Sodba I Ips 482/2006

Jedro

Splošni del opisa kaznivega dejanja v povezavi z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin (nezavarovan steber vlečnice je predstavljal konkretno nevarnost za življenje ljudi, to pa je imelo za posledico tudi hudo telesno poškodbo oškodovanke) vsebuje opredelitev vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih A.Z. in J.Č. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati povprečnini, obsojeni A.Z. 1.000 EUR in obsojeni J.Č. 800 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo z dne 12.5.2005 obsojena A.Z. in J.Č. spoznalo za kriva kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1., 2. in 3. odstavku 317. člena v zvezi s 25. členom KZ ter jima po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojni obsodbi, v kateri jima je določilo vsakemu kazen štiri mesece zapora ter obsojenemu A.Z. preizkusno dobo dveh let. Po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ je obsojenemu J.Č. določilo enotno kazen sedem mesecev zapora ob upoštevanju pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 10.4.2003, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba in v njej določena kazen štiri mesece zapora ter preizkusna doba dveh let in mu določilo preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 95. člena (v zvezi s 3. odstavkom istega člena) Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnini, obsojeni J.Č. v znesku 70.000 SIT in obsojeni A.Z. v znesku 120.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.6.2006 zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa odločilo, da mora obsojeni A.Z. plačati 200.000 SIT povprečnine, obsojeni J.Č. pa 150.000 SIT povprečnine.

Zagovornika obsojencev sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, oba zaradi kršitev zakona iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, zagovornik obsojenega A.Z. pa se podrejeno zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, nakazuje, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Po njegovem mnenju uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po stališču zagovornika obsojenega A.Z. je razlaga, ki jo je sodišče sprejelo v zvezi s pojmom smučišča, nezakonita in pomeni nedopustno poseganje v materialno pravo. S takšno interpretacijo se spreminja ureditev, ki jo vsebuje Zakon o varnosti na žičnicah in vlečnicah. Za prostor, ki je v vplivnem območju vlečnice ali ki ga pokriva vlečnica, ne velja Zakon o varnosti na javnih smučiščih. Sklicevanje na 9. člen tega zakona je pravno nesmiselno. V nadaljevanju podaja svojo razlago smučišča in vlečnice. Opozarja, da bi sodišče moralo opreti sodbo na povsem konkreten materialni predpis in upoštevati podzakonske akte ter vse konkretne upravne akte in navodila. Nedopustna je razlaga, ki se opira na izvedence in ki pomeni nedopusten arbitraren pristop. Sklicuje se na Pravilnik o žičnicah in vlečnicah, Pravilnik o tehničnih normativih za vlečnice in druge pravilnike v zvezi z obratovanjem žičnic in upravljanjem smučišč. Prikazuje vsebino obratovalnega dovoljenja ter obratovanje smučišč s sklicevanjem na določbo 4. točke 1. odstavka ter poudarja, da v njem med vlečnico K. in sedežnico V. ni nobene zveze, da morajo biti z zaščitnimi blazinami zavarovani tudi stebri vlečnice K. Glede okoliščine, na kakšen način morajo biti zavarovani stebri vlečnic, se opira na mnenje, ki ga je podal izvedenec M. v pravdnem postopku ter zaključuje, da steber št. 9 sodi v vplivno območje žičniške naprave in je postavljen na začetku vodoravnega izteka smučišča z leve strani in ni nevarnosti, da bi se smučar zaletel vanj z zgornje strani. Meni, da v obsojenčevem dejanju niso podani znaki kaznivega dejanja in da je zato podana kršitev kazenskega zakona.

Zagovornik obsojenega A.Z. uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da so razlogi prvostopenjske sodbe v nasprotju s tem, kar je zapisano v zapisnikih o izjavah prič, stališča izvedenskega mnenja M. niso obrazložena, razlogi, zakaj sodišče bolj verjame izvedencu Š. so neprepričljivi, ocenjevanje soočenja policista B. in oškodovanke je na glavo obrnjena logika. Razlogi, s katerimi sodišče zavrne pričevanje prometnega inšpektorja Z.B., so v celoti nerazumljivi. Ostale kršitve zakona o kazenskem postopku vidi zagovornik v postopanju sodišča, ki je postavilo za izvedenca strokovnjaka za splošni red in varnost na smučiščih in ne izvedenca za varnost na žičnicah. Izvedenec, ki ga je postavilo z odredbo, nima nikakršnega znanja iz varnosti na žičnicah, njegovo mnenje tudi ni sestavljeno tako, kot zahteva 250. člen ZKP. Kršena je tudi določba 178. člena ZKP, saj izvedenec o svojem delu ni obvestil obsojencev, ki sploh nista mogla sodelovati.

Zagovornica obsojenega J.Č. meni, da niti prvostopenjske niti drugostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so razlogi obeh v nasprotju s tem, kar izhaja iz sodnega spisa, to je iz zapisnikov o izjavah prič, zavrnjena stališča izvedenca M. niso obrazložena. Z enakimi razlogi kot zagovornik obsojenega Z. graja postavitev izvedenca Š. Materialno pravo glede na mesto spornega stebra ni bilo pravilno uporabljeno. V nadaljevanju podaja razlago smučišča in v skladu s tem način zavarovanja stebrov vlečnice s trditvijo, da je steber št. 9 bil zadnji steber na izstopnem mestu vlečnice, nad katerim ni bilo smučišča ter je bil glede na obratovalno dovoljenje z dne 4.4.1996 opremljen popolnoma pravilno. Navaja tudi, da je obsojeni Č. bil zadolžen za organiziranje in nadziranje zavarovanja vseh izpostavljenih elementov na smučišču, sporni steber št. 9 pa ni bil postavljen na smučišču. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 155/94. Po naziranju vložnice zahteve v opisu obsojenčevega ravnanja ni konkretizirana posledica, to je, da je s svojo opustitvijo povzročil nevarnost za življenje ljudi. Po opisu bi mu bilo mogoče očitati le hudo telesno poškodbo, strojeno iz malomarnosti, ki po določbah KZ ni pomenila očitanega kaznivega dejanja. Sodišče bi pri presoji dejanja moralo upoštevati tudi načelo in dubio pro reo in obsojenca oprostiti obtožbe.

V tej zadevi je obsojencema očitana opustitvena oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Zato se kot odločilno zastavlja vprašanje njune odgovornosti za zagotovitev splošne varnosti ljudi v danih okoliščinah in v zvezi s tem pravilne presoje v izreku pravnomočne sodbe navedenih predpisov, ki so v inkriminiranem času predpisovali ukrepe za zagotavljanje varnosti smučarjev. Gre predvsem za oceno, ali sta obsojenca glede na njune delovne obveznosti opustila dolžnostno ravnanje, ki je imelo za posledico konkretno nevarnost za življenje ljudi, v posledici tega pa tudi nastanek hude telesne poškodbe oškodovane I.U.

Sodišče je pri tej presoji izhajalo predvsem iz ugotovitve, da steber št. 9, v katerega je udarila oškodovanka po tem, ko ji je zdrsnilo pri izstopu z vlečnice, ni bil ustrezno zavarovan in da je zato bil nevaren. Pri tem se je oprlo na ugotovljeno dejansko stanje ob nesreči ter na mnenje izvedenca R.Š. Glede na ugotovljene okoliščine (vrsto vlečnice, katerim smučarjem je bila namenjena in ostalo) je zaključilo, da bi tako kovinski kot tudi betonski del stebra morala biti ustrezno zavarovana. Z upoštevanjem 3. člena Zakona o varnosti na žičnicah in vlečnicah (ZVV, Uradni list SRS, št. 17/81 s spremembami in dopolnitvami) je tudi zaključilo, da steber št. 9 stoji v vplivnem območju vlečnice K., hkrati pa presodilo, da sta tako vlečnica kot vplivno območje te žičniške naprave na smučišču. Po razlagi sodišča smučišče obsega tako smučarske proge kot tudi objekte in naprave, med katere sodi tudi naprava vlečnice in njeno vplivno območje. Pri tej razlagi se je oprlo na 1. in 9. člen Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Uradni list SRS, št. 16/77) in na izpovedbo inšpektorja pri Prometnem inšpektoratu v Ljubljani Z.B., ki se ukvarja s področjem žičniških naprav in smučišč.

V času inkriminiranega dogodka veljavni Zakon o varnosti na javnih smučiščih je pojem javnega smučišča opredelil v splošnih določbah (1. člen). V 3. alineji 1. odstavka 3. člena je določal, da mora upravljavec smučišča zagotoviti tudi zaščitne obloge ob stebrih žičnic na smučiščih, v 5. členu pa, da mora med obratovanjem smučišča upravljavec redno vzdrževati zavarovalne naprave, smučarske proge in znake ter izvajati vse druge ukrepe, določene v 1. odstavku 3. člena, v drugih predpisih, izdanih na podlagi tega zakona in v dovoljenju za obratovanje. Določbe 1. odstavka (in tudi ostalih) 9. člena navedenega zakona so predpisovale ureditev smučarskih prog, pri čemer je v 1. odstavku uporabljen pojem "proge na smučišču". Te določbe dajejo v podlago za sklepanje, da pojem smučišča, kot ga je opredelil zakonodajalec, ni zajemal le površino, na kateri so urejene smučarske proge, temveč tudi žičniške naprave, ki so namenjene uporabnikom smučarskih prog. Brez teh naprav si namreč smučarskega športa tako rekreativnega kot tekmovalnega v današnjem času ni mogoče zamisliti. Nenazadnje na takšno razlago kaže tudi dejstvo, da je zakon v 3. poglavju urejal obratovanje smučišča, ki vsekakor zajema tudi delovanje žičniških naprav, v tem primeru obratovanje vlečnice. Zato tudi Vrhovno sodišče soglaša z razlago, ki jo v zvezi s pojmom smučišča vsebuje pravnomočna sodba.

Glede na obrazloženo ter ob upoštevanju opisa kaznivega dejanja, ki obsega vse njegove zakonske znake ter presoje, ki jo je sodišče opravilo z vidika delovnih zadolžitev tako obsojenega A.Z. kot tudi obsojenega J.Č. in pravilne uporabe določb 5. in 6. člena ZVV ter 3. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih, z izpodbijano pravnomočno sodbo ni bil kršen kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP. Slednje velja tudi za navedbo zahteve zagovornice obsojenega J.Č., da v opisu kaznivega dejanja ni konkretizirana posledica. Sklicevanje vložnice zahteve na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6.9.1995, opr. št. I Ips 155/94, ni utemeljeno, ker v navedeni zadevi v dejanskem pogledu ni šlo za primerljiv položaj, saj je smučarju bilo očitano, da je s svojim načinom smučanja kot splošno nevarnim dejanjem povzročil nevarnost za življenje ljudi. V obravnavani zadevi je nezavarovan steber vlečnice predstavljal konkretno nevarnost za življenje ljudi, to pa je imelo za posledico tudi hudo telesno poškodbo oškodovanke. Splošni del opisa kaznivega dejanja v povezavi z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin vsebuje tudi opredelitev navedenega zakonskega znaka, kar nasprotuje trditvi zahteve zagovornice obsojenega J.Č. glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Vložnika zahtev uveljavljata tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zagovornik obsojenega Z. izrecno, zagovornica obsojenega Č. pa z navedbo, da prvostopenjske in drugostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi teh sodb v nasprotju s tistim, kar izhaja iz sodnega spisa, to je iz zapisnikov o izjavah prič, medtem, ko zavrnjena stališča izvedenskega mnenja M. niso obrazložena.

Protispisnost, na katero nakazujeta obe zahtevi, je po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP podana, če obstaja o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Slednje bo podano takrat, ko sodišče v razlogih sodbe povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko in nato nanjo opre zaključke o obstoju oziroma neobstoju odločilnih dejstev. Že glede na posplošene trditve obeh zahtev in tudi glede na razloge pravnomočne sodbe, ni mogoče pritrditi navedenemu očitku. Gre za presojo dokazov, ki jo je sprejelo sodišče in ki jo ne sprejemata vložnika zahtev. Zato ni mogoče soglašati s trditvijo, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po drugi strani pa je sodišče presodilo tudi mnenje M. in utemeljilo, iz katerih razlogov daje večjo težo in verodostojnost izvedencu Š. in oškodovankini izpovedbi.

Sodišče prve stopnje je z odredbo z dne 28.10.2004 postavilo izvedenca za šport - red in varnost na smučiščih R.Š. V skladu z zahtevami v odredbi je izvedenec izdelal pisni izvid in mnenje, zaslišan je bil na glavni obravnavi 12.5.2005, na kateri je sodišče tudi prebralo izvedensko mnenje, ki ga je izvedenec M.M. izdelal v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kranju in zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 16.9.2004 istega sodišča. Odreditev izvedenca je sodišče oprlo na določbe 248. in 249. člena ZKP, v odredbi pa je opredelilo tista pomembna dejstva, ki so narekovala odreditev izvedenstva in glede katerih je izvedenec podal izvid in mnenje, ki ju je tako v pisnem delu kot tudi zaslišan na glavni obravnavi utemeljil. Zato v postopku odločanja odreditve izvedenstva in načina predstavitve vsebine izvedenskega mnenja niso bile kršene določbe 248. in 249. člena ZKP niti ostale določbe, ki urejajo izvedenstvo. Sodišče namreč samostojno odloča o tem, katerega izvedenca in s kakšnim strokovnim znanjem bo odredilo glede na dejstva, ki jih ugotavlja. V zvezi z odreditvijo izvedenca se stranke lahko izjavijo in za takšno možnost tudi v tej zadevi obramba ni bila prikrajšana. Vprašanje strokovnosti izvedenca in njegovega mnenja je stvar presoje, ki jo je opravilo sodišče. Nestrinjanje s takšno presojo pomeni v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Načelo in dubio pro reo bi lahko bilo kršeno le v primeru, če bi sodišče kljub dejansko obstoječemu dvomu izreklo obsodilno sodbo. Glede na vsebino dokazov in njihovo presojo ni podlage za sklepanje o nastanku dvoma, ki bi narekoval izrek oprostilne sodbe, kot meni zahteva zagovornice J.Č. Sklicevanju na kršitev 178. člena ZKP ni mogoče dati nobene teže že glede na procesni položaj v tej zadevi, v kateri niso bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja, strankam pa je bilo pisno mnenje vročeno (odredba in vročilnice - list. št. 186) pred glavno obravnavo dne 21.4.2005, navzoče pa so bile (tudi oba obsojenca) na glavni obravnavi dne 12.5.2005, ko je bil zaslišan izvedenec. Zato kršitev zakona, ki jo v tej zvezi uveljavlja zagovornik obsojenega A.Z., ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov obsojenih A.Z. in J.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnin je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 30884/2012-107
• Sodba I Ips 244/2006
• Sodba I Ips 329/2007