Sodba I Ips 366/2006

Jedro

Pri računanju trimesečnega roka, med katerim so bile sodne počitnice, je treba zanemariti število dni sodnih počitnic in šteti, da se rok v tem primeru izteče v naslednjem mesecu, kot bi se, če ne bi bilo vmes sodnih počitnic.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.4.2005 V.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ in mu zanj izreklo kazen štiri mesece zapora. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca tako, da je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovani družbi C. 1.449.777,37 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s presežkom zahtevka pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Sodišče je obsojenca oprostilo stroškov kazenskega postopka.

Višje sodišče v Mariboru je pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo štiri mesece zapora in preizkusno dobo tri leta, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da izpodbija sodbo v celoti iz vseh razlogov. Kot bistveno kršitev določb postopka uveljavlja, da je obtožba nemogoča, ker obsojencu očita, da je pri uporabi kreditne kartice vedel, da ob plačilu ne bo imel kritja in mu tako zmotno očita, da je z gotovostjo vedel za bodoče nelikvidnost. Kršeno naj bi bilo načelo in dubio pro reo, ker je tožilstvo na podlagi pritožbe v korist obsojenca spremenilo obtožbo v njegovo škodo. Obstaja nasprotje med razlogi, ker sodba navaja, da se obtoženec v ponovljenem postopku ni zagovarjal, iz zapisnika o glavni obravnavi pa izhaja, da je odgovarjal na vprašanja predsednice senata in tožilke. Sodba nima dokazne ocene o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe, naj se zasliši B.G. Podano je nasprotje med izrekom in razlogi, izrek se nanaša na uporabo kreditne kartice, razlogi pa govorijo o neplačanih fakturah. Izrek je nejasen, iz njega namreč ni razviden čas plačila oziroma čas, ko ni bilo kritja. Naklep je neobrazložen in protisloven. Izrek ne očita pridobitev protipravne premoženjske koristi, ampak le navadne premoženjske koristi, šteti je torej, da korist iz obtožbe ni protipravna. Vložnik v zahtevi navaja tudi, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, vsled tega pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot prepozno zavrže. V nadaljevanju državni tožilec navaja, da smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP na podlagi določbe 3. odstavka 421. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno odločbo. Iz podpisane povratnice je razvidno, da je obsojeni V.R. sodbo Višjega sodišča v Mariboru prejel 1.6.2006, zagovornik pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil dne 2.10.2006. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je torej potekel dne 2.9.2006, ker pa je bila ta dan sobota, je rok potekel v nedeljo, 4.9.2006.

B.

4. V zvezi z vprašanjem pravočasnosti zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bile med tekom roka za vložitev izrednega pravnega sredstva, rok je pričel teči 2.6.2006, sodne počitnice, ki so v skladu s 1. odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) pričele teči 15.7.2006 in so se iztekle s potekom dne 15.8.2006. Po določbi 3. odstavka 83. člena ZS v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za obsojenega V.R. v času od 15.7. do 15.8.2006 torej ni tekel oziroma je bil tek roka prekinjen in je ponovno pričel teči 16.8.2006. V tem primeru gre za (tri)mesečni procesni rok, katerega tek se po določbi 3. odstavka 88. člena ZKP računa tako, da se rok izteče s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok pričel teči (po 2. odstavku 88. člena ZKP). Če tega dneva v zadnjem mesecu ni, se izteče rok zadnji dan v tem mesecu. Namen te določbe, ki govori o računanju mesečnih (in letnih) rokov, je jasno in zanesljivo ugotavljanje izteka roka. Tako se v največji možni meri preprečijo napake ali napačni izračuni, tudi zaradi napačnih razlag zakona. Zakonodajalec je zato zanemaril (brez kakršnekoli škode) razlike, ki lahko nastanejo (do katerih pride) zaradi različnega števila dni v posameznih mesecih (od 28 do 31 dni). Čas sodnih počitnic se sicer koledarsko ne ujema z nobenim od mesecev oziroma številom dni, ki jih imajo meseci, vendar pa je iz določenega obdobja jasno, da sodne počitnice trajajo praktično en mesec, pol meseca julija in pol meseca avgusta, skupaj 32 dni. Sodne počitnice so določene v drugo polovico julija in prvo polovico avgusta, ker je to čas, ko največje število ljudi ni na naslovu svojega (stalnega) bivališča zaradi letnega dopusta oziroma šolskih počitnic, prav tako pa je jasno, da obdobje sodnih počitnic praktično ustreza obdobju enega meseca. Zato je tudi pri računanju trimesečnega roka, med katerim so bile sodne počitnice, mogoče oziroma treba zanemariti število dni sodnih počitnic in šteti, da se rok v tem primeru izteče v naslednjem mesecu kot bi se, če ne bi bilo vmes sodnih počitnic. Po že navedeni določbi 3. odstavka 88. člena ZKP to pomeni, da se je rok za vložitev izrednega pravnega sredstva - zahteve za varstvo zakonitosti, obsojenemu V.R. iztekel v ponedeljek, 2.10.2006, in ne v ponedeljek, 4.9.2006 (2.9.2006 je bila sobota). Zahteva zagovornika obsojenega V.R. je zato pravočasna.

5. Očitek sodbe obsojencu, da je že ko je uporabljal kreditno kartico, vedel, da ob plačilu ne bo imel kritja, vložnik opredeljuje kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer ne navede, katera takšna kršitev naj bi bila podana, niti tega očitka ne obrazloži. Tako ni jasno, za kakšno kršitev naj bi šlo, ugovora zahteve zato ni mogoče preizkusiti.

6. Pritožbeno sodišče je res razveljavilo prvo obsodilno sodbo sodišča prve stopnje z dne 8.4.2002 zgolj na pritožbo zagovornika obsojenca in pravilno navaja vložnik, da je okrožna državna tožilka spremenila obtožbo v besedi strank na drugem sojenju tako, da je trditev, da je obsojenec v času uporabe kreditne kartice za nakupe artiklov vedel, da nima kritja za plačilo, nadomestila s trditvijo, da je vedel, da ob plačilu ne bo imel kritja; iz besedne zveze "ter si je na tak način pridobil skupno 1.479.777,37 SIT protipravne premoženjske koristi" pa je izpustila besedo "protipravne". S takšnim ravnanjem državne tožilke seveda ni bilo kršeno načelo in dubio pro reo, očitno vložnik uveljavlja kršitev določbe 385. člena ZKP, po kateri se sodba, če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Gre za institut prepovedi reformatio in peius (sprememba na slabše). Po navedeni spremembi obtožbe je predsednica senata na zahtevo obsojenca in njegove zagovornice prekinila glavno obravnavo za deset minut, po nadaljevanju sta obsojenec in zagovornica izjavila, da sta spremembo obtožbe razumela, da se obtoženec zagovarja enako kot doslej in da ne rabita roka za pripravo obrambe. Zato ni mogoče govoriti niti o kršitvah pravic obrambe, saj je bistvo obtožbe ostalo nespremenjeno, niti o kršitvi prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, ki je vložnik niti ni obrazložil.

7. Vložnik ni navedel, katere dokaze bi moralo sodišče izvajati, da bi bil, kot pravi, postopek pošten, niti ne trdi, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokaze, s katerimi bi ugotavljalo plačilno sposobnost obsojenca na dan zapadlosti dolgov.

8. Zahteva trdi, da je bila ključna priča obtožbe partnerka obsojenca B.G. zamolčana, da sodišče nima dokazne ocene o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za zaslišanje G. in da obsojenec ne more odgovarjati za dejanja B.G. Vsebinsko je na vse te ugovore odgovorilo sodišče druge stopnje v svoji sodbi na peti strani, ko tako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila obsojencu kartica zaradi neporavnanih obveznosti preklicana že 27.5.1998, da obsojenec kljub opozorilu po telefonu dne 3.6.1998 kartice ni vrnil in je to celo odklonil ter obljubil, da se bo osebno oglasil in sklenil pogodbo o obročnem plačilu, česar pa ni storil, temveč je celo kartico, ki ni bila več veljavna, še naprej uporabljal. Iz sodbe sodišča druge stopnje tudi sledi, da je obsojenec po prejemu računa dne 6.4.1998, ki ga ni poravnal, kartico še uporabljal ves mesec april, enako tudi po prejemu računa v mesecu maju in tudi v nadaljnjem obdobju. Tako se izkaže, da niti ni ključno, ali je morda obsojenec imel takrat denar ali ne, ključno je, da ni imel kritja na računu ne v času nakupov ter ne, ko bi jih moral plačati. Na takšni dejanski podlagi sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je imel obsojenec namen pridobiti premoženjsko korist. Korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, je protipravna.

9. Nasprotje med trditvijo sodbe, da se obsojenec v ponovljenem postopku ni zagovarjal, je pa iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da se je, ni nasprotje glede odločilnih dejstev, zato ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Nikakršnega nasprotja ni med tem, da se v izreku opisuje uporaba kreditne kartice, v obrazložitvi sodbe pa je med drugim tudi navedeno, da računi niso bili plačani. Prav tak je bil namreč potek dogodkov: obsojenec je z uporabo kreditne kartice nabavil blago, ki ga ni nameraval plačati, to se je izkazalo, ko je bil izstavljen mesečni račun za poslovanje (za nakupe) s kartico.

10. Zatrjevanja, da so nejasni razlogi o tem, da sodišče ni verjelo zagovoru obsojenca, da izrek ni jasen, ker iz njega ni razviden čas plačila, da je naklep neobrazložen in protisloven, so neobrazložena, iz njih ni mogoče razumeti, kaj vložnik zasleduje, zato na te ugovore ni bilo mogoče posebej odgovarjati.

11. Uveljavljanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dopustno, zato Vrhovno sodišče ugovorov zahteve v tej smeri ni presojalo.

12. Trditev zahteve, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da iz obtožbe in razlogov sodbe spisa ne izhaja, da gre za goljufijo, nima obrazložitve in je zato ni mogoče presojati. Sicer pa kaznivo dejanje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice predstavlja tako imenovano specialno goljufijo. Kolikor vložnik torej zatrjuje, da gre v obravnavanem primeru za goljufijo, ima v tem pogledu prav.

13. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva zagovornika obsojenega V.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

C.

14. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta ugotovili, da bi plačilo stroškov postopka lahko ogrozilo preživljanje obsojenčevih nedoletnih otrok, zato ga je tudi Vrhovno sodišče, tako kot sodišči prve in druge stopnje, oprostilo plačila povprečnine v tem postopku in se pri tem oprlo na določbe 4. odstavka 95. člena, 98. in 98.a člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep I Ips 450/2008
• Sklep I Ips 317/2007
• Sodba I Ips 161/97