Sodba I Ips 408/2006

Jedro

Vložnik očitek kršitev zakona opira na lastno videnje dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 700 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 23.3.2006 obsojenega M.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe v zvezi z 38. členom KZ izreklo denarno kazen v znesku 180.000 SIT, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev, sicer bo v primeru neizterljivosti kazen izvršena tako, da bo za vsakih začetih 10.000 SIT denarne kazni določen en dan zapora. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da je iz njene vsebine razvidno, da obsojenec uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato meni, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni M.B. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni navedlo razlogov o tem, na kolikšni razdalji od desnega roba vozišča je obsojenec upravljal vozilo v času zadetja v oškodovanca P.Z. Pri tem se vložnik sklicuje tudi na mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke T.U., da ni mogoče ugotoviti, koliko je bilo obsojenčevo vozilo v trenutku trka oddaljeno od desnega roba vozišča. Odgovor na to vprašanje pa je po mnenju vložnika odločilnega pomena pri presoji ali je vozil preblizu desnemu robu vozišča ali ne. Tudi kolikor je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja sklepalo, da je bil oškodovanec v času zadetja od desnega roba vozišča oddaljen največ 0,8 m, je ta navedba popolnoma nejasna, saj bi to gledano iz smeri obsojenčeve vožnje pomenilo, da oškodovanec sploh ni bil na cesti, gledano v smeri hoje oškodovanca pa da je ta hodil po nasprotni strani vozišča in v takem primeru do trčenja sploh ne bi prišlo.

Obsojenec z napačnim metodološkim pristopom, ko posamezna dejstva našteva popolnoma iztrgana iz celote, ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je oškodovanec P.Z. hodil v nasprotni smeri od obsojenčeve vožnje, da ga je obsojenec s sprednjim desnim bočnim delom vozila zadel v področje sprednjega in bočnega dela desnega stegna, z zunanjim desnim vzvratnim ogledalom pa v predel trebuha ter da je oškodovančev skrajni desni del telesa v trenutku trčenja segal največ 0,80 m od roba vozišča. V teh dejanskih parametrih je imelo sodišče zanesljivo podlago za sklepanje, da je pešec hodil v skladu z določbo 4. odstavka 84. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) na oddaljenosti manjši od enega m od levega roba vozišča in da je zato obsojenec, ki ga je z vozilom na opisani način zadel, vozil preblizu desnemu robu vozišča, torej v nasprotju z določbo 3. odstavka 21. člena ZVCP. V izpodbijani pravnomočni sodbi so navedeni razlogi (tudi) o teh odločilnih dejstvih, kolikor pa vložnik zavrača dokazno presojo, ki jo je sprejelo sodišče v pravnomočni sodbi, po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za navedbo v zahtevi, da pogoji vidljivosti niso bili idealni, ker je bilo v času nesreče oblačno vreme in je že rahlo rosilo ter da je zato napačna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da bi oškodovanca P.Z., ki na sebi ni imel odsevnega telesa in bil oblečen v temna oblačila, lahko zagledal na razdalji okrog 26 m. Po ugotovitvah izvedenca bi lahko oškodovanca na taki razdalji zaznal le ob idealnih pogojih vidljivosti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Trditev v zahtevi, da obsojenčevo ravnanje ni bilo protipravno, saj da ni kršil določbe 3. odstavka 21. člena ZVCP, in da zato ni podan objektivni zakonski znak kaznivega dejanja iz 1. odstavka 325. člena KZ, kar je razumeti kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vložnik opira na lastno videnje dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Zato obsojenec, ki v zahtevi izhaja s tega napačnega izhodišča, in tudi v tem obsegu spodbija dejansko stanje, zakonitosti napadene pravnomočne sodbe ne more omajati.

Obsojeni M.B. uvodoma zatrjevane kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, v zahtevi sploh ni obrazložil, zato utemeljenosti te navedbe sploh ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni M.B. niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid postopka je obsojeni M.B. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 700 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 251/2005
• Sodba I Ips 380/2007
• Sodba I Ips 469/2006