Sodba I Ips 445/2006

Jedro

Če sodišče obrambo seznani s stališčem državnega tožilca, da predlaga podaljšanje pripora in ji tudi formalno da možnost, da se o tem predlogu izjavi, je s tem obrambi omogočeno, da se enakovredno in učinkovito zoperstavi stališču nasprotne stranke oziroma predlogu za podaljšanje pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je obtoženemu D.G. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor tudi po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve 22. in 29. člena Ustave RS in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odrejen zoper obtoženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve določb ustave in kazenskega postopka niso podane. Z zatrjevanjem, da je mnenje sodnega izvedenca nevropsihiatra v nasprotju z ugotovitvami sodišča v napadenem sklepu pa se zahteva spušča v oceno pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev 22. in 29. člena Ustave, sklicujoč se pri tem na odločbi Ustavnega sodišča Up 763/03 z dne 8.4.2004 ter U-I-18/93 z dne 11.4.1996. Kršitve vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje odločalo o podaljšanju pripora brez pripornega naroka, ker je obrambi postavilo neprimeren (prekratek) rok, da bi lahko odgovorila na predlog državnega tožilca in ker je odločalo o predlogu državnega tožilca, ki ni bil obrazložen in tako nanj ni bilo moč vsebinsko odgovoriti. Ne strinja se tudi s stališčem višjega sodišča, da je kontradiktornost postopka moč zagotoviti tudi s seznanitvijo obtoženca s predlogom državnega tožilca in z možnostjo, da na predlog odgovori in da se zoper odločitev pritoži.

V predmetni zadevi je bil obtožencu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podaljšan pripor tudi po vložitvi obtožnice, kar je brez posebne obrazložitve v obtožnem aktu predlagal tudi okrožni državni tožilec. S predlogom sta bila seznanjena obtoženec in zagovornik in pozvana, da se v 24. urah o njem izjavita; to je zagovornik tudi storil.

V enaki procesni situaciji je Vrhovno sodišče (odločba I Ips 414/2006 z dne 30.11.2006) vložniku zahteve na vsebinsko enake očitke že pojasnilo, da je nesprejemljivo njegovo pravno stališče, da bi moralo sodišče pred podaljšanjem pripora opraviti priporni narok. Pojasnilo je, da Zakon o kazenskem postopku za takšno stališče ne daje podlage in da tudi odločbi Ustavnega sodišča, na kateri se zagovornik sklicuje, sodišča k izvedbi takšnega kontradiktornega naroka ne zavezujeta. Ustavno sodišče je namreč izrecno poudarilo, da mora sodišče zadostiti ustavnim pogojem iz 22. in 29. člena Ustave in izvesti priporni narok, ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka odloča, le v primerih, ko odloča o odreditvi pripora.

V obravnavanem primeru je sodišče odločalo o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice, v kateri ni bilo predlagano, da naj se obtoženec izpusti. Glede na zakonsko ureditev takšnega podaljšanja (272. člen ZKP) se šteje, da državni tožilec ne predlaga odprave pripora, če predlaga njegovo podaljšanje ali če se v obtožnici glede odprave pripora sploh ne izjavi.

Zunajobravnavni senat je torej po uradni dolžnosti opravil preizkus pripornih razlogov skladno z določbo 2. odstavka 272. člena ZKP, ker v obtožnici ni bila predlagana izpustitev obtoženca in mu je pripor podaljšal. Zagovornikov očitek, da je predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora neobrazložen in da na takšnega ni mogoče odgovoriti, je neupošteven. Zunajobravnavni senat je namreč po uradni dolžnosti preizkusil, ali so se okoliščine po odreditvi pripora glede utemeljenosti suma, pripornega razloga in neogibnosti pripora tako spremenile, da narekujejo njegovo odpravo. Sodišče mora tudi sicer v kateremkoli času med postopkom pripor odpraviti brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (3. odstavek 200. člena ZKP), njegovo odpravo pa lahko kadarkoli predlagata tudi obtoženec in njegov zagovornik. S tem, ko je sodišče obrambo seznanilo s stališčem državnega tožilca, da predlaga podaljšanje pripora in ji tudi formalno dalo možnost, da se o tem predlogu izjavi, je bilo v tej fazi postopka obrambi omogočeno, da se enakovredno in učinkovito zoperstavi stališču nasprotne stranke oziroma predlogu za podaljšanje pripora. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča zatrjevane kršitve Ustave in zakona niso podane.

Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi prvostopenjskega in višjega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca nevropsihiatra. Zahtevi tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Višje sodišče se v zvezi s presojo ponovitvene nevarnosti ni spuščalo v oceno izvedenskega mnenja, saj je izrecno poudarilo, da bo to mogoče ob morebitni vložitvi obtožnice šele po opravljeni glavni obravnavi. Pritrdilo pa je stališču prvostopenjskega sodišča, da so pri oceni ponovitvene nevarnosti poleg subjektivnih pomembne tudi nekatere objektivne okoliščine. Med njimi je, kot smiselno izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, izpostavilo, da obtoženec očitno ni pozabil na konfliktno situacijo niti potem, ko se je ta že umirila, oziroma kot navaja prvostopenjsko sodišče, da " pri sebi ni razrešil tega, kar se je zgodilo z njegovo sestro", v povezavi z ostalimi pa je tudi ta okoliščina upoštevna pri presoji obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. V navedenih razlogih Vrhovno sodišče ne vidi nobenega nasprotja, kolikor se zagovornik s takšno oceno ne strinja, pa s tem v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da kršitve ustave in zakona, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane. Zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 151/2007
• Sodba I Ips 263/2005
• Sodba XI Ips 45/2009