Sodba I Ips 399/2005

Jedro

Obdolženec, ki je obtožen kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ima tudi pri očitanju kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, možnost dokazovati resničnost oziroma utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, pri čemer pa ne bo odgovarjal za to kaznivo dejanje, če bo dokazal, da je bilo storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena KZ.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bil M.P. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ. Na podlagi 51. člena tega zakona je bila obdolžencu izrečena pogojna obsodba, v kateri sta mu bili za vsako od dejanj določeni kazni tri mesece zapora ter za tem enotna kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Pritožbo zagovornika obdolženca je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Kopru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve 29. člena Ustave RS in d. točke 3. odstavka 6. člena EKČP, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ni namreč nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe (kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) v tem, da naj bi iz izreka izhajalo, da je R.H. le naročnik (fizičnega) napada na obsojenca, medtem ko sodišče obrazlaga, da naj bi naročil njegov umor. Potrebno je upoštevati tudi zagovor obsojenca, kjer je izrecno opredelil ravnanje H. kot naročilo za njegov umor. Gre torej za očitek uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Za takšna dejanja pa 5. odstavek 171. člena KZ zahteva, da se resničnost navedb dokazuje le s pravnomočno sodbo. V konkretnem primeru zato dokazovanje, da je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost izrečenega, ni dopustno. Isto velja tudi glede očitka sodnici M.M., da je "dala dol plombo in zato so ji dali odpoved iz sodišča", saj tak očitek smiselno pomeni, da je storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po 3. odstavku 261. člena KZ, to pa je kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Glede drugih očitkov M., da je alkoholik in da je imela razmerje z državnim tožilcem, pa obsojencu ni uspelo dokazati, niti da bi imel upravičen razlog verjeti v izrečeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Bistveni očitek v zahtevi je očitek kršitve pravice do obrambe, ki naj bi ga sodišče storilo s tem, ko obdolžencu ni dovolilo izvajati pravno relevantnih dokazov v svojo obrambo. Sodišče je po mnenju zagovornika povsem neutemeljeno zavrnilo izvedbo naslednjih dokazov: zaslišanje kriminalistov D.N., V.F. in B.T. (s čimer je bilo obdolžencu onemogočeno dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost, da ima H. denar od droge), ter pribavo spisa Okrožnega državnega tožilstva v Kopru (v katerem je njegova ovadba zoper R.H. in v kateri so zbrana dejstva in dokazi, ki H. obremenjujejo). Nadalje pa je neutemeljeno zavrnilo tudi pribavo spisa Okrožnega sodišča v Kopru v zvezi z zahtevo Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, vloženo zoper zasebno tožilko M.M. zaradi očitanih ji kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po členu 256/2 KZ in zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 261/3 KZ, ko naj bi iz sodnega spisa Okrajnega sodišča v Piranu, v katerem kot stranki nastopata obdolženec in zasebni tožilec, iz spisa po tem, ko je to odklonila strojepiska, sama iztrgala določeno listino.

Četrti odstavek 171. člena KZ (kot na to opozarja zagovornik v zahtevi) določa, da se storilec, ki dokaže resničnost svoje trditve, ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen). Zakon torej priznava v interesu splošne morale vsakomur govoriti resnico, ne da bi kazensko odgovarjal. V tem primeru gre torej le za posredovanje informacije, ki sicer utegne biti žaljiva, vendar pa bo v tem primeru tožilec odgovarjal za kaznivo dejanje po členu 169 ali kaznivo dejanje po členu 173 KZ, če bo dejanje storil z namenom zaničevanja. Protipravnost pa bo prav tako izključena tudi v primeru, ko bo storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil ali raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Dokazno breme leži torej na obdolžencu oziroma je on tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev, ali vsaj dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost, pri čemer pa je seveda tudi sodišča zavezano ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da gre za resnično trditev.

Ker predstavlja očitek storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja hujši napad na varovano dobrino, to je čast in dobro ime oškodovanca, je zakon predvidel v 5. odstavku 171. člena KZ za dokaz resničnosti trditev tako imenovani formalni dokaz oziroma dokaz s pravnomočno sodno odločbo, z drugimi dokazi pa sme storilec dokazovati resničnost le tedaj, če pregon ali sojenje nista mogoča ali nista dovoljena. Ne glede na navedeno pa lahko storilec dokaže brez dokazov, predvidenih v 5. odstavku tega člena, da je imel utemeljen razlog verjeti, da je oškodovanec storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje, in ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev, če je dejanje storil pri okoliščinah iz 3. odstavka 169. člena (žaljivo obdolžitev je izrazil v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi). Če je oškodovanec uradno pregonljivo dejanje dejansko storil, storilec pa tega ni dokazal na način, predviden v 5. odstavku 171. člena KZ, pa bo lahko odgovarjal za kaznivo dejanje po 173. členu KZ, vendar pa bo pri tem moral imeti (storilec) zaničevalni namen. Kolikor pa oškodovanec očitanega kaznivega dejanja ni storil, pa bo obdolženec oziroma storilec lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po členu 169 KZ, če mu bo tako kot v prejšnjem primeru dokazan zaničevalni namen. Še posebej skrbno je potrebno navedeno presojati v primerih, ko je storilec kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po lastnih navedbah oškodovanec drugega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil zasebni tožilec. V tem primeru gre namreč za kolizijo interesov storilca kaznivega dejanja žaljive obdolžitve in zasebnega tožilca (morebitnega storilca s strani obdolženca očitanih kaznivih dejanj, s katerimi so lahko bile prizadete ali ogrožene dobrine, kot so telesna integriteta, spolna integriteta, premoženje itd.). Gre torej za konflikt z Ustavo zajamčenih svoboščin in človekovih pravic, to je tudi pravice enega udeleženca v postopku, da se brani pred sodiščem (uspešna obramba pomeni tudi zbiranje dokazov), ter zaščita osebnega dostojanstva drugega udeleženca. Povsem nevzdržno bi namreč bilo, da bi sodišče obsodilo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve osebo A, ki bi podala kazensko ovadbo zoper osebo B, npr. zaradi kaznivega dejanja posilstva, hude telesne poškodbe, tatvine ipd., v postopku pričala zoper to osebo, ali pri zbiranju dokazov za podkrepitev svojih očitkov zoper osebo B iskala eventualne neposredne priče dejanja oziroma osebe, ki bi o zadevi vedele karkoli povedati. V tem primeru je potrebno tehtati pomen očitka in pomen uradno pregonljivega kaznivega dejanja, ki ga storilec očita oškodovancu (kaznivo dejanje žaljive obdolžitve). Ni namreč mogoče primerjati ogroženosti dobrin pri kaznivih dejanjih fizičnega ali spolnega nasilja in pravico storilca (oškodovancu tega kaznivega dejanja), da brani svoje interese na eni strani ter ogroženosti časti in dobrega imena ter pravic oškodovanca tega dejanja na drugi strani. Prava nikdar ne moremo razlagati na način, da bi takšna razlaga privedla do nepravičnih in nelogičnih rešitev. Da je zaščita pravic storilca (oškodovanca iz drugega hujšega kaznivega dejanja) pravična rešitev, ni nobenega dvoma, drugačna razlaga zakona pa bi bila ne samo nepravična, temveč tudi nelogična, saj bi reductio ad absurdum pomenila, da sploh ne bi bilo mogoče izvesti postopka zoper storilca določenega kaznivega dejanja. Vsak postopek se namreč začne z ovadbo, z zbiranjem informacij, iskanjem bodočih prič v postopku, ipd. (torej z očitkom kaznivega dejanja), saj sicer žrtev tega dejanja svojega položaja (da se najde storilec in ustrezno kaznuje, kot da to najprej očita) ne bi mogel ubraniti. Iz navedenega torej nedvoumno izhaja, da ima obdolženec tudi pri očitanju kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, možnost dokazovati resničnost oziroma utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, pri čemer pa ne bo odgovarjal za to kaznivo dejanje, če bo dok azal, da je bilo storjeno v okoliščinah iz 3. odstavka 169. člena KZ.

V konkretni kazenski zadevi je bilo ugotovljeno, da je bil obsojeni P. fizično napaden. Po njegovih navedbah naj bi ga napadli po naročilu R.H. "fužinci", ki naj bi bili tudi njegovi "dilerji". Zoper H. je vložil tudi kazensko ovadbo. Torej bi lahko šlo tudi za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (očitek kaznivega dejanja zoper življenje in telo). Resničnost svojih navedb oziroma vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost je obdolženec želel dokazovati s pribavo že omenjenega spisa Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, iz katerega naj bi bila razvidna dejstva in dokazi, ki bi H. obremenjevala, nadalje z zaslišanjem treh kriminalistov, ki bi potrdili resničnost njegovih nadaljnjih očitkov, da so fužinci H. dilerji ter da ima denar od droge. Slednje tudi ne pomeni očitka storitve kaznivega dejanja, temveč le očitek nekega dejstva (katerega resničnost je želel obsojenec dokazovati). Kot dokaz resničnosti oziroma utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih trditev, da je sodnica M. dala dol plombo in so ji zato dali odpoved iz sodišča, pa je obdolženec poleg tega, da je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v zahtevo za uvedbo preiskave Okrožnega državnega tožilstva iz Kopra in prebralo dopis višjega državnega tožilca z dne 28.2.2002 (kar je štelo kot dokaze, ki niso zadoščali za zaključek, da je imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih očitkov, še posebej, ker v času storitve kaznivega dejanja z vsebino dopisa višjega državnega tožilca ni bil seznanjen), zahteval še pribavo spisa, iz katerega bi izhajala resničnost njegovih očitkov.

Sodišče prve stopnje zavrnitve predlaganih dokazov ni obrazložilo, pritožbeno sodišče pa je na očitek kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (v zvezi z neobrazloženostjo zavrnitve dokazov) navedlo, da se dokazni predlogi ne nanašajo na odločilna dejstva, "zaradi česar je prvostopenjsko sodišče sicer kršilo 2. odstavek 371. člena ZKP", kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (četrti odstavek na strani 2 sodbe), zaključilo pa je tudi, da obdolžencu s tem, ko sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ni kršilo njegove pravice do obrambe, kakor tudi ne pravice do poštenega sojenja, saj sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni (prvi odstavek na strani 3).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči s takšnim ravnanjem obsojencu kršili pravico do obrambe oziroma da je podana kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena in 4. odstavka 329. člena ZKP. Predlagani dokazi so namreč pravno relevantni, saj bi utegnili, kolikor bi bilo z njimi dokazano to, kar obsojenec zatrjuje, pripeljati do drugačne odločitve (kolikor bi seveda obsojenec dokazal, da je očitana dejstva izrekel pri varovanju upravičenih koristi). Glede na navedeno je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sodbi v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče predlagane dokaze izvesti in na podlagi njih oceniti, ali so očitki obdolženca resnični ali ne oziroma ali je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost. Kolikor bo obdolženec z dokazom resnice oziroma vsaj z dokazom opravičljive zmote uspel, bo v zvezi s temi očitki lahko odgovarjal za drugo kaznivo dejanje (na primer za kaznivo dejanje razžalitve), razen če mu ne bo uspelo dokazati, da je storil kaznivo dejanje pri obrambi upravičenih koristi (3. odstavek 169. člena KZ). Če bo obdolžencu uspelo dokazati tudi slednje, bo sodišče moralo presojati le še preostale očitke (o alkoholizmu M.M. in seksanju s tožilcem v restavraciji ...), jih ustrezno pravno opredeliti (dokaz resničnosti glede teh očitkov, kolikor gre za opravljanje, ni dopusten) in glede na takšno zmanjšano kriminalno količino izreči kazensko sankcijo. Kolikor pa bo sodišče ugotovilo, da trditve obdolženca o obeh zasebnih tožilcih niso resnične oziroma da ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih navedb, pa bo seveda izdalo sodbo, s katero ga bo ponovno spoznalo za krivega storitve obeh očitanih mu kaznivih dejanj.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče zadevo razveljavilo zaradi kršitve pravice do obrambe, utemeljenosti oziroma neutemeljenosti ostalih očitkov (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) ni presojalo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 89/2010
• Sodba I Ips 151/2008
• VSL sodba II Kp 10099/2012