Sodba I Ips 406/2006

Jedro

Za kršitev pravice obrambe zaradi zavrnitve njenih dokaznih predlogov gre, če je sodišče neutemeljeno zavrnilo pravno relevanten dokaz v korist obdolženca.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni A.H. je dolžan plačati 1.000,00 eurov povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu A.H. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

Zagovornica je zoper sodbi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obema sodbama očita napake v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče za ugotovitev, da je obsojenec že pred obravnavanim kaznivim dejanjem grozil oškodovancu, ni imelo podlage v pravnomočni sodni odločbi, izpovedbe oškodovanca in njegovih staršev pa za takšno ugotovitev ne zadoščajo. Enaka kršitev postopka naj bi bila v sodbi sodišča prve stopnje tudi zato, ker se v njej navaja, da sta priči M.Š. in M.H. izpovedali, da je F.T. pripeljal na kraj dogodka v trenutku, ko je oškodovanec izstopil iz svojega vozila, čeprav je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20.5.2005 vidno, da je M.Š. trdil, da sta oškodovanec in F.T. pripeljala na kraj dogodka skoraj istočasno, iz izpovedbe M.H. pa, da bi F.T. neogibno zaznal obsojenčeve grožnje, če bi bile res storjene. Sodba sodišča druge stopnje trdi, da sta bila obsojenec in priča F.T. znanca, ta ugotovitev pa nasprotuje izpovedbi te priče, da obsojenca pozna le na videz. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo določbe 2. odstavka 17. člena ZKP, ker ni izvedlo dokazov v korist obsojenca, ni ocenilo okoliščine, da je oškodovanec ponudil, da bo umaknil predlog za pregon, če mu obsojenec plača odškodnino in ni ugotavljalo, ali je oškodovanec že prej terjal odškodnino od obsojenca, saj te okoliščine kažejo, da razlog za podajo predloga za pregon ni bila ogroženost oškodovanca, ampak njegova želja po odškodnini. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da okoliščina, ali je obsojenec grozil oškodovancu že pred dogodkom, ni odločilno dejstvo, ker le podkrepi oškodovančev občutek ogroženosti in prestrašenosti. Trditve v zahtevi, da je nasprotje med razlogi o vsebini izpovedb prič in zapisniki o teh izpovedbah, niso utemeljene in z njimi vložnica izpodbija dejansko stanje. Zahteva za varstvo zakonitosti ni obrazložila zatrjevane kršitve 17. člena ZKP. Oškodovančevo ponudbo poravnave vložnica neutemeljeno razlaga v njegovo škodo. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavila zagovornica. Navaja, da je zmotno stališče državne tožilke, da navedba v izreku sodbe o prejšnjih grožnjah obsojenca, ni odločilna okoliščina, zmotno je tudi stališče, da je vložnica uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi te kršitve pa je sodišče neupravičeno odvzelo verodostojnost F.T., čeprav so oškodovanec in njegovi sorodniki mnogo bolj "kontaminirane" priče. Opozarja na to, da se možnost poravnavanja lahko zlorabi z neutemeljenimi obtožbami. Predlaga, da se njeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Zahteva zagovornice obsojenega A.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbah 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim bistvena kršitev postopka, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali, če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi zapisniki.

S trditvijo, da bi sodišče lahko štelo kot dokazane prejšnje obsojenčeve grožnje oškodovancu samo na podlagi pravnomočne sodbe, zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nobene od alternativnih kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak se zavzema za uveljavitev dokaznega pravila, ki v zakonu ni določeno. Sodišče se je za ugotovitev te okoliščine torej lahko oprlo na izpovedbo oškodovanca in drugih prič.

Zahteva nasprotuje oceni sodišča o verodostojnosti oškodovanca na eni strani ter zagovoru in izpovedbam F.T., M.H. in M.Š. na drugi strani, o tem, ali je bil F.T. na kraju dogodka, ko je obsojenec grozil oškodovancu. O tej okoliščini pa ni nasprotujočih si trditev, saj oškodovanec ni izjavil, da mu je obsojenec grozil v navzočnosti te priče (ali katerekoli druge). Navedbe zahteve v tej smeri so torej nepotrebne, sicer pa nedovoljeno izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje.

Navedba v sodbi, da sta bila obsojenec in priča F.T. znanca, čeprav je ta priča izjavila, da obsojenca pozna le na videz, ne pomeni precejšnjega nasprotja o odločilnem dejstvu v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Za kršitev pravice obrambe zaradi zavrnitve njenih dokaznih predlogov gre, če je sodišče neutemeljeno zavrnilo pravno relevanten dokaz v korist obdolženca. S tem, da sodišče ni priskrbelo uradnega zaznamka o intervenciji policista Š.P. zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, ni kršilo pravice obsojenca do izvedbe dokazov v njegovo korist, saj je bil ta policist neposredno zaslišan na glavni obravnavi.

Zmotno je stališče zahteve, da bi moralo sodišče v obrazložitvi presoditi tudi motive, iz katerih naj bi oškodovanec ponudil, da umika predlog za pregon, če bi obsojenec plačal odškodnino. Za tako stališče zahteve ni opore v zakonu in zahteva se ne sklicuje na zakonsko določbo, ki naj bi bila prekršena.

Ker zahteva zagovornice obsojenega A.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je zaposlen z rednimi dohodki, je solastnik stanovanjske hiše in 14,5 ha zemljišč, nima pa preživninskih obveznosti) ter zapletenost zahteve, ki je uveljavljala več kršitev postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 417/2008
• Sodba I Ips 232/2008
• Sodba I Ips 277/2008