<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 47/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.47.2007
Evidenčna številka:VS23720
Datum odločbe:08.03.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - presoja pritožbenih navedb - zloraba položaja ali pravic

Jedro

Pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presodi in obrazloži vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in le o njih je dolžno zavzeti stališča ter jih tudi ustrezno obrazložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 20.6.2005 obsojenega V.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja po 1. odstavku 244. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 250.000,00 SIT povprečnine. Z isto sodbo je zoper obtoženo I.D. po 1. odstavku 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženke obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27.7.2006 zavrnilo pritožbi zagovornika in pomočnika okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 120.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornik obsojenega V.D. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh dovoljenih razlogov". Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da drugostopenjska sodba nima razlogov o natančni in obsežni pritožbi. Zato je sodišče druge stopnje "kršilo Ustavo RS - pravico do obrambe in pravico do pravnega sredstva". Zaradi zamolčanja pritožbe se drugostopenjska sodba ne more preizkusiti, zaradi česar se zahteva sklicuje na vsebino pritožbe.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V zvezi s to določbo je sodna praksa sprejela razlago, po kateri mora vložnik v zahtevi navesti ne le konkretne razloge, s katerimi izpodbija pravnomočno sodbo, temveč jih mora tudi ustrezno utemeljiti. Trditev v zahtevi, da zagovornik izpodbija sodbo v celoti iz vseh dovoljenih razlogov, da drugostopenjska sodba sploh nima razlogov o natančni in obsežni pritožbi ter da je pritožbeno sodišče s tem kršilo "pravico do obrambe in pravico do pravnega sredstva", ne ustreza navedenim zahtevam. Kolikor vložnik zahteve s ponovitvijo vsebine pritožbenih navedb poskuša prikazati, da jih sodišče druge stopnje ni presodilo, je treba pojasniti, da pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presodi in obrazloži vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in le o njih je dolžno zavzeti stališča ter jih tudi ustrezno obrazložiti. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zoper pravnomočne odločbe in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ter se zato ni mogoče sklicevati na pritožbene navedbe. V danem položaju bi vložnik zahteve moral opredeliti in konkretno utemeljiti, glede katerih pritožbenih navedb, ki zadevajo odločilna dejstva, sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča in jih tudi ni ustrezno obrazložilo.

Ne glede na navedene pomanjkljivosti tudi kršitve zakona, na katere meri zahteva s ponovitvijo pritožbenih navedb, niso ustrezno obrazložene in jih zato ni mogoče preizkusiti. Gre za trditve, ki ne vsebujejo dejstvene podlage, in sicer, da sodba nima razlogov o pisnih zagovorih z natančno določenimi dejstvi in stališči in ne dokazne ocene ter primerne obrazložitve, da gre za nerazumljiv očitek "dogovoriti se za izdajo lažnih faktur", da je sodišče nedopustno uporabilo zaslišanje šoferjev v disciplinskem postopku zoper obsojenca in T., da sodba nima razlogov o pristojnostih obsojenca na delovnem mestu in ne razlogov o oškodovanosti, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca prometne in finančne stroke ter da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker dogovor za izdajo lažnih faktur ni predmetno kaznivo dejanje. Sicer pa je sodišče druge stopnje presodilo navedbe, s katerimi je pritožba uveljavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter se opredelilo tudi do očitka, ki zadeva zaslišanje šoferjev v disciplinskem postopku. Izhajalo je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (drugi odstavek na peti strani), da je sodišče sodbo oprlo predvsem na izpovedbo priče K.B. ter na listinske dokaze, ne pa na izpovedbe šoferjev v disciplinskem postopku. V okviru presoje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je tudi utemeljilo, zakaj soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za zaslišanje izvedenca prometne in finančne stroke. Navedba, da K.B. ni pooblaščenka oškodovane družbe in da obsojenec ni vodja transportnega podjetja (temveč vodja transportnega oddelka te gospodarske družbe) M. d.d., se nanaša na dejstvi, ki za presojo zakonitosti obravnavane zadeve nista odločilni. To še zlasti, ker je iz zapisnika o zaslišanju K.B. razvidno, da je zastopnica navedene gospodarske družbe (pooblastilo pod Su ...) in da gre glede na razloge pravnomočne sodbe v primeru navedbe obsojenčevega svojstva za pisno pomoto. S trditvijo, da je obsojenec v hudem sporu s K.B., je izpodbijana presoja njene izpovedbe, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je z njo soglašalo, kot je razvidno iz razlogov drugostopenjske sodbe (prvi odstavek na tretji strani). Ne glede na skope razloge sodbe ni mogoče sprejeti očitka, da sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe sploh ni presodilo. V okviru zahteve za varstvo zakonitosti pa uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar navedena trditev predstavlja, ni dovoljeno (2. odstavek 420. člena ZKP).

Z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje z vso gotovostjo ugotovilo, da je obsojenec bil oseba, ki je v zvezi z upravljanjem gospodarske dejavnosti izrabila svoja pooblastila z namenom, da samostojni podjetnici I.D. pridobi protipravno premoženjsko korist v vrednosti dveh prevozov, ki jih ona ni opravila, temveč M. d.d., je sodišče druge stopnje sklepalo, da ima obsojencu očitano kaznivo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja iz 1. odstavka 244. člena KZ. Sicer pa tudi očitek glede kršitve kazenskega zakona, kot ga navaja zahteva v povzetku pritožbenih navedb, ne daje podlage za trditev, da je sodišče zmotno presodilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje. Glede na opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe in glede na ugotovljena dejstva, je sodišče utemeljeno sklepalo, da je obsojenec kot vodja transportnega oddelka oškodovanega podjetja izrabil svoj položaj na tak način, da se je dogovoril s samostojno podjetnico I.D. za izdajo lažnih faktur za prevoze, ki jih njeno podjetje ni opravilo, zanje pa je prejelo plačilo v škodo poslovnega sistema M. d.d.. Zato ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Iz opisa kaznivega dejanja pa je tudi povsem jasno razvidno, da je bilo oškodovano navedeno podjetje in v kakšnem obsegu ter da so dejanske ugotovitve sodišča skladne s takim opisom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega V.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 395, 395/1, 420, 420/2, 424, 424/1.KZ člen 244, 244/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjUwMg==