Sodba I Ips 368/2006

Jedro

Obnovitveni razlog po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP ni podan, če bi nova dejstva ali novi dokazi pri nespremenjeni pravni opredelitvi kaznivega dejanja utegnili povzročiti samo izrek milejše kazenske sankcije. Sodišče se ne more in ne sme spuščati v oceno dokazov, na katere se sklicuje zahteva za obnovo postopka in ki niso bili izvedeni, pač pa jih sme presojati le z vidika relevantnosti pogojev za obnovo postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v višini 800 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 9.5.2006 zavrglo zahtevo obsojenčevega zagovornika za obnovo kazenskega postopka, v katerem je bil E.D. s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 2.11.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 3.4.2002, za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244 člena KZ obsojen na eno leto in dva meseca zapora. Zagovornikov predlog za odložitev izvršitve kazenske sankcije obsojenemu E.D. pa je sodišče zavrnilo. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno, obsojencu pa po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 98. člena in 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obsojenega E.D. zaradi kršitev kazenskega zakona, kršitev določb kazenskega postopka, kršitev Ustave Republike Slovenije (Ustave) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da ugodi "predlogu" za obnovo postopka, podrejeno pa, da napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu oziroma drugostopenjskemu sodišču.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Poudarja, da pravnomočna sodna odločba, s katero je bilo odločeno o obnovi postopka, ni izrecno našteta v 420. členu ZKP, ki dovoljuje zahtevo za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki se nanaša na pravnomočno obsodilno, oprostilno ali zavrnilno sodbo ter pravnomočno odločbo o odreditvi pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrže kot nedovoljeno.

Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor državnega tožilca vztraja, da so podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona in ustavnih ter konvencijskih pravic ter poudarja, da bi bilo z zaslišanjem predlagane priče mag. G.V. mogoče ugotoviti dejstva, ki bi utemeljevala sklepanje, da je obsojeni E.D. ravnal v opravičljivi pravni zmoti po 21. členu KZ, ki izključuje obstoj kazenske odgovornosti. Navaja tudi, da je zmotno tožilčevo stališče, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, s katerim je bilo odločeno o obnovi postopka, ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, iz razlogov, naštetih v tej določbi, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Pravnomočna sodna odločba po tej določbi je pravnomočna obsodilna, oprostilna ali zavrnilna sodba ter pravnomočen sklep sodišča, s katerim se je končal kazenski postopek. V 2. odstavku iste zakonske določbe je predpisano, da tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti. Besedna razlaga teh določb ne izključuje možnosti za vložitev zahteve tudi zoper druge pravnomočne odločbe, izdane po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Med temi so tudi takšne, ki globoko posegajo v pravice ali pravne interese obsojenca, eden od teh je tudi pravnomočen sklep, s katerim je bila zavržena ali zavrnjena zahteva za obnovo kazenskega postopka. Nobenega razumnega razloga ni, da bi zahteva v takem primeru ne bila dovoljena, pri čemer je samo po sebi umevno, da so predmet preizkusa le morebitne kršitve zakona, storjene v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka. V tem obsegu je zahteva za varstvo zakonitosti zoper take pravnomočne sklepe dovoljena, zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika presojalo po vsebini.

Točno je, kar navaja vložnik, da mora sodišče prve stopnje opraviti najprej formalni preizkus zahteve in presoditi, ali so podane procesne predpostavke za meritorno odločanje in če teh ni, zahtevo zavreči, ne da bi jo vročalo nasprotni stranki ali (celo) opravljalo poizvedbe po 178. členu ZKP. Napačno pa je vložnikovo stališče, da sodišče ob vročitvi zahteve v odgovor nasprotni stranki te ne bi smelo zavreči, četudi bi (šele nato) ugotovilo, da nova dejstva ali predloženi dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Takšno mehanicistično stališče ni sprejemljivo, saj ni nobene procesne ovire, da bi sodišče, še preden se je odločilo opraviti poizvedbeni postopek, take zahteve ne smelo zavreči. Celo nasprotno, to mora storiti, če so za to izpolnjene procesne predpostavke iz 1. odstavka 413. člena ZKP.

Drži navedba v zahtevi, da si je določbo 1. odstavka 413. člena ZKP mogoče razlagati tako, da se sodišče ne more in ne sme spuščati v oceno dokazov, na katere se sklicuje zahteva za obnovo postopka in ki niso bili izvedeni, pač pa jih sme presojati le z vidika relevantnosti pogojev za obnovo postopka ter da je vsebinska ocena mogoča le v primeru, če sodišče zahteve za obnovo ne zavrže in nadaljuje postopek po 2. in 3. odstavku 413. člena istega zakona.

Obsojenčev zagovornik je zahtevo za obnovo kazenskega postopka vložil iz razlogov po 3. in 5. točki 1. odstavka 410. člena ZKP. Po prvi določbi postopek lahko obnovi, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

Dokazi se od dejstev razlikujejo samo po funkciji (instrumentalno, ne pa tudi fenomenološko). So samo sredstvo spoznave (factum probans), dejstva pa so predmet spoznave. Glede na to, da je to razlikovanje samo funkcionalno, je zato mogoče razumeti, da se v procesu dokazana dejstva lahko spremenijo v dokaz in so zato lahko podlaga za ugotavljanje nekega nadaljnjega dejstva.

Merila, ki jih mora sodišče upoštevati pri presoji dokazov in dejstev, se razlikujejo v različnih fazah postopka. Tako mora sodišče prve stopnje, ko odloča o dokaznem predlogu, podanem v obdolženčevo korist, tehtati, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolžencu oziroma zanj uspešen. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in nove dokaze (beneficium novorum), vendar pa pritožbeno sodišče navedbe presoja z vidika pravilnosti in popolnosti v prvostopenjski sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Nova dejstva ali novi dokazi pa so v zahtevi za obnovo postopka relevantni samo takrat, ko utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Tega pa vložnik ni izkazal.

Vložnik se je v zahtevi za obnovo postopka zavzemal za zaslišanje priče mag. G.V., predsednika takratnega upravnega odbora obvladujoče (krovne) družbe C. d.o.o., o tem, kdo je bil odgovoren in kdo je dal naročilo ter ključno soglasje za izvajanje storitev igralniških agentov oziroma "posojilniške službe" ter o tem, ali je upravni odbor kadarkoli obdolženemu E.D., to je direktorju odvisne (hčerinske) družbe I. d.o.o., karkoli pravno očital zaradi nezakonitosti poslovanja igralnice. S tem dokazom si je zagovornik prizadeval prikazati, kar je zatrjeval tudi v rednem postopku, da je obsojenec kot poslovodja odvisne družbe moral izpolnjevati navodila poslovodstva obvladujoče družbe, vendar za to ni kazensko odgovoren, oziroma da je stopnja kazenske odgovornosti pri njem nižja, kot jo je ugotovilo sodišče v rednem postopku, kar je pomembno pri odmeri kazenske sankcije. Z listinskimi dokazi, navedenimi v zahtevi, pa je le izkazoval, da je predlagana priča bila predsednik navedenega upravnega (po sedanji terminologiji nadzornega) odbora.

Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidna presoja, da bi se tudi v primeru, če bi se z zaslišanjem predlagane priče izkazalo, da je obsojenec kot direktor odvisne družbe z urejanjem nezakonitih izplačil obema agentoma le izpolnjeval navodila upravnega odbora oziroma poslovodstva obvladujoče družbe, ta okoliščina obsojenca nikakor ne zavezovala ali upravičevala do nezakonitega ravnanja, ki pomeni izvršitev kaznivega dejanja. Višje sodišče je poudarilo, da je direktor kot zakoniti zastopnik družbe odgovoren za zakonitost svojih ravnanj, ki jih opravlja v okviru svojih pristojnosti. Tako sklepanje se v celoti sklada s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženega v sodbi z dne 19.5.2005, opr. št. I Ips 257/2002, s katero je zavrnilo zahtevo zagovornika obsojenega E.D. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, ko je v 2. odstavku na 5. strani navedlo, da je višje sodišče pravilno ugotovilo, da sklep upravnega odbora, da se agentoma odobri izplačilo 5 % provizije, ne izključuje obsojenčeve krivde, saj je bil obsojenec glede na svoj položaj in pooblastila po zakonu dolžan skrbeti za zakonitost poslovanja. S tega vidika se zato izkaže, da je presoja, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da se zaslišanje priče ne nanaša na dejstva, ki bi bila relevantna z vidika kriterija iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, pravilna in je zato odločitev, da zatrjevana dejstva in novi dokaz očitno niso taki, da bi se na njih podlagi mogla dovoliti obnova, zakonita.

Obnovitveni razlog po 3. točki 1. odstavka 410 člena ZKP tudi ni podan, če bi nova dejstva ali novi dokazi pri nespremenjeni pravni opredelitvi kaznivega dejanja utegnili povzročiti samo izrek milejše kazenske sankcije. Trditve o nižji stopnji obsojenčeve kazenske odgovornosti, ki bi posledično narekovala izrek milejše kazenske sankcije, so zato lahko podlaga za izredno omilitev kazni, ob pogoju, da obsojenec zaporne kazni še ni prestal in da bi nova dejstva ali novi dokazi pripeljali do milejše obsodbe. V okviru zahteve za obnovo kazenskega postopka te vložnikove navedbe niso relevantne.

Druga podlaga, na katero se sklicuje vložnik, to je razlog iz 5. točke 1. odstavka 410. člena ZKP pa je podana, če se v primeru obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje ali za kakšno drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih dejanj, navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki kažejo na to, da obsojenec ni storil dejanja, ki je obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, da pa bi to dejstvo bistveno vplivalo na odmero kazni. Da bi bili podani pogoji za obnovo kazenskega postopka na tej podlagi, zahteva niti ne zatrjuje.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrženju ali zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka je mogoče izpodbijati le kršitve zakona, ki se nanašajo na odločanje o tem izrednem pravnem sredstvu, ni pa mogoče skozi stranska vrata izpodbijati pravnomočne sodbe, na katero se zahteva za obnovo nanaša, kakor to stori vložnik, ko kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da ob ugotovljenih relacijah odločanja oziroma nadrejenosti in podrejenosti med poslovodstvom obvladujoče in odvisne družbe ter s tem povezanim izpolnjevanjem navodil, v primeru obsojenega E.D. pomeni uveljavljanje objektivne odgovornosti, ki pa je v kazenskem zakonu izrecno prepovedana.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zatrjeval, da je obsojenec ravnal v opravičljivi pravni zmoti, pač pa je tako navedbo podal šele v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, zato Vrhovno sodišče te njegove navedbe sploh ni presojalo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega E.D., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni E.D. po 98.a členu ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 800 evrov. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa ter zahtevnost zadeve gledano z vidika odločanja v tej fazi postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 54/2011
• Sodba I Ips 337/2006
• VSRS Sklep I Ips 55040/2011-527