<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 468/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.468.2006
Evidenčna številka:VS23662
Datum odločbe:07.02.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasni razlogi - protislovnost - presoja pritožbenih navedb - presoja obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča - zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa

Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora v okviru razlogov, ki jih sme uveljavljati, navesti konkretne kršitve zakona in povedati v čem so podane, ter s katerim konkretnim postopanjem so bile storjene.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolžene T.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obdolženka je dolžna plačati povprečnino 800 Eurov.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 3.2.2006 obdolženi T.H. izreklo sodni opomin, ker je ugotovilo, da je storila kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 65.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 30.6.2006 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o sodnem opominu, obdolženki pa naložilo v plačilo 120.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov". Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijane sklepe razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da niso podane z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona ter predlaga, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah vložnika zahteve sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o "obširni in natančni pritožbi", razlogi navedene sodbe so tudi nejasni in protislovni. Drugostopenjsko sodišče je obdolženki kršilo ustavne pravice, ker ni pošteno "odločilo in ni vsebinsko upoštevalo očitnega pravnega sredstva". Dokazni postopek je pokazal, da je zasebna tožilka vpila in žalila. V ostalem povzema vsebino zoper sklep sodišča prve stopnje vložene pritožbe.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v razlogih, s katerimi utemelji sprejeto odločitev, presodi navedbe pritožbe, vendar ne vseh, temveč le tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Pri tem ni dolžno presojati navedb, ki so pravno irelevantne in prav tako ne odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe. Smiselna trditev zahteve, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb in da je postopalo v nasprotju z navedeno določbo, je posplošena, ker ne utemelji, katerih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, sodišče druge stopnje ni presodilo. Utemeljen pa ni očitek, da v zvezi s pritožbenimi navedbami drugostopenjska sodba sploh nima razlogov. Tako po eni strani ni mogoče teh navedb zahteve preizkusiti, po drugi strani pa niso utemeljene. Zato tudi ni podlage za sklepanje, da sodišče druge stopnje ni postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP.

Razlogi sodbe sodišča druge stopnje tudi niso nejasni, kot navaja zahteva. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če so sodbeni razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni. Ocene sodišča druge stopnje glede odsotnosti konkretizacije bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi in presoje, da gre po vsebini za uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter ocene izrečene kazenske sankcije, ni mogoče opredeliti kot nakazano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Protislovnost v smislu določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Gre za povzemanje vsebine listin ali zapisnikov v nasprotju z njihovo dejansko vsebino, pri čemer sodišče opre zaključke glede obstoja oziroma neobstoja odločilnih dejstev na takšno napačno povzeto vsebino izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje je v zvezi z grajo pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljenega dejanskega stanja presodilo pritožbene navedbe. Pri tem je treba poudariti, da pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe v primerih odločanja na seji senata (razen v primerih, v katerih samo opravi glavno obravnavo, in na njej izvede dokaze) le preizkuša pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in ob takem preizkusu presodi pritožbene navedbe ter jih tudi obrazloži. Zato že iz teh razlogov v nastalem procesnem položaju ni mogoče očitati razlogom sodbe sodišča druge stopnje protislovnosti in prav tako ne, da so njena sklepanja, ki zadevajo preizkus dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, nelogična ali celo neživljenjska. Glede na vsebino obrazložitve je navedbe zahteve (sodišče je očitno dvomljivo dejstvo napačno in neresnično štelo za gotovo dejstvo, dokazni postopek je pokazal, da je zasebna tožilka bila tista, ki je vpila in žalila, celo njene priče so jo ovrgle), v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka razlagati le kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve sicer opozarja, da sodišče prve stopnje nima stališča niti dokazne ocene o sporu med družinama obsojenke in zasebne tožilke, vendar ne navede, katero konkretno kršitev zakona s tem uveljavlja in iz katerih razlogov šteje, da je to dejstvo za pravilno presojo zadeve odločilno. Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti namreč Vrhovno sodišče kršitev zakona ne ugotavlja po uradni dolžnosti (1. odstavek 424. člena ZKP).

V preostalem delu vložnik zahteve povzema celotno vsebino pritožbe. Do takšnega načina obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki je kot izrednega pravnega sredstva glede vsebine in odločanja o njej ni mogoče enačiti s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom, se je Vrhovno sodišče že opredelilo (sodba vrhovnega sodišča z dne 25.1.2007, opr.št. I Ips 220/2006). Kljub temu je treba poudariti, da se po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po sprejeti in že ustaljeni razlagi v sodni praksi slednje pomeni, da mora vložnik zahteve v okviru razlogov, ki jih sme uveljavljati (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) navesti konkretne kršitve zakona in povedati v čem so podane, ter s katerim konkretnim postopanjem so bile storjene. Zato ne zadostuje sklicevanje na pritožbene navedbe. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve (1. in 2. odstavek 421. člena ZKP) uveljavljajo le kršitve zakona. Vložnik zahteve sicer lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve zakona, na katere je opozarjal že v pritožbi, vendar jih mora konkretno opredeliti in tudi ustrezno utemeljiti. Sicer pa je sodišče druge stopnje zavzelo stališče do bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih je uveljavljala pritožba. V obrazložitvi sodbe je (v 4. odstavku na 2. strani) presodilo, da pritožba bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni konkretno opredelila, niti jih ni ustrezno obrazložila. Izrecno je tudi navedlo, da ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti. Utemeljeno je sklepalo, da gre v delu, v katerem je pritožba napadala dokazno oceno sodišča prve stopnje, za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe, ki so se nanašale na grajo dejanskega stanja presodilo in takšno presojo tudi dovolj izčrpno obrazložilo. Med ostalim je, izhajajoč iz pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih odločilnih dejstev in njihove razlage, sklepalo, da je obdolženka z inkriminiranimi besedami razžalila zasebno tožilko in s tem storila obravnavano kaznivo dejanje.

Zahteva sicer navaja, da izpodbija pravnomočni sklep iz vseh razlogov. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar te kršitve konkretno ne opredeli in je tudi ne obrazloži. Zato kršitve kazenskega zakona sploh ni mogoče preizkusiti. Kot je razvidno iz vsebine v zahtevi ponovljenih pritožbenih navedb, zagovornik opozarja na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer izhaja iz lastne presoje izvedenih dokazov in v povezavi z njo tudi, da je "zmotno uporabljeno materialno pravo".

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolžene T.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obdolženkinih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 395, 395/1, 424, 424/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjQ0NA==