<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 453/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.453.2006
Evidenčna številka:VS23698
Datum odločbe:26.04.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - zaslišanje priče - oprostitev dolžnosti pričanja - pouk priči o pravni dobroti

Jedro

Presoja procesne kršitve, ko sodišče pouka priviligirani priči iz 2. odstavka 236. člena ZKP ni v celoti vpisalo v zapisnik.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 600 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici je bil obsojeni M.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter mu je bila izrečena denarna kazen 100.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z v uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 27.11.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbo. Zahtevo je vložil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je sodišče na glavni obravnavi dne 15.9.2006 zaslišalo K.P., ki je bila formalno še vedno obsojenčeva žena in tako privilegirana priča. Sodišče tej priči ni dalo ustreznih pravnih poukov po 2. odstavku 236. člena ZKP in sicer bi bilo dolžno dati priči celoten pravni pouk in ga v celotnem besedilu vnesti v zapisnik o glavni obravnavi. Ker tega ni storilo, se šteje, da priča ni bila poučena o svoji pravici. Pri tem se sklicuje na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27.6.1990. Na tej podlagi je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo menil, da ni utemeljena. Priča K.P. je bila na glavni obravnavi zaslišana dne 16.5.2006, po tem datumu pa ni bilo nove glavne obravnave in zato ni nastal pravni položaj, v katerem bi moral sodnik pričo ponovno poučiti, da svojo bližnjo osebo ni dolžna obremenjevati. Bistvena pa je pri tem tudi okoliščina, da je priča - oškodovanka z vložitvijo prijave že izrazila svoj interes za uvedbo postopka. Neutemeljeno bi bilo, da bi sodišče z zatrjevanimi kršitvami, ki so vezane na osebo oškodovanke, kršilo pravice drugega, to je obsojenca.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca sta bila obveščena obsojenec in njegov zagovornik, ki je v izjavi v zvezi z navedenim odgovorom vztrajal pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti in ponovno opozoril na sodbo Vrhovnega sodišča.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 16.5.2006 (zagovornik v zahtevi sicer navaja datum glavne obravnave 15.9.2006, ki pa je tega dne ni bilo) je bila zaslišana oškodovanka K.P. s podatkom, da je v razveznem postopku z obsojencem, pri čemer je bila poučena po 238. členu ZKP (pouk je bil v celoti protokoliran v zapisniku z glavne obravnave), poleg tega pa je bila "opozorjena po čl. 236 ZKP o oprostitvi dolžnosti pričanja". Sodišče prve stopnje bi zaradi jasnosti ob tem opozorilu moralo pouk iz 2. odstavka 236. člena tudi v celoti vpisati v zapisnik, vendar je v obravnavani zadevi tudi skrajšana protokolacija pouka zadostovala, tako da izpovedba oškodovanke ne predstavlja bistvene kršitve iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obsojenec in njegov zagovornik do konca glavne obravnave in v zaključni besedi tudi nista izpodbijala izpovedbo priče K.P. zaradi opustitve celotnega pouka iz 2. odstavka 236. člena ZKP, obsojenčev zagovornik pa tega ni uveljavljal niti v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Zaslišanje oškodovanke torej v tem primeru ne predstavlja nedovoljenega dokaza, ki bi bil obsežen v 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.


Zveza:

ZKP člen 236, 236/2, 238, 371, 371/1-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjQ4MA==