Sodba I Ips 469/2006

Jedro

Presoja, ali je obsojenec z načinom vožnje kršil dolžnostno ravnanje, je pravne narave in je zato pravnomočno sodbo v tem pogledu mogoče izpodbijati tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar mora biti v takem primeru izhodišče dejansko stanje, kot je ugotovljeno v pravnomočni odločbi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega G.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26.8.2004 obsojenega G.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 325. člena KZ določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanko kot tožilko A.S. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.800.000 SIT napotilo na pravdo. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP pa odločilo, da je obsojenec dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko (če) bodo priglašeni.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega G.P. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenega G.P. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevana kršitev zakona ni podana, saj je obsojenčev zagovornik zahtevo vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Pooblaščenec oškodovanke kot tožilke A.S., odvetnik D.B., v odgovoru na zahtevo navaja, da ta ni utemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega G.P. v zahtevi navaja, da obsojenec v celoti sprejema ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je na delu cestišča, kjer je hitrost omejena na 60 km/h, vozil s hitrostjo 69 km/h ter da bi zadetje v pešca M.Š., lahko preprečil le v primeru, če bi vozil 39,1 km/h. Ob tem poudarja, da nasprotuje zaključkom obeh sodišč, sprejetih na podlagi nesporno ugotovljenih dejstev in okoliščin ter se "sklicuje" na 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obsojenčev zagovornik z navedbami, da na kraju, kjer je hitrost vožnje omejena na 60 km/h, kjer ni prehoda za pešce, avtobusnega postajališča, gostinskega lokala ali kakšnega drugega zbirališča ljudi, kar bi od voznika terjalo posebno previdnost pri vožnji, sredi noči za obsojenca pešec ni predstavljal pričakovane ovire, ponuja drugačno presojo o prilagojenosti hitrosti obsojenčeve vožnje konkretnim prometnim razmeram. Pri tem vložnik selektivno navaja le tista dejstva, ki govorijo v prid stališču, ki ga v zahtevi zastopa, in nekatere relevantne okoliščine obide, druge pa v zahtevi napačno povzema.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec v poznih večernih (in ne nočnih kot navaja zahteva) skozi naselje, kjer je hitrost omejena na 60 km/h vozil s hitrostjo 69 km/h ter se približeval blagemu desnemu ovinku, v katerem je zaradi brežine ob cesti preglednost omejena. Ugotovilo je tudi, da je obsojenec vozil ob pogojih nočne vidljivosti, da je bila osvetlitev na kraju nesreče "sorazmerno slaba" in kar je posebno pomembno, da je še preden je zaznal pešca in njegov namen prečkati vozišče, pred seboj opazil visoko vozilo, za katerega pove priča M.G., da ko ga je zagledala, je še stalo in takoj zatem speljalo, obsojenec pa da se je počasi premikalo. Na podlagi izpovedbe priče N.H. je sodišče zaključilo, da je ta avtobus ustavila (to je bilo vozilo, ki sta ga zaznala obsojenec in priča M.G.), na kraju kjer ni avtobusnega postajališča, da je pri tem prižgala vse štiri utripalke, da je oškodovanec izstopil v višini makadamske ceste, nakar je voznica izključila utripalke, vključila levi smerokaz in zapeljala na vozišče v isti smeri kot za njo prihajajoči obsojenec. Drži, kar navaja zahteva, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je oškodovanec neposredno pred obsojenčevim vozilom z obsojenčeve desne začel prečkati cesto in da bi takšno peščevo namero obsojenec lahko nedvoumno zaznal, ko je bil vozilo od pešca oddaljeno 16,3 m ter vozilo ustavil, če bi vozil s hitrostjo največ 39 km/h. Ni pa točna navedba v zahtevi, da je bil oškodovanec v temnih oblačilih, saj fotografije, posnete pri ogledu, tega ne potrjujejo. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec kršil dolžnostno ravnanje, ker hitrosti vožnje ni prilagodil konkretnim razmeram in ne zato, ker je vozil s hitrostjo višjo od dovoljene. V naštetih okoliščinah po presoji sodišča pešec na vozišču za obsojenca ni pomenil ovire, ki bi jo ta glede na zaznavo izven avtobusnega postajališča ustavljenega avtobusa, ki je med približevanjem obsojenčevega vozila zapeljal na vozišče, ne mogel pričakovati. Sodišče je presodilo, da obsojenec ni storil vsega, kar mu je velevalo dolžnostno ravnanje, da je vozil z neprilagojeno hitrostjo in na slepo, pojasnilo pa tudi, da peščeva napačna presoja, da lahko varno prečka vozišče v nasprotju z določbo 3. odstavka 84. člena ZVCP, in njegovo ravnanje, ki je temu sledilo, nista take narave, da bi to prekinilo vzročno zvezo med obsojenčevo kršitvijo dolžnostnega ravnanja in prepovedano posledico. Taki oceni, ki jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče, ni mogoče odrekati razumnosti. Presoja, ali je obsojenec kršil dolžnostno ravnanje, je pravne narave in je zato pravnomočno sodbo v tem pogledu mogoče izpodbijati tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vendar mora biti v takem primeru izhodišče dejansko stanje, kot je ugotovljeno v pravnomočni odločbi, sicer gre, tako kot v obravnavani zadevi, po vsebini za izpodbijanje dejanskega stanja. Navedbe v zahtevi, da obsojenec ni kršil dolžnostnega ravnanja, da zato njegova krivda ni podana, da ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju, "kar določa kazenski zakonik v 4. členu" temeljijo na dokazni oceni, ki jo ponuja vložnik, in se razlikuje od tiste, sprejete v pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega G.P., ni podana. Zahtevo je vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obsojenega G.P. z zahtevo ni uspel, vendar je sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 57/2006
• Sodba I Ips 251/2005
• Sodba I Ips 408/2006