Sodba I Ips 471/2006

Jedro

Sodišče je razumljivo in prepričljivo obrazložilo obsojenčevo krivdo, zato so neutemeljene navedbe v zahtevi, da so razlogi sodbe nejasni ali v nasprotju sami s seboj, zahteva pa uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno.

Izrek

Zahteva obsojenega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 (šeststo) EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojena S.L. in G.A. spoznalo za kriva kaznivega dejanja tatvine po členu 211/2 in 1 KZ v zvezi s členom 25 KZ, za katero je obema obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obsojenemu S.L. določilo kazen dva meseca zapora, obsojenemu G.A. pa kazen enega meseca zapora, obema s preizkusno dobo dveh let. V pogojni obsodbi določeno zaporno kazen je sodišče obema obsojencema vštelo čas odvzema prostosti od 19.6. do 21.6.2001. Obsojencema je v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca B.P. v znesku 5.000 SIT, oba obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka (točka I izreka). Z isto sodbo je sodišče obdolženega D.S. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za napeljevanje h kaznivemu dejanju tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ v zvezi s členom 26 KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun (točka II izreka sodbe). Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu (točka II izreka) spremenilo tako, da je obsojenega D.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ, za katero je obsojencu izreklo kazen tri mesece zapora; v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka; v ostalem pa je pritožbo državne tožilke ter v celoti pritožbo zagovornika obsojenega G.A. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega G.A. pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Sodba Višjega sodišča v Mariboru je bila obsojenemu D.S. vročena 18.4.2006, zoper sodbo obsojenec pritožbe ni vložil.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni D.S. dne 10.7.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja "v smislu 371. člena ZKP, saj sodba v obrazložitvi nasprotuje sama sebi". Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne v prejšnje stanje v smislu pravične razsodbe Okrožnega sodišča v Mariboru.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 4.1.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

B.-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B.-2 5. Težišče navedb obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko pritožbenemu sodišču očita, da je sodba v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in v obrazložitev tega navaja, da dejstvo, da je bil pripravljen plačati tudi drugi moped, ni v nasprotju z ravnanjem z vidika povprečne življenjske izkušnje, kot to navaja v razlogih sodbe sodišče ter da ni nikogar napeljal k storitvi kaznivega dejanja, predstavlja nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno, kot jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi v zvezi z dejanjem obsojenca sprejelo sodišče druge stopnje. Predvsem glede ugotovitve, da je obsojenec dne 18.6.2001 naklepoma napeljal soobsojenca h kaznivemu dejanju tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena ZKP. Po vsebini takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja; zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

6. Obsojenec v zahtevi nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da razlogi sodbe sodišča druge stopnje, glede krivde nasprotujejo sami sebi, kajti on je bil v bistvu kupec, vloga L. je bila samo najti prodajalca.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

8. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega, da je soobsojena S.L. in G.A. napeljal k storitvi kaznivega dejanja tatvine, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe je razvidno, da sodišče ni sprejelo zagovora obsojenca, da ni nikomur naročil, da ukrade moped, temveč je na podlagi presoje zagovorov soobsojenih S.L. in G.A. zaključilo, da ju je k storitvi kaznivega dejanja tatvine (kolesa z motorjem dne 18.6.2001 na škodo B.P.) z naročilom, da "zrihta kolo z motorjem", za kar bo prejel plačilo, napeljal obsojeni D.S., ki so mu bile slabe socialne razmere, v katerih je živel njegov 20 let mlajši sorodnik - obsojeni S.L., znane. Sodišče je tako v izpodbijani pravnomočni sodbi razumljivo in prepričljivo obrazložilo obsojenčevo krivdo, zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so razlogi sodbe nejasni ali v nasprotju sami s seboj. Kolikor pa obsojenec v zahtevi z navedbami, da je bil on le kupec, vloga soobsojenega L. pa je bila samo najti prodajalca kolesa z motorjem, zatrjuje, da ni vedel, da bosta soobsojenca drugi moped ukradla, pa prav tako ne soglaša z dokazno oceno sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi. S takšnimi navedbami pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je bila vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je ekonomski tehnik, zaposlen v lastni družbi M. d.o.o. ter oče dveh otrok) ter trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 251/2005
• Sodba I Ips 408/2006
• Sodba I Ips 380/2007