<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 396/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.396.2007
Evidenčna številka:VS23763
Datum odločbe:25.10.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - sklep o podaljšanju pripora - utemeljen sum - razlogi o odločilnih dejstvih - sklep o preiskavi - ponovitvena nevarnost - begosumnost

Jedro

Kadar je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, že ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, sodišče njegov obstoj le preizkuša, kar pomeni, da presodi, ali se je stopnja ugotovljenega suma od pravnomočne ugotovitve spremenila.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženih E.E. in E.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Zoper obdolžene E.E., M.S., R.S., E.K., G.B., Z.K., N.K. in H.K. je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v teku preiskava zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena in po prvem odstavku tega člena KZ. Zoper obdolžence je bil odrejen tudi pripor, ki ga je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom podaljšalo, obdolženima E.E. in E.K. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) do 29.12.2007 do 5.55 ure.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora) so vložili zagovorniki obdolženega E.E. in zagovornik obdolženega E.K. zahtevi za varstvo zakonitosti, oboji zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevi, podanemu v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Zagovorniki obdolženega E.E. izpodbijajo namreč le dokazno oceno glede utemeljenosti suma s posplošenim očitkom, da dokazni standard utemeljenega suma pri tem obdolžencu ni dosežen, ne da bi navajali razloge za takšno trditev. Očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z obstojem pripornih razlogov za obdolženega E.K., ni utemeljen, saj se je sodišče pri podaljšanju pripora sklicevalo na razloge, ki jih je v zvezi z utemeljenim sumom in vlogo vsakega posameznega obdolženca ter glede razlogov za odreditev pripora navedel preiskovalni sodnik v predlogu za podaljšanje.

V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa zagovorniki obdolženega E.E. ponavljajo navedbe v zahtevi oziroma izražajo nestrinjanje s predlogom.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Bistveni očitek zagovornikov obdolženih E.E. v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da v konkretni kazenski zadevi ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Zagovorniki poudarjajo, da E. ni bil naročnik spornih telefonskih številk, ampak je bil naročnik pravna oseba, v kateri je bil obdolženec zaposlen ter da dokazi temeljijo v pretežnem delu na prepisih SMS sporočil, iz katerih pa ni mogoče identificirati pošiljatelja, še posebej, ker ime E. ni nikjer omenjeno.

Vrhovno sodišče se je v izpodbijanem sklepu pri obrazložitvi utemeljenega suma, da je obdolženi E. storil očitano mu kaznivo dejanje in da naj bi bila njegova vloga pri organizaciji delovanja hudodelske združbe celo vodilna, sklicevalo na pravnomočno odločbo o uvedbi preiskave ter na podatke in dokaze zbrane med preiskavo, ki stopnjo utemeljenega suma niso ne ovrgli in ne zmanjšali.

Obstoja utemeljenega suma, glede na to, da je preiskava že pravnomočno uvedena Vrhovno sodišče torej ni ugotavljalo, ampak le preizkušalo in zaključilo, da je ta še zmeraj podan. Posplošene navedbe zagovornika, da dejstva in dokazi ne zadoščajo za sklepanje o obstoju utemeljenega suma pa pomenijo le njegovo presojo zbranega dokaznega gradiva, oziroma izpodbijanje sklepa o podaljšanju pripora iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zoper pravnomočno odločbo ni mogoče vlagati.

S tem, ko se Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vseh navedb zagovornika podanih na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, sodišče ni kršilo določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona, saj obrazložitev sklepa o odreditvi pripora obsega le ugotovitev dejstev in dokazov iz katerih izhaja utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Kadar pa je ta že ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, pa sodišče obstoj utemeljenega suma le preizkuša, kar pomeni, da presodi, ali se je stopnja ugotovljenega suma od pravnomočne ugotovitve spremenila. Presoja verodostojnosti dokazov oziroma njihovo medsebojno ocenjevanje je pridržano razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi (člen 355 ZKP).

Po mnenju zagovornikov obeh obdolžencev izpodbijana sklepa tudi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z obstojem pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti.

Tudi ti očitki niso utemeljeni. Izpodbijani sklep namreč pri vseh priprtih obdolžencih v tej kazenski zadevi (torej tudi glede obdolženega E. in obdolženega K.) ugotavlja, da so še zmeraj podane okoliščine, na podlagi katerih sklepa o obstoju pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Med prvimi, ki so podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti, je ugotovitev, da so priprti obdolženci delovali po vnaprej dogovorjenih vlogah v okviru hudodelske združbe, da je ta delovala v daljšem časovnem obdobju (od 16.1.2006 do 5.5.2007), člani združbe naj bi storili večje število kaznivih dejanj po drugem odstavku 196. člena KZ, prenašali naj bi tudi veliko količino mamila (promet preko 160 kg), pri čemer pa naj bi pokazali pri izvrševanju kaznivih dejanj tudi vztrajnost in odločnost, pri čemer pa naj bi bil E. vodilna oseba in tudi tisti, ki je vzdrževal stike z dobavitelji droge na K. in v državah, kamor je bila ta droga namenjena. K izvrševanju dejanj pa naj bi jih vodil velik finančni interes. Sodišče je tako ugotovilo objektivne okoliščine, ki kažejo na nevarnost ponovitve (dobro organizirana kriminalna dejavnost, daljše časovno obdobje izvrševanja, veliko število kaznivih dejanj in velika količina izjemno nevarnega mamila) in subjektivne okoliščine (vztrajnost pri izvrševanju, vodilna vloga predvsem obdolženega E., povezanost s tujino in odločnost pri izvrševanju, saj naj bi nekateri od članov združbe s kaznivimi dejanji nadaljevali tudi po tem, ko je policija kurirja že aretirala in drogo zasegla). Te okoliščine pa so tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča v zvezi vloženim izrednim pravnim sredstvom tako tehtne, da opravičujejo podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zoper oba obdolženca, hkrati pa tudi iz pripornega razloga begosumnosti, saj na to, kot pravilno ugotavlja Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu, kaže teža kaznivih dejanj, za katera je zagrožena visoka kazen, ter povezanost obdolžencev s tujino. Kolikor pa se zagovorniki obdolženega E. s temi ugotovitvami ne strinjajo, pa seveda enako kot v prejšnjem primeru uveljavljajo le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve določb procesnega kazenskega zakona, ki jih uveljavljata obe zahtevi, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-1, 201/1-3, 371, 371/1-11.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjU0NQ==