<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 461/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.461.2006
Evidenčna številka:VS23647
Datum odločbe:15.02.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - dokazni postopek - zaslišanje prič - navzočnost pri sprejemanju dokazov - oškodovanec - izločitev dokazov - kršitev kazenskega zakona - poneverba - zakonski znaki kaznivega dejanja - prilastitev premičnih stvari - opis kaznivega dejanja - gospodarska dejavnost - pogodbeni sodelavec - ponareditev ali uničenje poslovnih listin

Jedro

Posamezna dejanja, ki bodisi niso dokazana bodisi spadajo v časovno obdobje, za katerega se ugotovi zastaranje kazenskega pregona, se izpustijo iz opisa kaznivega dejanja. Ker gre pri nadaljevanem dejanju za eno kaznivo dejanje, ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne ali zavrnilne sodbe.

Seznanitev priče z vsebino izpovedb že zaslišanih prič ni razlog za izločitev njene izpovedbe, temveč zahteva od sodišča, da upošteva to okoliščino pri presoji verodostojnosti takega dokaza.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega I.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega I.D. s sodbo z dne 9.6.2005 spoznalo za krivega kaznivih dejanj poneverbe po 1. odstavku 245. člena ter ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezni kazni štiri in šest mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora ter preizkusno dobo dve leti. Po določbi 3. odstavka 50. člena KZ mu je določilo nadaljnji pogoj, in sicer, da mora v roku enega leta B.L. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 489.130,78 SIT. Po pooblastilu 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanemu B.L. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v navedenem znesku, s presežkom tega zahtevka pa ga je napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.7.2006, ob delni ugoditvi pritožbi obsojenčeve zagovornice in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanih kaznivih dejanj poneverbe po 1. odstavku 245. člena in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ v obsegu, v katerem posamezna dejanja niso absolutno zastarala ter mu po 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo z določenima posameznima kaznima pet in tri mesece zapora ter z določeno enotno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti z nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi P. d.o.o. plača znesek v višini 410.266,90 SIT. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan navedeni družbi plačati odškodnino v višini 410.266,90 SIT, medtem ko je s preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka oškodovano družbo po 2. odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo. V ostalem je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakonika, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve ter druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice zavrne kot neutemeljeno. Po njenem stališču niso podane uveljavljane kršitve zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve navaja, da obstaja nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker bi sodišče druge stopnje glede na ugotovitev, da so posamezna kazniva dejanja absolutno zastarala, moralo o njih odločiti v izreku sodbe. Po stališču zahteve je tudi pravna opredelitev obeh kaznivih dejanj materialnopravno nepravilna. Obsojencu se v točkah I, 2, 3, 4 in 5 očita prilastitev blaga brez opredelitve predmetov ali denarja. Ni mogoč zaključek, da je neopredeljeno blago bilo pridobljeno v zvezi z delom, poleg tega obsojenec pri oškodovancu ni bil zaposlen. Kot takšen pri oškodovancu ni imel nobene obveznosti voditi kakršnekoli poslovne listine niti po zakonu niti po pogodbi, prav tako ni opravljal gospodarske dejavnosti. V ostalem ocenjuje, da zgolj na podlagi inventurnega manjka, ki je nastal iz kateregakoli razloga ob pomanjkanju ustreznih izdajnic obsojencu ni mogoče očitati, da si je prilastil blago v vrednostih, kot so navedene v izpodbijani sodbi. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi vložnica zahteve tudi v predhodni seznanitvi prič z zapisniki o zaslišanjih drugih prič v postopku. Gre za priči M.K. in B.L. V ponovljenem postopku je obramba neuspešno zahtevala izločitev teh izpovedb, čeprav je prepričana v neverodostojnost izpovedb, ki so jih priče podale, potem ko so bile seznanjene z vsebinami zapisnikov. Kršitev je po oceni vložnice zahteve vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Sodišče druge stopnje je posamezna dejanja iz sklopa nadaljevanih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena ter poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ, za katera je ugotovilo, da kazenski pregon zanje ni več dopusten zaradi preteka absolutnega zastaralnega roka, izpustilo iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe. Za takšne primere je sodna praksa zavzela stališče, da se posamezna dejanja, ki bodisi niso dokazana bodisi spadajo v časovno obdobje, za katerega se ugotovi zastaranje kazenskega pregona, izpustijo iz opisa kaznivega dejanja. Ker gre pri nadaljevanem dejanju za eno kaznivo dejanje, hkrati ni mogoče izreči obsodilne in oprostilne sodbe ali kot v tej zadevi zavrnilne sodbe. Zato kršitev zakona, ki jo v zvezi z navedenim postopanjem sodišča druge stopnje uveljavlja zahteva, ni podana.

V izreku pravnomočne sodbe pod I/2, 3, 4 in 5 so poleg časa in kraja storitve posameznih dejanj navedena dejstva in okoliščine, s katerimi so opredeljeni zakonski znaki kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ. Slednje velja tudi za zakonski znak, ki se nanaša na prilastitev premičnih stvari, ki je z navedbo, da si je obsojenec prilastil blago in konkretizacijo njegove vrednosti, povsem določen. Zato opis poneverbe vsebuje dejstva in okoliščine, ki so zakonski znak tega kaznivega dejanja in nakazovanje zahteve, da gre za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ni utemeljeno. Po drugi strani pa je takšen opis v povezavi z izvedenimi dokazi obsojencu omogočal celovito obrambo oziroma uveljavljanje vseh dejstev in predlaganje dokazov, za katere je ocenil, da so mu v korist.

Zaključki o tem, ali je obsojenec moral izstavljati dobavnice in račune in ali je opravljal gospodarsko dejavnost, so odvisni od ugotovljenega dejanskega stanja. Na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo, je sodišče utemeljeno sklepalo na navedeno obsojenčevo dolžnost (za dejanje po 1. odstavku 240. člena KZ) in tudi, da mu je bilo blago zaupano v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti (kaznivo dejanje po 1. odstavku 245. člena KZ). Obsojenec je bil namreč kot pogodbeni sodelavec oškodovanega podjetja zadolžen za prodajo sirov in drugih proizvodov, namenjenih za picerije. Takšna dejavnost pomeni ukvarjanje s prometom blaga, ki je opredeljen kot gospodarska dejavnost (1. točka 5. odstavka 126. člena KZ).

Z navedbo, da na podlagi ugotovljenega inventurnega manjka obsojencu ni mogoče očitati, da si je prilastil blago v vrednostih, navedenih v pravnomočni sodbi, zahteva nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja v zvezi z zahtevo za izločitev izpovedb prič M.K. in B.L., vložnica zahteve ni konkretizirala, pri čemer s konkretnimi navedbami tudi ni utemeljila trditve, da "gre za kršitev kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe". Z obrazložitvijo, da je obramba prepričana v neverodostojnost izpovedb, ki sta jih navedeni priči podali, potem ko sta bili seznanjeni z vsebinami zapisnikov, pri tem pa iz spisa ne izhaja, da bi si ga oškodovanec kadarkoli vpogledal, zahteva nakazuje v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa je sodišče druge stopnje enak v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljani ugovor presodilo. Zavzelo je stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o predlogu za izločitev teh dokazov ter hkrati ocenilo, da z opustitvijo tega procesnega dejanja ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker v pritožbi tudi ni bilo pojasnjeno, kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe.

V tej zadevi so bila zaslišanja obsojenca in prič opravljena že v preiskovalnem postopku in nato tudi na glavni obravnavi. V preiskovalnem postopku praviloma preiskovalni sodnik zasliši najprej obdolženca (2. odstavek 169. člena ZKP), nato pa izvaja ostale dokaze (zaslišanje oškodovanca in prič ter izvedba ostalih dokazov, 178. člen ZKP). Priče se zaslišujejo vsaka zase in brez navzočnosti drugih prič (1. odstavek 240. člena ZKP). Na glavni obravnavi sodišče zaslišuje priče v dokaznem postopku z upoštevanjem prepovedi iz 2. odstavka 331. člena ZKP. Po tej določbi priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov. Ta prepoved pa ne velja za zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca, če ju je potrebno zaslišati kot priči. Povsem jasno in razumljivo je, da priče nimajo pravice do vpogleda v kazenski spis, kar pa glede na določbe 4. odstavka 128. člena v zvezi s 3. odstavkom 59. člena ZKP ne velja za oškodovanca.

Na glavni obravnavi dne 4.4.2005 je priča M.K. izjavila, da je nekatere zapisnike iz kazenskega spisa prebrala, ni pa se spomnila, kdo jih ji je izročil, oškodovanec B.L. pa je pojasnil, da je bral zapisnike pri preiskovalni sodnici. Glede na prikazano postopkovno ureditev, ki tudi ne predpisuje izločanja zapisnikov o zaslišanju prič iz razloga, ki ga uveljavlja zahteva, ter ob upoštevanju navedenega načina seznanitve z že izvedenimi dokazi, ni bilo podlage za odločitev, ki jo je predlagala na glavni obravnavi zagovornica. Seznanitev priče z vsebino izpovedb že zaslišanih prič namreč ni razlog za izločitev izpovedbe, temveč zahteva od sodišča, da upošteva to okoliščino pri presoji verodostojnosti takega dokaza. Glede na obrazložitev in ob upoštevanju zgolj posplošenih navedb zahteve, ni podlage za sklepanje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega I.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 59, 59/3, 240, 240/1, 331, 331/2, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.KZ člen 126, 126/5-1, 240, 240/1, 245, 245/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjQyOQ==