in zagovorniku. Slednji se je o njem pisno izjavil in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevama obsojenke in zagovornika za varstvo zakonitosti v celoti ugodi in predlog vrhovnega državnega tožilca zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

V zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata:

1. obsojenka:– bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve 4.a in 6. točke 39. člena ZKP, ker se je predsednica senata sodišča prve stopnje seznanila z dokazom, izpiskom iz kazenskega registra Švice, ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa in ker jo je obravnavala pristransko, zaradi česar zahteva njeno izločitev in izločitev navedenega dokumenta iz kazenskega spisa; – bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 8. členom ZKP, ker obsojenka ni dobila možnosti izraziti se v materinščini; – bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je brez obsojenkine navzočnosti ob preiskavi vozila bil najden heroin in ker je preiskava bila opravljena brez prisotnosti zagovornika, pri čemer zahteva izločitev vseh podatkov, pridobljenih iz njenega GSM telefona ter izločitev pri preiskavi avtomobila najdenega heroina; – bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev 1. odstavka 354. člena ZKP, kar utemeljuje z napačnim zaključkom sodišča prve stopnje glede vožnje osebnega avtomobila ... v Makedonijo; – bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi niso obrazložena dejstva, ki so za obsojenko v zvezi z zaključkom, da je vedela za mamila v avtomobilu, razbremenilna in ker sodišče v tem pogledu ni zaslišalo prič v "njeno obrambo" ter v zvezi s tem trditev, da je sodišče kršilo pravico do poštenega sojenja in kršilo 2. ter 3. točko 358. člena, 1. in 3. odstavek 16. člena ter 3. člen ZKP; – kršitev 1. in 3. odstavka 4. člena ZKP, ker obsojenki ni bilo dovoljeno obvestiti svojcev o odvzemu prostosti, niti tega ni storil pristojni organ, in ker jo je policist načrtno prevaral glede osebnih pravic z namenom, da bi iz nje izsilil sodelovanje brez zagovornika v postopku zaslišanja na policiji, prav tako ji je bila omejena svoboda gibanja pred odvzemom prostosti in nihče od policistov na meji je ni poučil o njenih pravicah; – kršitev 1. in 3. odstavka 8. člena ZKP, ker je dobila šele dva dni po odvzemu prostosti sodnega tolmača in ker je bila izpostavljena hudim pritiskom policije, da poda izjavo brez zagovornika, čeprav ga je zahtevala in – kršitev 1. odstavka 16. člena in 2. odstavka 17. člena ZKP, ker je bil zavrnjen dokaz v obsojenkino korist, to je pridobitev strokovnega mnenja o njenem psihičnem stanju. 2. Zagovornik:– kršitev Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM), ZKP, KZ, Ustave Republike Slovenije in EKČP, ker je bila preiskava osebnega avtomobila obsojenke opravljena brez odredbe sodišča, brez prisotnosti njenega zagovornika, čeprav za preiskavo brez odredbe niso bili izpolnjeni pogoji 218. člena ZKP; – kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in kršitev pravic do varstva človekove osebnosti in dostojanstva po 21. členu Ustave RS, ker sodišči nižje stopnje nista hoteli preverjati zakonitosti dela policije, ki je v predkazenskem postopku ravnala nezakonito in neustavno in ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb obsojenke in zagovornika; – kršitev pravil kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) in nepošteno sojenje, ker so bili zavrnjeni vsi predlagani dokazi v nasprotju s 3. (č-d) točko 6. člena EKČP, ne da bi bili v zvezi s tem navedeni razlogi; – kršitev določb 215. - 219. in 233. člena ZKP in ZNDM v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP, ker je bila nezakonito opravljena preiskava osebnega avtomobila, ki ga je vozila obsojenka z utemeljitvijo, ki se nanaša na konkretno postopanje policije in carinskega delavca, na zmotno presojo, da je policija postopala zakonito in v zvezi s tem na pomanjkanje razlogov v drugostopenjski sodbi (kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) glede tega, zakaj niso bili izpolnjeni pogoji po 218. členu ZKP za preiskavo vozila po določbah ZKP, na zmotno in nezakonito uporabo 27. člena Zakona o carinski službi v zvezi z opravljeno preiskavo vozila, na obvezno uporabo in razlago ZNDM, posebej še določb 1. odstavka 31. člena in 29. člena, na stališče, da bi policija v skladu z 215. členom ZKP pred preiskavo osebnega avtomobila morala pridobiti pisno odredbo in obsojenki zagotoviti vse pravice, ki ji gredo po 215., 216. in 219. členu ZKP, vključno z zahtevano postavitvijo zagovornika po 4. odstavku 4. člena ZKP in na trditev, da se najdba mamila v osebnem avtomobilu obsojenke opira na nezakonito pridobljen dokaz (8. točka 1. odstavka 371. člena ZKP); – kršitev 4. odstavka 153. člena Ustave RS v zvezi s kršitvijo 1. odstavka 31. člena ZNDM, ker je bila preiskava osebnega avtomobila opravljena v nasprotju z določbami ZKP z opozarjanjem na kršitve 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 153. člena Ustave RS in 1. ter 3. odstavka 6. člena EKČP; – zmotno presojo objektivne strani obsojenkinega dejanja s trditvijo, da sodišči nižje stopnje nista z gotovostjo ugotovili, da je obsojenka vedela in hotela peljati mamilo v vozilu, v katerem naj bi ga našla carina na zahtevo policije; – kršitev 4. in 233. člena ZKP ter 1. in 3. (c) odstavka 6. in 17. člena EKČP, ker temelji ugotovljena krivda obsojenke na zaslišanju policije brez navzočnosti odvetnika in zapriseženega tolmača za češki ali vsaj nemški jezik in na kršitvi že navedenih zakonskih ter konvencijskih določb in – bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ter 2. odstavka istega člena v zvezi z 8. in 363. členom ZKP, ker obsojenki tudi na zadnji dan izteka roka za pritožbo 30.5.2006 ni bil vročen prevod sodbe v nemški ali češki jezik, iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje v kazenskem postopku uporabilo podatke o kaznovanju v nasprotju s 154. členom KZ, iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra in za takšno postopanje ni navedlo razlogov, kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP, ker v zavesti obsojenke ni bila izvršitev kaznivega dejanja ter – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker je sodbo sodišča prve stopnje obsojenka prejela več mesecev po razglasitvi in ker je ta pravica bila kršena tudi pri odločanju sodišča druge stopnje.

Po 2. odstavku 41. člena ZKP morajo stranke zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izvejo za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo smejo zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 4.a ali iz 6. točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Sodna praksa (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 4.2.2005, opr. št. I Ips 320/2003 in druge) je osvojila stališče, da je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve, pa bi to lahko storila. Slednje pomeni, da se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na kršitev 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena istega zakona le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila zahteva zavrnjena. Ne more pa tega odklonitvenega razloga prvič uveljavljati šele v pritožbenem postopku, ne glede na to, kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbujati dvom v sodnikovo nepristranskost. Če stranka, ki v zakonskem roku ne izkoristi pravice zahtevati izločitev sodnika in za to ni bilo objektivnih ovir, tudi v pritožbenem postopku ne more uveljavljati kršitev zakona zaradi neizločitve sodnika, še manj lahko to stori v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednem pravnem sredstvu. S prekluzijo v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti se zaradi neaktivnosti ali nepravočasne aktivnosti strank, ki ne posega v njihovo pravico do učinkovitega uveljavljanja ustavne pravice do nepristranskega sodnika, zagotavlja tudi učinkovita izvedba kazenskega postopka oziroma preprečuje zloraba pravice do izločitve z namenom očitnega zavlačevanja postopka, ki ga je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP).

Obsojenka v zahtevi ne trdi, prav tako iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da je v zakonskem roku izkoristila pravico zahtevati izločitev predsednice senata, ne v postopku na prvi in tudi ne na drugi stopnji, čeprav bi to lahko storila. Zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, pri čemer te kršitve ni obrazložil. V takem položaju z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom obsojenka ne more uveljavljati zatrjevane kršitve.

Prav tako ni utemeljena trditev, da je izpisek iz kazenskega registra Švice listina, ki bi jo sodišče moralo po 83. členu ZKP izločiti iz kazenskega spisa. Sodišče prve stopnje je izpisek na glavni obravnavi (list. št. 641) prebralo, pri čemer stranke nanj niso imele pripomb. V dokaznem pogledu je takšna listina pomembna za presojo obsojenkinega prejšnjega življenja kot okoliščine, ki se upošteva pri izbiri vrste kazni in določitve njene višine. Iz razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo odločbo o kazni za obsojenko (prvostopenjska sodba na 19. strani), je razvidno, da je kot olajševalno okoliščino štelo, da niti v Sloveniji niti v Švici ni bila obsojena za kazniva dejanja, iz nadaljnjih razlogov pa tudi, da podatki navedenega izpiska pri odmeri kazni niso bili upoštevani, nanje pa se sodišče ni oprlo tudi pri presoji obsojenkinega zagovora in ostalih izvedenih dokazov. Zato očitek zagovornikove zahteve, da je sodišče v kazenskem postopku uporabilo podatke o kaznovanju obsojenke v nasprotju s 154. členom KZ, ni utemeljen. Postopanje sodišča, ki v zvezi z odmero kazni pribavi podatke o storilčevem prejšnjem življenju (2. odstavek 41. člena KZ), ni nezakonito in tudi ne v nasprotju z navedeno kazenskopravno normo, ki sankcionira zlorabo osebnih podatkov.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je obsojenko zaslišal 11.9.2005. Pred zaslišanjem je obsojenki bila po uradni dolžnosti postavljena zagovornica, prav tako ji je bil postavljen tolmač za nemški jezik. Obsojenka je namreč izjavila, da razume nemški jezik. Glavna obravnava je bila opravljena 3., 5. in 7.4.2006, vselej je bil navzoč sodni tolmač za nemški jezik. Iz zapisnika o glavni obravnavi 3.4.2006 je razvidno, da je obsojenka bila opozorjena (1. odstavek 8. člena ZKP) na pravico do tolmača za češki jezik. Izjavila je, da se tej pravici odpoveduje in soglaša s postavitvijo tolmača za nemški jezik, ki ga dobro razume in govori glede na petletno bivanje in zaposlitev v Švici. Glede na takšno stanje stvari, ko je obsojenka bila opozorjena, da lahko uporablja svoj jezik in se je temu odpovedala, zagotovljen pa ji je bil sodni tolmač za nemški jezik, ki ga razume in govori, sodišče ni postopalo v nasprotju z določbami 8. člena ZKP in prav tako ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenke z dne 10.9.2005, ki je bil sestavljen na podlagi 6. odstavka 148. člena ZKP, je razvidno, da je obsojenka navedenega dne ob 00.01 uri bila seznanjena, katerega kaznivega dejanja je osumljena in da ji je bil dan pouk v smislu določbe 1. odstavka 4. člena ZKP, tudi pouk, da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju. Obsojenka si zagovornika ni vzela in zato je policija zbiranje obvestil od nje opravila brez navzočnosti zagovornika. Policijsko zaslišanje obsojenke je bilo opravljeno v prisotnosti prevajalca, vodje izmene PMP F. R.M., ki ima sklenjeno avtorsko pogodbo za prevajanje nemškega jezika za potrebe policije. Iz odločbe o pridržanju z dne 10.9.2005 sledi, da je obsojenka bila pridržana 10.9.2005 od 00.01 ure (in ne 9.9.2005 kot je očitno pomotoma navedeno v izreku odločbe) in da ji je odločba bila vročena istega dne ob 05.35 uri. Odločba v obrazložitvi navaja, da je obsojenka bila poučena po 4. členu ZKP in da ni zahtevala zagovornika ter da ji ga ni zagotovila policija, ker tega ni zahtevala. Prav tako obsojenka o odvzemu prostosti ni zahtevala obveščanja svojcev, pač pa, da se obvesti Diplomatsko konzularno predstavništvo Češke.

Glede na potek policijskega postopka, kot je razviden iz podatkov kazenskega spisa, ni podlage za sklepanje, da obsojenki niso bile dane možnosti, da si vzame zagovornika ali da zahteva njegovo postavitev s strani policije in tudi možnost, da se obvestijo o odvzemu prostosti svojci. V tem delu predkazenskega postopka je policija tudi na ustrezen način omogočila obsojenki, da spremlja dejanja policije. Do obsojenkine trditve, ki zadeva ravnanje policistov in omejitev svobode gibanja pred odvzemom prostosti ter izpostavljenost hudim pritiskom policije, da poda izjavo brez zagovornika, čeprav ga je zahtevala, se je opredelilo sodišče in ob predhodni oceni njenega zagovora ter dokazov, ki so bili izvedeni v zvezi s temi okoliščinami, presodilo, da niso izkazane. Zato gre v tem pogledu v bistvu za uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Glede na takšno ugotovitev sklicevanje na kršitve zakona in s tem ne nezakonitost pravnomočne sodbe ni utemeljeno.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče prekorači obtožbo, kar pomeni, da med obtožbo in sodbo ni subjektivne in objektivne identitete (1. odstavek 354. člena ZKP). Sodišče zato prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki ni bila obtožena, ali jo obsodi, oprosti ali zavrne obtožbo zoper osebo za dejanje, za katero ni bila obtožena (subjektivna identiteta). Za prekoračitev obtožbe gre tudi v primerih, ko sodišče tako spremeni opis dejanja, da ni več objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (9. točka 1. odstavka 371. člena v povezavi s 1. odstavkom 354. člena ZKP) ne more biti podana na način, s katerim jo utemeljuje zahteva obsojenke. Graja presoje obsojenkinega zagovora in zagovora soobsojenega N.I., ki jo je glede okoliščin, povezanih z vožnjo osebnega avtomobila ... iz Švice v Makedonijo, opravilo sodišče, pomeni v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Po določbi 7. odstavka 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe utemelji vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek in navede presojo izvedenih dokazov. V zvezi z ugotavljanjem subjektivne strani obsojenki očitanega ravnanja je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo obširne razloge (predvsem na 13. in 14. strani), pri čemer je obrazložilo tudi, kako presoja obsojenkin zagovor in ostale izvedene dokaze. Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, je pritožbeno sodišče soglašalo s temi razlogi in zavrnilo tudi sicer posplošene navedbe obsojenkine pritožbe. Pravnomočna sodba ima o navedenem odločilnem dejstvu vse potrebne razloge in ji zato ni mogoče očitati takih pomanjkljivosti, ki bi pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Razlogi, ki jih vsebuje izpodbijana sodba, ne zahtevajo še utemeljitve, na katero opozarja obsojenka v zahtevi, posebej, ker ne navede, na katera konkretna razbremenilna dejstva se je sklicevala in katerih prič, ki jih je predlagala, sodišče ni zaslišalo. Zato tudi očitek o kršitvi pravice do poštenega sojenja in kršitvi 1. in 3. odstavka 16. člena ZKP ni utemeljen. Enako velja za navedbo, da je sodišče kršilo 3. člen ter 2. in 3. točko 358. člena ZKP.

Na glavni obravnavi 7.4.2006 je zagovornik predlagal izvedbo dokazov, med drugim tudi, da sodišče odredi izvedenca psihiatrične stroke ter po uradni dolžnosti pridobi iz Švice podatke o zdravljenju in karakterju obsojenke. Utemeljil je, da je izvedba dokazov potrebna zaradi ugotovitve posledic nekdanjega uživanja kokaina, njegovih učinkov in zdravljenja na značaj in osebnost obsojenke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. V obrazložitvi sodbe je povzelo zagovornikove predloge in obrazložilo, da jih je zavrnilo, ker je dejansko stanje dovolj raziskano za razsojo in da tudi z izvedbo predlaganih dokazov senat ne bi prišel do drugačne odločitve. Sodišče druge stopnje, ki je soglašalo z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, je presodilo pritožbene navedbe tako z vidika razlogov, ki jih je zagovornik navajal v zvezi z dokaznimi predlogi, kot tudi z vidika razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Ne glede na številne odločitve, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v zvezi z dokaznimi predlogi in ki so v skladu z odločitvami Ustavnega sodišča, je treba ponovno poudariti, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, v primeru dvoma je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Pravno relevantni so dokazi, ki se nanašajo na ugotavljanje odločilnih dejstev, od katerih je v konkretnem primeru odvisna pravilna uporaba kazenskega zakona. Zato mora obramba v obrazložitvi dokaznega predloga navesti odločilna dejstva, na katerih ugotavljanje in presojo bo vplivala njihova izvedba, kar zahteva tudi predstavitev njihove vsebine. Šele na tak način je sodišču omogočeno, da oceni, ali so predlagani dokazi taki, da lahko spremenijo stanje stvari ali da vsaj ustvarjajo dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. V tej zadevi obramba ni izkazala pravne relevantnosti predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa je glede na ugotovitve, ki zadevajo odločilna dejstva, utemeljeno sklepalo, da je za odločitev dovolj podlage in da predlagani dokazi stanja stvari ne spreminjajo. Zaradi tega in ker je takšno presojo v zadostni meri obrazložilo, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, na katere se sklicujeta zahtevi obsojenke in zagovornika, prav tako pa ni kršilo konvencijskih določb (3. odstavek 6. člena EKČP).

Sodišče je skladno z dokaznim gradivom, izvedenim na glavni obravnavi, ugotovilo, da je opravil preiskavo osebnega avtomobila, ki ga je vozila obsojenka, carinik E.O. Na mejni prehod ga je poklical policist R.M. Pregled je carinik opravil po določbah Zakona o carinski službi (ZCS-1, Uradni list RS, št. 56/99 in 113/2005). Bistvo izvajanj obeh zahtev za varstvo zakonitosti je v stališču, da je bila nezakonito opravljena preiskava osebnega avtomobila in da je zaradi tega najdba mamila pridobljena na nezakonit način in da se na ta dokaz sodba ne bi smela opreti ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vprašanje, ali je ta dokaz bil pridobljen na zakonit oziroma nezakonit način, je tudi po oceni Vrhovnega sodišča treba presojati z vidika predpisov, ki urejajo carinski nadzor. Tako 27. člen Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD, Uradni list RS, št. 108/99 in 47/2004) predpisuje, da carinsko nadzorstvo nad uvozom, izvozom in tranzitom prepovedanih drog iz tretjih držav opravljajo pristojni carinski organi. Določbe 4. odstavka 4. člena tega zakona opredeljujejo, da je izvoz del prometa, ki pomeni iznos prepovedane droge iz območja Republike Slovenije v države članice Evropske unije in v tretje države, določbe 5. odstavka istega člena pa, da je tranzit vsak prenos prepovedanih drog čez območje Republike Slovenije. Področje in pooblastila carinske službe oziroma carinskih organov predpisujejo določbe ZCS-1. Po 1. odstavku 21. člena tega zakona cariniki oziroma inšpektorji na celotnem območju Republike Slovenije ter tudi zunaj njenega območja, če je tako določeno z mednarodnimi pogodbami, izvajajo: carinski nadzor in kontrolo, inšpekcijski nadzor in carinske preiskave. Glede na določbe 27. člena ZCS-1 (1., 3. in 4. odstavek) lahko uniformirani carinik in uniformirani inšpektor zaradi odkrivanja kršitev carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, za izvajanje katerih je pristojna služba, na celotnem območju Republike Slovenije spremljata, ustavita, pregledata in preiščeta vsako prevozno sredstvo (1. točka 1. odstavka 27. člena). Pregled prevoznega sredstva pomeni njegov vizualni pregled in pregled stvari, ki so v njem (3. odstavek 27. člena). Preiskava prevoznega sredstva pa pomeni podroben pregled vseh njegovih delov, vključno s stvarmi v njem, pri čemer se lahko za pregled posameznih delov prevoznega sredstva oziroma stvari v njem uporabijo tehnični pripomočki in prevozno sredstvo oziroma stvari tudi razstavijo (4. odstavek 27. člena). Samo v primeru, če bi nastal položaj, ki ga predvidevajo določbe 2. odstavka 29. člena navedenega zakona, se pregled stanovanjskih prostorov, ki so določeni kot sedež dejavnosti (3. odstavek 28. člena ZCS-1) lahko opravi na podlagi odločbe pristojnega sodišča v skladu z določbami Zakona o prekrških, ki urejajo hišno preiskavo.

Po Zakonu o nadzoru državne meje (ZNDM-1, Uradni list RS, št. 87/2002 in 69/2006) sme tudi policist, ki izvaja mejno kontrolo, med ostalim opraviti kontrolo prevoznega sredstva in kontrolo stvari, ki jih ima oseba s seboj (3. alinea 1. odstavka 28. člena). Kontrola prevoznega sredstva je kontrola, ki obsega zunanji in notranji vizualni pregled prevoznega sredstva in njegovo preiskavo. V primeru suma, da oseba prevaža prepovedane predmete, sme policist preiskati prevozno sredstvo, kar pomeni podroben pregled vseh delov, vključno z razstavljanjem posameznih delov prevoznega sredstva (3. in 4. odstavek 29. člena). Če policist med pregledom prevoznega sredstva najde predmete, ki se smejo odvzeti po določbah Kazenskega zakonika, ali predmete, ki utegnejo biti pomembni za kazenski postopek, nadaljuje postopek po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek (31. člen).

Po prikazani ureditvi lahko carinski organi v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe, policisti, ki izvajajo mejno kontrolo pa v primeru suma prevoza prepovedanih predmetov, opravijo pregled in preiskavo prevoznega sredstva brez odredbe sodišča.

V obravnavani zadevi je šlo za preiskavo osebnega avtomobila, ker so bili podani razlogi za sum, da je obsojenka kršila predpise s področja prometa mamil, to je tranzita heroina preko ozemlja Republike Slovenije. Za nadzorstvo nad takim ravnanjem pa so pristojni na vsem ozemlju države tudi carinski organi, ki so postopali v skladu z določbami ZCS-1. Iz teh razlogov ni utemeljeno stališče vložnikov zahtev, da je bila preiskava osebnega avtomobila nezakonita in da se pravnomočna sodba ne more opirati na dokaze, ki so bili s tem pridobljeni. Na presojo, ki sta jo v zvezi s tem utemeljeno sprejeli nižji sodišči, tudi nima nobenega vpliva dejstvo, da je policist obvestil carinske organe, zlasti še glede na predpise, ki tudi njemu samemu dovoljujejo preiskavo prevoznega sredstva brez odredbe sodišča. Razlaga 31. člena ZNDM, ki jo v zahtevi ponuja zagovornik, ni sprejemljiva, ker ta določba ureja položaj, v katerem med ostalim policist med preiskavo prevoznega sredstva že odkrije predmete, ki se smejo po Kazenskem zakoniku odvzeti. Ugovore obrambe, povezane s tem vprašanjem, je presodilo sodišče prve stopnje in za takšno presojo navedlo ustrezne in zadostne razloge. Navedbe, s katerimi je pritožba napadala odločitev sodišča prve stopnje, je presodilo tudi sodišče druge stopnje in svojo presojo tudi ustrezno obrazložilo. Gre za utemeljitev, s katero je zavrnilo pomisleke obrambe v zvezi z zakonitostjo po 27. členu ZCS opravljene preiskave osebnega avtomobila. Nastala situacija ni zahtevala obrazložitve glede obstoja oziroma neobstoja zakonskih pogojev za odreditev hišne preiskave (218. člen ZKP). Zato tudi ni utemeljen očitek sodišču druge stopnje, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Trditev, ki jo zagovornik ponavlja v zahtevi, da temelji ugotovljena krivda obsojenke na zaslišanju policije, sta presodili že nižji sodišči in o tem v sodbah navedli razumne razloge. Sicer pa je iz razlogov pravnomočne sodbe razvidno, da se ne opira na izjavo, ki jo je obsojenka dne 10.9.2005 dala policiji, temveč na dokaze, izvedene v dokaznem postopku. Glede navedb, ki zadevajo postopanje policije pred in ob podaji izjave, velja zanje enako kot za izvajanja obsojenkine zahteve. Zato zagovornikova zahteva neutemeljeno uveljavlja postopkovne in konvencijske kršitve.

Sodba sodišča prve stopnje s prevodom je bila obsojenki vročena 19.6.2006 (spisu priložena vročilnica na list. št. 765), sodba brez prevoda pa dne 16.5.2006. Tega dne jo je sodišče vročilo tudi zagovorniku. Slednji je pritožbo vložil 30.5.2006, obsojenka pa 22.6.2006. Rok za pritožbo je obsojenki začel teči z dnem vročitve prevedene prvostopenjske sodbe in v tem roku jo je tudi vložila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.1993). Takšno postopanje sodišča ni bilo nezakonito, ker z njim ni bilo poseženo v pravico obsojenke, da se ji vroči sodba v jeziku, ki ga je uporabljala v postopku in tudi ne v pravico do pritožbe. Sklicevanje zahteve obsojenkinega zagovornika na kršitve 3. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka tega člena v zvezi z 8. in 363. členom ZKP v takem položaju ni utemeljeno.

Po podatkih kazenskega spisa je sodišče prve stopnje dne 10.4.2006 razglasilo sodbo, ki je bila izdelana in odpravljena 16.5.2006. Zadeva je bila pritožbenemu sodišču predložena 13.6.2006, ki je 28.8.2006 strankam poslalo obvestilo, da bo seja pritožbenega senata opravljena 13.9.2006, kar je bilo tudi storjeno. Sodba sodišča druge stopnje je bila izdelana 10.10.2006 in odpravljena 23.10.2006. Obsojenki in zagovorniku je bila vročena 24.10.2006, prevod drugostopenjske sodbe pa obsojenki dne 13.11.2006. Prikazani potek postopka, obsežnost ter zahtevnost zadeve in procesna dejanja, ki jih sodišče mora opraviti (prevodi sodnih odločb in vseh ostalih aktov) in pri tem upoštevati tudi zakonske roke, ne pritrjuje stališču zagovornikove zahteve, da je obsojenki bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevah sklicujeta obsojenka in zagovornik. Zato je njuni zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 2/2007
• Sodba I Ips 280/2008
• Sodba I Ips 208/2007