Sodba I Ips 4/2007

Jedro

Kaznivo dejanje ugrabitve se stori z direktnim naklepom, pri čemer mora biti pri storilcu podana zavest o protipravnosti ravnanja in poseben namen izsiljevanja druge osebe; kvalificirano obliko ugrabitve pa stori med drugim, kdor zagrozi oškodovancu z umorom in ni potrebno, da bi oškodovanec utrpel tudi hudo telesno poškodbo, saj je ta le eden od alternativno naštetih kvalifikatornih elementov.

Izrek

Zahteva zagovornikov osumljenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper osumljenega J.P. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena KZ.

Zoper to pravnomočno odločbo so vložili zagovorniki osumljenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V nasprotju z zatrjevanjem v zahtevi vsebujeta izpodbijana sklepa namreč obširne razloge o tem, zakaj sodišče šteje, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil obravnavano kaznivo dejanje, kakor tudi razloge, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati o obstoju realne nevarnosti, da bi osumljenec na prostosti kaznivo dejanje ponovil. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bil osumljenec s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 9.5.2005 pogojno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ in kaznivega dejanja po 1. odstavku 299. člena KZ, obravnavano kaznivo dejanje pa je storil v preizkusni dobi. Zahteva, ki ves čas omenja le kaznivo dejanje, torej ednino, na ta način skuša omiliti podobo o osumljenčevih nasilnostih v preteklosti. Sodišče tudi ugotavlja pomembno okoliščino, da je osumljenec ob izpustitvi grozil oškodovancu, da bo pospravil njegovo družino, če bo ugrabitev prijavil policiji.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb kazenskega zakona vidijo zagovornik v tem, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje ugrabitve, ker se z domnevnim oškodovancem sploh ne poznata, navedeno pa že v osnovi izključuje naklep ugrabitve, saj ni logično, da bi kdorkoli ugrabil osebo, ki je sploh ne pozna. Za kaznivo dejanje ugrabitve po 144. členu KZ je namreč po mnenju zagovornikov potreben tako imenovani obarvani naklep, oziroma je pri storilcu podano vnaprejšnje premišljeno dejanje, pri čemer si storilec še preden dejanje stori, oblikuje svoj naklep, da bo nekomu odvzel prostost z namenom, da ga prisili v neko storitev oziroma opustitev. Poleg tega pa oškodovanec v obravnavanem primeru sploh ni utrpel hujših telesnih poškodb. Še več, glede na zapis v obvestilu o telesni poškodbi se pojavlja vprašanje, ali navedene odrgnine kolena ter odrgninska značka sploh izpolnjujejo znake lahke telesne poškodbe, ali pa gre zgolj za sledi poškodb.

Očitana kršitev zakona ni podana. Kaznivo dejanje ugrabitve se lahko stori z direktnim naklepom, pri čemer mora biti pri storilcu podana zavest o protipravnosti ravnanja, mora pa imeti še poseben namen izsiljevanja druge osebe. Kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja pa stori med drugim tedaj, če zagrozi oškodovancu z umorom (torej ni potrebno, da bi oškodovanec utrpel tudi hudo telesno poškodbo, saj je ta le eden od alternativno naštetih kvalifikatornih elementov). V izpodbijanih sklepih je obširno obrazloženo, kateri so tisti dokazi in okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec obravnavano kaznivo dejanje storil (uradni zaznamki policistu o izjavah oškodovanca J.V., Š.A. in M.A., zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja z dne 18.12.2006, zapisnik o ogledu vozila, ter zapisnika o zasegu predmetov M.A. z dne 18.12.2006 ter D.P., fotokopija vozniškega dovoljenja J.V. in službene izkaznice V. d.d. na ime J.V., fotokopije police za zavarovanje avtomobilske odgovornosti na ime J.Z. itd). Nestrinjanje zagovornikov z dokazno presojo navedenih podatkov pa ne pomeni uveljavljanja kršitve določb kazenskega zakona temveč le izpodbijanje dejanskega stanja, torej le uveljavljanje razloga, s katerim odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Isto velja tudi glede navedb zagovornikov v zahtevi, da osumljenec ni nikakršen nasilnik ter da ne obstoji priporni razlog ponovitvene nevarnosti, vsaj ne v taki intenziteti, da ga ne bi bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom prepovedi približevanja osebi po 195. a členu ZKP. Sodišče namreč natančno ugotavlja okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan ter da nevarnosti ponavljanja ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom kot je pripor. Sodišče se je za pripor odločilo predvsem ob upoštevanju teže obravnavanega dejanja, okoliščine v katerih naj bi bilo storjeno (sostorilstvo, intenziteta, grobost in izživljanje) ob upoštevanju groženj z umorom oškodovancu, ter groženj, da bo pospravil tudi oškodovančeve bližnje, pri čemer naj bi si ogledoval fotografije družinskih članov ter ob upoštevanju njegove predkaznovanosti za dvoje kaznivih dejanj z elementi nasilja, še posebej, ker naj bi obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi, izrečeni v prejšnji obsodbi. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je sodišče povsem utemeljeno zaključilo, da je odreditev pripora nujno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi ter da je ta ukrep v sorazmerju s posegom v osebno svobodo osumljenca. Kot je bilo že povedano, razmišljanje zagovornikov, da bi bil za osumljenca primernejši ukrep ukrep prepovedi približevanja po 195.a členu ZKP, pomeni le drugačno presojo okoliščin kot jih ugotavlja sodišče, oziroma spadajo pomisleki vložnikov na področje izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve določb kazenskega ali procesnega zakona, zahteva pa je v pretežni meri podana iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 426/2007
• Sodba XI Ips 59499/2013-194
• Sodba XI Ips 36/2009