Sodba I Ips 386/2006

Jedro

Čeprav opis dejanja v izreku sodbe ne pove, kdo je bil oškodovanec, kakšno je bilo njegovo delovanje, zakaj bi to delovanje lahko bilo zanj usodno in kakšna je bila vsebina obsojenčeve informacije o njem, pa ti podatki sami po sebi niso zakonski znaki kaznivega dejanja prijavljanja po 3. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND 1945), ki bi morali biti konkretizirani v opisu dejanja v izreku sodbe, zato ne gre za kršitev kazenskega zakona.

Izrek

Sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26.10.1945 in Vrhovnega sodišča federalne Slovenije z dne 22.12.1945 se v obsodilnem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu I.P. zaradi kaznivega dejanja po 3. točki 3. odstavka ZKND-1945 izrečena kazen deset let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero se je vštel pripor od 4.8.1945 dalje in na izgubo političnih pravic po točkah a), b), c) in č) 5. člena Zakona o vrstah kazni za deset let, enega prestopka po 2.a členu ZKNČ je bil oproščen, postopek zaradi drugega enakega prestopka pa je bil zaradi amnestije ustavljen. Obsojenec je bil s prestajanja kazni pogojno odpuščen 18.6.1951.

Vrhovni državni tožilec je zoper obsodilni del sodb vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, ker dejanje, zaradi katerega je bil I.P. obsojen, nima znakov kaznivega dejanja. Opis obsojenčevega dejanja v izreku sicer navaja, da je bil I.P. član tajne obveščevalne službe TOS in njen vodja za okraj T., ne konkretizira pa, kdo je bil oškodovani Č., kakšno je bilo njegovo delovanje in kakšna je bila vsebina obsojenčeve informacije o Č., ki jo je dal tajnemu političnemu agentu B., zato te informacije ni moč šteti za prijavljanje v smislu 3. točke 3. člena ZKND-1945. Za takšno prijavljanje se šteje prostovoljno hoteno naznanjanje dejavnosti tistih, ki bi bili izpostavljeni prisilnim ukrepom, česar pa opis v izreku ne navaja. Opis tudi ne konkretizira vzročne zveze med obsojenčevo prijavitvijo in Č. aretacijo in ustrelitvijo. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obsojenca oprosti obtožbe.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 3. točki 3. člena ZKND-1945 je storil ovaduštvo kot vojno zločinstvo kdor je ob času vojne ali sovražnikove okupacije kot kolovodja, organizator, naredbodavec, pomagač ali kot neposredni storilec vršil prijavljanja, ki so imela za rezultat ukrepe terorja in prisiljevanja (umore, obsodbe na smrtno kazen in izvršitve te kazni, zapiranja, mučenja, itd.).

Opis obsojenčevega zločina po 3. točki 3. člena ZKND v izreku sodbe sodišča prve stopnje navaja, da je bil I.P.:

"za časa sovražne okupacije član tajne obveščevalne organizacije TOS in vodja za okraj T., da se je družil s političnima agentoma B. in K. in da je neugotovljenega dne januarja 1944 dal prvemu informacije o Č. ter tako pripomogel k aretaciji Č., ki je bil nato ustreljen, torej je bil funkcionar policijske formacije okupatorjevih pomagačev ter pomagal pri ovajanju jugoslovanskih državljanov, kar je imelo za posledico, da so bili jugoslovanski državljani odpeljani v koncentracijska taborišča in da je bil ugotovljeno eden med njimi ustreljen."

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti je, da navedba v izreku sodbe, da je obsojenec dal političnemu agentu B. "informacije o Č." ne izpolnjuje vsebine pojma prijavljanja v 3. točki 3. člena ZKND-1945.

Pojem prijavljanja po ZKND je soroden pojmu naznanitve oziroma ovadbe po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) in ovadbe kot zakonskega znaka kaznivega dejanja krive ovadbe po 288. členu ali opustitve ovadbe po 285. in 286. členu Kazenskega zakonika (KZ). Ovadba je tako vsaka izjava, lahko tudi anonimna (pisna, ustna, poslana v pismu, po telefonu, na zapisnik ali v kakršnikoli drugi obliki), katere vsebina je opis določenega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in navedba določenega storilca. Izjavo se lahko da neposredno ali posredno organu, ki je upravičen za njen sprejem (policija, državno tožilstvo, sodišče) in nadaljnje ukrepanje v zvezi z njo, ker je podlaga oziroma povod za uvedbo kazenskega postopka. Motiv za podajo take izjave ni odločilen (taka opredelitev pojma ovadba je povzeta po dr. Deisingerju v Kazenski zakonik, posebni del, s komentarjem, str. 691-693, po dr. Zobcu v Komentar Zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, GV 1985, str. 309-310, in mag. Horvatu v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 304-305).

Zaradi posebnih razmer med sovražno okupacijo in vojno med 6.4.1941 in 9.5.1945 je imelo prijavljanje širšo vsebino, saj so zasedbene sile s sodelovanjem nekaterih jugoslovanskih državljanov jemale in streljale talce, zapirale in mučile, odgnale v koncentracijska taborišča in izvajale druge ukrepe "terorja in prisiljevanja" tudi zoper osebe, zoper katere ni bil uveden običajen kazenski postopek za kazniva dejanja in niso bile obsojene za kazniva dejanja, temveč je zadoščalo, da so bile osumljene ali prepoznane kot simpatizerji Osvobodilne fronte in partizanskega odpora oziroma kot politični in ideološki nasprotniki okupatorjev in njihovih domačih sodelavcev, ali celo zgolj kot bližnji sorodniki članov ali voditeljev OF ali partizanov. Zato je opredelitev pojma prijavljanja v zahtevi za varstvo zakonitosti kot "naznanjanja dejavnosti" žrtev preganjanja v vojnih razmerah oziroma okupaciji preozka, zlasti, če vrhovni državni tožilec s tem misli na dejavnost, ki naj bi pomenila izvrševanje kaznivega dejanja po pravnem redu države v normalnih razmerah.

Zahteva ima prav, da opis v izreku sodbe ne pove, kdo je bil Č., kakšno je bilo njegovo delovanje, zakaj bi to delovanje lahko bilo zanj usodno in kakšna je bila vsebina obsojenčeve informacije o Č., ki jo je dal B. Toda vsi ti podatki sami po sebi niso uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja prijavljanja po 3. točki 3. člena ZKND-1945, ki bi morali biti konkretizirani v opisu v izreku sodbe, zato so lahko navedeni v njeni obrazložitvi. Popolnost in jasnost sodbe je treba ocenjevati v celoti, ker je namen obrazložitve tudi v tem, da predstavi več podrobnosti za individualizacijo kaznivega dejanja in storilca, kot je to smotrno ali nujno v izreku sodbe (tako tudi npr. v sodbi tega Vrhovnega sodišča, št. I Ips 181/92 in drugih). Presoja izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje kot celote pa pokaže, da zatrjevane napake sodbe niso podane.

Osebnih podatkov oškodovancev sodbe praviloma ne navajajo ne v izreku in ne v obrazložitvi, če niso pomembni za obstoj kaznivega dejanja, pravno opredelitev ali iz procesnih razlogov, potrebni so le toliko, če so pomembni za individualizacijo kaznivega dejanja. V spisu obravnavane zadeve so zadostni osebni podatki oškodovanca za ugotovitev njegove istovetnosti in s tem za omogočanje obsojenčeve obrambe. Tudi iz njegovega zagovora je povsem jasno, da je obsojenec oškodovanca in njegovo družino dobro poznal in celo trdi, da je bil z njimi v prijateljskih odnosih.

Pojasnjeno je že bilo, da v dejanskih in pravnih razmerah v času storitve kaznivega dejanja ni bilo odločilno le kaznivo "delovanje" potencialnih žrtev preganjanja, za njihovo preganjanje je zadoščalo, da so jih okupacijske oblasti ali njihovi domači sodelavci osumili ali prepoznali kot somišljenike, podpornike oziroma aktiviste OF in partizanskega gibanja. V zadnjem odstavku na 3. strani svoje sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec v neposrednih pogovorih o političnih vprašanjih s Č. in C.V. ugotovil Č. politično opredelitev, namreč "da je Č. nasprotnik R. in vsakega podobnega drugega kolaborističnega gibanja ter da je navdušen pristaš OF pokreta" in da je obsojenec "povedal svoje mnenje o Č. B.". Iz te obrazložitve logično izhaja, da je bilo takšno politično prepričanje Č. vsebina informacij, ki jih je obsojenec dal političnemu agentu (oziroma tajnemu policijskemu agentu, kot se še navaja v obtožnici in sodbah) B.

Tudi trditev zahteve, da sodba ne zatrjuje vzročne zveze med obsojenčevo prijavo Č. in prijetjem Č. ter njegovo ustrelitvijo, ni utemeljena: v izreku sodbe sodišča prve stopnje se trdi, da je obsojenec s prijavitvijo "pripomogel k aretaciji Č., ki je bil nato ustreljen ..., torej pomagal pri ovajanju jugoslovanskih državljanov, kar je imelo za posledico ..., da je bil ... ustreljen". Te trditve jasno postavljajo vzročno zvezo med obsojenčevo naznanitvijo Č. in njegovo aretacijo, nato pa ustrelitvijo (kot talca).

Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 427. člena ZKP Vrhovno sodišče razveljavi z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijano sodbo in odredi novo sojenje, če pri odločanju o zahtevi nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki jih je izpodbijana sodba ugotovila.

V obravnavani zadevi je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne navaja vzročne zveze med obsojenčevo prijavo in aretacijo Č. Glede na dokaze, izvedene v kazenskem postopku, Vrhovno sodišče močno dvomi, da je obsojenec prijavil Č., zato tudi ni mogoče zanesljivo zaključiti, da je bila aretacija Č. posledica obsojenčeve prijave.

Obtožba je obsojencu očitala, da je bil Č. aretiran ter nato ustreljen na podlagi obsojenčeve informacije. Sodba te trditve ni popolnoma sprejela: ugotovila je, da so obsojenčeve informacije le "pripomogle" k temu (v izreku), ker je po izpovedbi Č. žene tudi sosed S. ovadil Č. in je bil ta po njenem mnenju odgovoren za aretacijo (1. in 2. odstavek na 4. strani obrazložitve sodbe).

Precejšen dvom se pojavlja tudi iz drugih razlogov:

Iz uradne ovadbe OZNA za Slovenijo tožilstvu pri vojaškem sodišču Ljubljanskega vojnega področja, ki je bila podlaga za uvedbo kazenskega postopka, se navaja, da je obsojenec osumljen, da je bil na podlagi njegove informacije aretiran Č. in ustreljen, ni pa navedeno, komu naj bi dal to informacijo, kakšne vsebine je bila, zlasti pa ni navedeno, od koga je OZNA dobila takšno obvestilo. V poročilu terenskega odbora OF K. - L. se obsojenčeva prijava Č. sploh ne omenja. Edini obremenilni dokaz je izjava oškodovančeve žene O.Č. z dne 23.9.1945, torej po vložitvi ovadbe, da domneva, da je obsojenec dal B. "dokončno mnenje o možu", ker je B. obiskal obsojenca le nekaj dni pred aretacijo Č., ker ji je obsojenec, ko mu je takoj po moževi aretaciji povedala o aretaciji moža, neprizadeto odgovoril, da bo zdaj "lahko v zaporu debatiral" in ga novica ni vidno presenetila in ker sta bila obsojenec in oškodovanec idejna in politična nasprotnika (Č. levičar in zagovornik OF, obsojenec pa klerikalec, protikomunist in nasprotnik osvobodilnega gibanja). Toda v političnih debatah med obsojencem in Č. že leta 1941 je kot somišljenik Č. sodeloval tudi C.V., zoper katerega pa iz tega razloga ni bilo nobenih neugodnih posledic. Č. je bil aretiran in zaprt skupaj z več osebami šele 7.1.1944. Medvojni župnik F.S. je zagovorniku podal pisno izjavo, da je obsojenca poznal od njegovih mladih let, da ni bil nasprotnik osvobodilnega boja, bil pa je "resno veren človek" in idealist, zato po njegovem prepričanju ni mogoče, da bi ovajal ali izdajal. Na glavni obravnavi je obsojenec priznal, da je bil vodja TOS za okraj T., čeprav o tej aktivnosti ni bilo nič znano niti terenskemu odboru OF. Na glavni obravnavi je zagovornik predlagal zaslišanje prič, s katerimi naj bi dokazal, da obsojenec ni bil nasprotnik OF in da ni imel dovolilnice za izhod po policijski uri. V pritožbi je zagovornik predlagal zaslišanje prič, ki bi potrdile, da je obsojenec poznal kot aktiviste OF poleg C.V. in Č. še več oseb, tudi N.M., ki je imel tajni radijski oddajnik OF, vedel je, kje so se sestajali K., K., V. in drugi voditelji OF ter aktivisti OF, da je Č. obvestil, da bo policija opravila hišno preiskavo, ko je ta skrival nekega aktivista, kar vse bi dokazovalo, da ni razumno, da bi Č. kasneje naznanil kot nasprotnika OF. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge obrambe zavrnilo brez obrazložitve, sodišče druge stopnje pa z obrazložitvijo, da so nepotrebni, ker da okoliščina, da obsojenec drugih aktivistov OF ni izdal, ne bi nič spremenila "v pogledu dokazane krivde obtoženca". Vrhovno sodišče v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje, da bi ob razmeroma šibkih posrednih obremenilnih dokazih okoliščina, da obsojenec ni ovadil nobenega od številnih aktivistov in voditeljev OF, lahko odločilno vplivala na presojo iskrenosti zagovora in s tem na izid kazenskega postopka zoper obsojenca. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 427. člena ZKP izpodbijani sodbi v obsodilnem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 1963/2012
• Sodba I Ips 307/2008
• Sodba I Ips 222/2008