Sodba I Ips 371/2006

Jedro

Sodišče ne bo izvedlo dokazov, ki se ne nanašajo na pravno relevantna dejstva; dokazov, katerih izključni namen je zavlačevanje postopka; dokazov, za katere stranke ne bodo izkazale zadostne stopnje verjetnosti, da bodo uspešni; dokazov za preverjanje splošno znanih dejstev, ipd.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega G.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi z 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obtožene E.R., B.M., M.S. in G.R. za krive storitve po enega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Obtoženemu G.R. je izreklo kazen šestih let zapora v katero mu je vštelo čas, ko mu je bila v zvezi s to kazensko zadevo odvzeta prostost od 10.7.2003 od 19.50 ure dalje. Na podlagi 40. člena KZ mu je izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbam zagovornikov obtožencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja v krivdoreku izpustilo ravnanja opisana v točkah 1/a, 1/b, 1/c in 1/d, kazniva dejanja pravno opredelilo kot kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, v odločbah o kazenskih sankcijah pa je izrek spremenilo tako, da je obtožencem izreklo nižje zaporne kazni in sicer obtoženemu G.R. kazen treh let zapora, sicer je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega G.R. je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde in kazni, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M. spec. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kot pisno napako ocenjuje dejstvo, da pritožbeno sodišče, glede na spremenjeno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja, iz izreka sodbe ni izpustilo besed "pri čemer so se združili med seboj zaradi izvrševanja kaznivih dejanj", saj prav te besede opredeljujejo kvalifikacijo po 2. odstavku 196. člena KZ. Nadaljnji očitki zagovornika v zahtevi pa se nanašajo izključno na njegovo presojo dejanskega stanja, kar pa v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ne more biti predmet v postopku presoje o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zagovornika naj bi sodišče druge stopnje vneslo zmedo, ker je spremenilo kvalifikacijo kaznivega dejanja, namesto da bi sodbo razveljavilo. Katero kršitev določb naj bi sodišče s tem kršilo zagovornik sicer ne navaja (čeprav bi očitek lahko pomenil kršitev določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), niti kršitve določb ZKP v obrazložitvi ne argumentira, temveč z izražanjem dvomov v oceno verodostojnosti zagovora soobdolžene M.S. uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Res je sicer, da je sodišče pomotoma v abstraktnem delu izreka ohranilo očitek "pri čemer so se združili med seboj zaradi izvrševanja kaznivih dejanj", vendar pa tak očitek, ki pomeni prepis zakonske dikcije v abstraktnem delu in ki nima opore v konkretnem delu očitka ter v obrazložitvi sodbe pomeni zgolj lapsus, ki na zakonitost in pravilnost odločbe ne more vplivati. Sodba je namreč popolna in pravilna, tudi če izrek sodbe ne vsebuje abstraktnega dela, kolikor seveda iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku izhajajo vsi zakonski znaki tega dejanja, ki so kasneje, tako kot je to v obravnavanem primeru v obrazložitvi sodbe, ustrezno argumentirani.

Nadaljnji očitek zagovornika v zahtevi je, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe, s tem ko ni zaslišalo prič E.R., S.R., D.M., K.K. in J.B., vsi doma iz S.R., s katerimi je želel dokazati svoj alibi.

Sodišče je sicer res dolžno izvajati dokaze, ki jih predlagajo stranke, vendar pa navedenega pravila ne gre razlagati dobesedno, temveč bo sodišče ob upoštevanju načela proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena KZ) izvedlo le tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni. To se pravi, da ne bo izvedlo dokazov, ki se ne nanašajo na pravno relevantna dejstva, dokazov katerih izključni namen je zavlačevanje postopka, dokazov, za katere stranke ne bodo izkazale zadostne stopnje verjetnosti, da bodo uspešni, dokazov za preverjanje splošno znanih dejstev ipd.

V konkretni kazenski zadevi je zagovornik obsojenega G.R. predlagal zaslišanje navedenih prič zaradi potrditve alibija na obravnavi dne 22.1.2004 in svoj predlog za izvedbo dokazov ponovil še dne 19.2.2004.

Sodišče je dokazne predloge na obravnavi dne 22.1.2004 zavrnilo z obrazložitvijo, da so podani preuranjeno, pred pridobitvijo izpisov komunikacij mobilnih telefonov, ki so bili zaseženi temu obdolžencu in na katerih bodo navedene tudi bazne postaje.

S pridobitvijo izvedenskega mnenja je bilo ugotovljeno, da so se mobilni telefoni, ki so bili zaseženi obsojenemu R., v času od 1.6 do 10.7.2003 nahajali izključno na območju baznih postaj v Sloveniji, tisti s številko 041 pa celo samo na ljubljanskem področju.

Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje navedenih prič, ki naj bi potrdile alibi obdolženca, je sodišče prve stopnje ocenilo kot dokaze, ki očitno ne bi mogli biti uspešni. J.B. in K.K. naj bi se namreč, po lastnih navedbah obdolženca (sedaj obsojenca), odpravila sicer na pot proti Italiji, a šla le do S., nakar sta se vrnila na Kosovo, od D.M., S.R. in E.R. pa naj bi se obsojenec poslovil, kakor je sam navedel dne 15.6.2003, medtem ko ga je H.R. poklical s Kosova dne 12.6.2003 in ga prosil za nastanitev pri njemu za nekaj dni, dokler si ne uredi vse potrebno za nadaljnjo pot v Italijo. Glede na navedeno in ob upoštevanju izpisov iz baznih postaj mobilnih telefonov, ki so bili obdolžencu kasneje zaseženi, datumov klicev in predvsem njegovega zagovora, je zaključilo, da navedene priče ne bi z ničemer pripomogle k razjasnitvi dejanskega stanja.

Takšnim zaključkom je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče.

S presojo navedenega pa se ne strinja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, pri čemer svojih pomislekov ne obrazloži, ponavlja pa, da je s takšnim ravnanjem sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe.

Zahteva tudi v tem delu ni utemeljena.

Res je sicer, da je dokaz o alibiju pravno relevantno dejstvo (ki gre obdolžencu v korist) in da je torej sodišče tak dokaz dolžno izvesti, vendar le, če je izkazana, tako kot v vsakem drugem dokaznem predlogu, zadostna stopnja verjetnosti, da bo dokaz uspešen. Jasno je, da stranke pri tem ne bodo ponudile gotovosti, mora pa biti stopnja verjetnosti, da bo dokaz uspešen višja od golega zatrjevanja. Sodišče bo torej dolžno dokaz izvesti, če bo obramba v dokaznem predlogu uspela izkazati vsaj verjetnost, da je bil obdolženec v določenem trenutku nekje drugje (in ne na kraju storitve kaznivega dejanja). Navedeno pa zahteva od sodišča dokazno oceno, oziroma presojo drugih že ugotovljenih dejstev in dokazov na eni strani in zatrjevanja v dokaznem predlogu na drugi. Če sodišče ugotovi, da so že izvedeni dokazi tako močni (npr. prstni odtisi obdolženca, izjave očividcev, krvna sled obdolženca najdena na kraju storitve kaznivega dejanja, ipd.), da izključujejo varianto, ki jo predlaga obramba (oziroma v danem primeru možnost, da bi se obdolženec nahajal nekje drugje), takšnemu dokaznemu predlogu pač ne bo ugodilo.

V konkretnem primeru je sodišče takšno dokazno oceno opravilo in ugotovilo, da predlagane priče v zadevi ne bi mogle ničesar pojasniti, saj so bodisi z obsojencem, po njegovih lastnih navedbah, potovale le do S., bodisi ostale na Kosovu, predvsem pa ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov (izpiskov baznih postaj), zagovora soobdolžene (sedaj soobsojene) M.S., ki ga je ocenilo kot prepričljivega in potrjenega z ostalimi izvedenimi dokazi in ob upoštevanju zagovora R.G. samega, za katerega je sodišče menilo, da je neprepričljiv, saj je "zagovor sproti spreminjal glede na rezultate izvedenih dokazov". Takšna ocena sodišča, da je v konkretni kazenski zadevi podana prenizka stopnja verjetnosti, da bi lahko bil dokaz o alibiju uspešen, pa je tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča logična in prepričljiva. Navedbe zagovornika v zahtevi, kjer ponovno zatrjuje, da je obdolženec želel dokazati svoj alibi, pa pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa enako kot v prejšnjem očitku pomeni le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati, pri čemer pa zagovornik v zahtevi tudi ne navaja takšnih dejstev in okoliščin, ki bi vnesle kakršenkoli dvom v sprejeto odločitev (427. člen ZKP).

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP, zahteva pa je v pretežnem delu podana iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 423/2007
• Sodba I Ips 91/2008
• Sodba I Ips 293/2006