Sodba I Ips 380/2006

Jedro

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zaradi sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ne da bi bili za to izkazani pogoji, je podana samo takrat, če jo je sodišče storilo na glavni obravnavi, po kateri je izreklo sodbo.

Pri kaznivem dejanju ropa je sila ali grožnja usmerjena proti osebi zaradi preprečitve ali premagovanja njenega odpora v času storitve tatvine, lahko pa se uporabi tudi zaradi preprečitve pričakovanega odpora v zvezi z odvzemom stvari. Med odvzemom stvari in predhodno uporabo sile ali grožnje mora biti podano tudi razumno časovno sosledje.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 600 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.10.2005 obsojenega M.K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ in mu po 3. odstavku 213. člena KZ izreklo kazen petih let in šestih mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas odvzema prostosti in pripor od 20.9.2005 od 23.30 ure do 20.10.2005 do 15.00 ure. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancema, G.V. 3.000 SIT, M.Z. pa 2.000 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2000 dalje (v pisnem odpravku je glede M.Z. napačno naveden datum 20.1.2000), s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je oba oškodovanca napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter povprečnino, določeno na 100.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obtoženčevih zagovornikov in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu M.K. ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke 42. člena v zvezi s 1. točko 43. člena KZ kazen znižalo na dve leti in šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev pravic obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), torej razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornikom obsojenega M.K. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navajajo, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku 213. člena KZ, ampak da gre za dve (ločeni) izvršitveni dejanji, pretep oškodovancev, ki ga je moč pravno opredeliti le kot kaznivo dejanje nasilništva po 299. členu KZ in za tatvino denarja, torej "eventualno" za kaznivo dejanje po 211. členu KZ. Poudarjajo, da je iz opisa obsojenčevega ravnanja razvidno, da ni uporabil sile z namenom prilastitve denarja. S temi navedbami vložnik po vsebini uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

Pri kaznivem dejanju ropa je sila ali grožnja usmerjena proti osebi zaradi preprečitve ali premagovanja njenega odpora v času storitve tatvine, lahko pa se uporabi tudi zaradi preprečitve pričakovanega odpora v zvezi z odvzemom stvari. Sila mora biti tako intenzivna, grožnja napada na življenje in telo pa tako resna in mogoča, da je, objektivno gledano, primerna preprečiti ali premagati odpor žrtve. Med odvzemom stvari in predhodno uporabo sile ali grožnje mora biti podano tudi razumno časovno sosledje.

Iz opisa dejanja je razvidno, da je v abstraktnem delu navedeno, da sta obsojenec in M.P. uporabila silo zoper dve osebi, z namenom, da si protipravno prilastita njune premične stvari, iz dejanskega opisa pa izhaja, da je obsojenec podrl oškodovanca G.V. na tla, da sta ga s P. na tleh ležečega brcala po celem telesu, da je obsojenec od oškodovanca zahteval denar, nakar sta G.V. preiskala žepe, eden od njiju pa mu je iz zadnjega hlačnega žepa vzel ves denar, tri bankovce po 1.000 SIT. Tudi iz nadaljnjega opisa, da sta neposredno po tem obsojenec in M.P. pristopila k M.Z., ga pretepla, nakar mu je eden od njiju iz žepa vzel ves denar, dva bankovca po 1.000 SIT, v povezavi z vsebino prejšnjega besedila v tenorju, izhaja, da vsebuje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. V opisu obsojenčevega ravnanja ni nobene take ločnice, ki bi utemeljevala navedbo v zahtevi, da gre za kaznivi dejanji nasilništva in tatvine. Vložniki v nasprotju z vsebino opisa dejanja, zatrjevano kršitev kazenskega zakona utemeljujejo z navedbo, da iz tega ni razvidno, da je bila uporaba sile usmerjena v prilastitev denarja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis vsebuje vse zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja, zato je treba nasprotne navedbe vložnikov zavrniti kot neutemeljene.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana tudi, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, torej tudi takrat, ko je bilo obdolžencu sojeno v nenavzočnosti, ne da bi bili za to izkazani pogoji iz 3. in 4. odstavka 307. člena ZKP (v skrajšanem postopku iz 1. odst. 442. člena istega zakona). Vendar pa je ta procesna kršitev, ki je absolutne narave, podana samo takrat, če jo je sodišče storilo na glavni obravnavi, po kateri je izreklo sodbo. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče glavno obravnavo opravilo 17.10.2005 (v uvodu sodbe je napačno naveden datum 18.10.2005) in jo nadaljevalo 20.10.2005, nato pa izreklo sodbo. Čeprav v zapisniku tega ni izrecno zapisalo, je razvidno, da je to glavno obravnavo v obsojenčevi navzočnosti v skladu s 3. odstavkom 311. člena ZKP začelo znova. Okrožni državni tožilec je prebral obtožbo, obramba ugovorov pravne narave ni podala, nakar je bil obsojenec zaslišan, v dokaznem postopku pa tudi priče A.K., G.V. in M.Z. ter v soglasju s strankama izvedeni tudi ostali listinski dokazi. Po izvedenem dokaznem postopku stranki nista imeli novih dokaznih predlogov. Kolikor vložniki zatrjujejo, da je sodišče glavno obravnavo dne 17.10. in 20.10.2005 nadaljevalo in s tem kršilo določbo 3. odstavka 311. člena ZKP, jim ni mogoče pritrditi, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno ravno nasprotno. Glede na to, da se je glavna obravnava, na kateri je sodišče izreklo sodbo, začela znova, navedbe vložnikov, da je sodišče na naroku za glavno obravnavo dne 4.2.2005 obsojenca sodilo v odsotnosti v nasprotju z določbo 307. člena ZKP, niso relevantne in njihove utemeljenosti tudi ni potrebno preizkušati.

Vložniki tudi ne morejo uspeti, ko uveljavljajo kršitev pravic obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z jamstvi obdolžencu v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave in tistimi iz 6. člena EKČP. To kršitev vložniki utemeljujejo z navedbo, da je sodišče v nasprotju z določbo 3. odstavka 311. člena ZKP, ki določa, da se morajo vsi dokazi na glavni obravnavi znova izvesti, zapisnike zgolj prebralo in s tem obsojencu kršilo pravico do neposrednosti pri izvajanju dokazov, ta kršitev pa da je nedvomno vplivala na pravilnost sodbe. Poudarjajo, da obsojencu ni bila dana možnost neposredne in kontradiktorne "izjasnitve" ter zaslišanja ključnih prič, kar še posebej velja za neposredno zaslišanje obremenilne priče M.P.

Med minimalnimi pravicami, ki jih mora imeti oseba, obdolžena kaznivega dejanja, je navedena pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže njihovo navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji, kot veljajo za obremenilne priče. Glede vprašanja, kako daleč seže načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov, ki ga obdolžencu poleg zakona zagotavlja zlasti točka d 3. odstavka 6. člena EKČP in jamstva iz 29. člena Ustave, je treba povedati, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale. Pri zadostnosti take možnosti je treba vrednotiti realno možnost, da se obdolženec udeleži zaslišanja in naravo tega zaslišanja. Stranka, ki v kazenskem postopku ne uporabi pravic, ki jih daje zakon, iz te svoje opustitve ne more potegniti koristi.

Točno je, da je bila priča M.P. zaslišana na glavni obravnavi dne 4.2.2005, na kateri je bil navzoč tudi obsojenčev zagovornik. Ker je bila ta glavna obravnava opravljena v obsojenčevi nenavzočnosti, priče M.P. obsojenec ni mogel zaslišati, jo je pa zaslišal obsojenčev zagovornik. Vprašanje zadostnosti take možnosti zasliševanja se v konkretni zadevi niti ne postavlja, ker je bil zapisnik o izpovedbi te priče, kakor tudi prič B.B., S.H. in D.B. na glavni obravnavi dne 20.10.2005 prebran v soglasju s strankami, torej v skladu z 2. odstavkom 340. člena ZKP. Obsojenec in njegov zagovornik, ki na prebrane izpovedbe prič nista imela nobenih pripomb, bi lahko soglasja za branje teh zapisnikov ne dala, ampak zahtevala njihovo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi. Zato je imel obsojenec v kazenskem postopku zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale, tudi pričo M.P., vendar sta se tej pravici s tem, da sta z zagovornikom soglašala, da se zapisniki o zaslišanju prič na glavni obravnavi preberejo, odpovedala. Vložniki zato uveljavljene kršitve pravic obrambe niso izkazali.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega M.K., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni M.K. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 600 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere kot so razvidne iz spisa in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 11786/2009-60
• VSRS Sodba I Ips 49979/2014-128
• Sodba I Ips 85/2011-67