Sodba I Ips 49/2007

Jedro

Preiskovalni sodnik identiteto norme v postopku odločanja o priporu (ki je nujno hiter in ni obremenjen s formalnostmi) lahko ugotovi iz neuradno prevedenih listin italijanskih organov pregona, v katerih je opisano osumljenčevo ravnanje in kjer je govora o ropu in pregonu storilcev, v obrazložitvi sklepa pa mora pojasniti, s kakšnimi dokaznimi sredstvi oziroma na kakšen način je ugotovil identiteto norme, da je obrambi omogočeno vsebinsko izpodbijanje njegove ugotovitve.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici zoper osumljenega D.V. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ odredil pripor iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep zavrnil kot neutemeljeno (točka II).

Zoper pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona ter kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F. Zavrača očitek, da sklep o priporu ni obrazložen glede obstoja utemeljenega suma, pomanjkljivosti razlogov v zvezi s pripornim razlogom begosumnosti pa zagovornik ne utemelji. Ocenjuje, da so tudi razlogi izpodbijanih sklepov v zvezi z vprašanjem identitete norme povsem ustrezni in jim ni kaj dodati. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovornik navaja, da sklep preiskovalnega sodnika nima razlogov glede utemeljenosti suma, saj zgolj povzema vsebino kazenske ovadbe in navedb tožilke, ne navaja pa bistvenega, to je "svojega stališča do navedenega". Podana naj bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Povsem enako naj bi, kot navaja vložnik zahteve, veljalo tudi za obrazložitev pripornega razloga begosumnosti.

Sodišče je dolžno ob vsaki odreditvi (ali podaljšanju) pripora presoditi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep in svojo presojo tudi obrazložiti. Drugi odstavek 202. člena ZKP določa vsebino sklepa o odreditvi pripora. V njem morajo biti med drugim določno navedeni tudi razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Po ustaljeni sodni praksi zgolj naštevanje dokazov in podatkov za ugotovitev tega pogoja za pripor ne zadošča, ampak mora sodišče z oceno njihove vsebine ugotoviti in obrazložiti utemeljen sum, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje. Smiselno enako velja tudi za obrazložitev pripornih razlogov (odločilnih dejstev iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP). Tudi glede teh morajo biti v sklepu navedene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo priporni razlog.

V sklepu o odreditvi pripora so bile navedene zakonske zahteve glede obeh zakonskih pogojev (utemeljen sum in priporni razlog begosumnosti) v celoti upoštevane. Preiskovalni sodnik je v sklepu o odreditvi pripora povzel bistveno vsebino dokazov in podatkov, upošteval je tudi osumljenčev zagovor, v katerem zatrjuje alibi, vendar brez navedbe konkretnih dokazov, ki bi ga podprli in presodil, da zbrano gradivo zadošča za sklep o utemeljenem sumu, da je D.V. storil kaznivo dejanje ropa. Glede na posplošen očitek zagovornika v zvezi z obrazložitvijo pripornega razloga begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) je treba ugotoviti, da je preiskovalni sodnik navedel in presodil tudi konkretne okoliščine, na podlagi katerih je sklepal na obstoj tega pripornega razloga. Navedbe zahteve, da begosumnost naj ne bi bila izkazana (zaradi osumljenčeve preselitve in nameravane zaposlitve pri bratu) sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP) in so zato neupoštevne.

2. Zagovornik navaja, da identiteta norme kot posebni zakonski pogoj za pregon obravnavanega kaznivega dejanja, storjenega v tujini (Italija), ob izdaji sklepa o priporu ni bil dokazan oziroma ugotovljen na predpisan način. Meni, da skladno s 13. členom veljavne Konvencije o sodni in pravni zaščiti državljanov lahko identiteto norme slovenskim sodnim organom na njihovo prošnjo posredujejo le italijanski sodni organi oziroma da je ta pogoj mogoče ugotoviti le z uradnim prevodom italijanske kazenske zakonodaje (smiselno naj bi to izhajalo iz 7. člena KZ). Dejstvo, da je sodišče obojestransko kaznivost ugotavljalo na podlagi neuradno prevedenih listin (gre za uradne zaznamke o povzetkih prevodov) po mnenju zagovornika pomeni kršitev 6., 7. in 8. člena ZKP, saj zakon ne pozna razlike pri uporabi določb o prevajanju v posameznih fazah kazenskega postopka. S kasnejšim uradnim prevodom, s katerim pa obramba na pripornem naroku ni bila seznanjena in se torej o njem ni mogla izjaviti, kršitev pravic obrambe ni bila odpravljena. Na neuradno prevedene listine italijanske policije (zapisnik o aretaciji sostorilke, prijava oškodovank, zapisnik o prepoznavi osumljenca po fotografijah in druge) se po mnenju zagovornika izpodbijani sklep ne bi smel opirati tudi glede utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, zaradi česar naj bi bil kršen tudi 18. člen ZKP. V navedenem zagovornik vidi kršitve materialnega in procesnega zakona, ki jih pobliže, razen v že navedenem obsegu, ne opredeli.

Kazenski zakonik Republike Slovenije pod določenimi pogoji velja tudi v primeru, če tujec v tujini proti tuji državi ali proti tujcu stori kaznivo dejanje (2. odstavek 123. člena KZ, univerzalno načelo). V takšnem primeru mora biti za sojenje v Republiki Sloveniji med drugimi izpolnjen tudi poseben zakonski pogoj (3. odstavek 124. člena KZ) to je, da je kaznivo dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno (identiteta norme). Na splošno pri ugotavljanju odločilnih dejstev, torej tudi tega zakonskega pogoja, sodišče skladno z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila ali z njimi omejeno. Pridobivanje ustreznih podatkov glede veljavnosti tuje zakonodaje praviloma sodi v postopek mednarodne pravne pomoči, kjer se uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku, kolikor ni z mednarodno pogodbo drugače določeno (XXX. poglavje, členi od 514 do 520 ZKP). Tako lahko sodišče ustrezne podatke, pomembno za presojo identitete norme, pridobi bodisi po diplomatski ali resorni poti, v primeru vzajemnosti pa tudi neposredno od tujih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Lahko pa se glede identitete norme prepriča tudi na kak drug primeren način, saj ni omejeno z nobeno zakonsko določbo, na kakšen način oziroma s katerimi dokaznimi sredstvi sme ugotavljati ta pogoj. Kot za vsako odločitev v kazenskem postopku tudi v tem primeru velja, da mora biti obrazložena, kar pomeni, da mora sodišče v odločbi pojasniti, na podlagi katerih dokaznih sredstev se je prepričalo v obojestransko kaznivost obravnavanega kaznivega dejanja.

Iz obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora izhaja, da je preiskovalni sodnik identiteto norme ugotovil iz neuradno prevedenih listin italijanskih organov pregona, v katerih je opisano osumljenčevo ravnanje in kjer je govora o ropu in pregonu storilcev (dopis S.M. z dne 8.1.2007). Kot je navedel pa so mu bile listine razumljive tudi v originalu, saj obvlada italijanski jezik in ima verificirana potrdila o opravljenih jezikovnih tečajih. Na podlagi navedenega je ocenil, da iz opisov osumljenčevega ravnanja izhaja identično kaznivo ravnanje, kot ga sankcionira slovenski Kazenski zakonik v 213. členu (kaznivo dejanje ropa). Pritožbeni senat je ugotovitvam preiskovalnega sodnika pritrdil in dodal, da glede na fazo postopka, v katerem se odloča na nivoju utemeljenega suma, zadošča tudi takšen način preverjanja identitete norme, kot ga pojasnjuje preiskovalni sodnik. Ugotavlja tudi, da je kasnejši uradni prevod dokumentacije potrdil pravilnost te ugotovitev in da zagovornik tega niti ne izpodbija.

Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da v postopku ugotavljanja identitete norme v zvezi z odločanjem o priporu pred uvedbo preiskave ni zaslediti nezakonitosti oziroma nepravilnosti, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Preverjanje tega zakonskega pogoja za pregon po poti mednarodne pravne pomoči skladno z mednarodnimi konvencijami je le eden od možnih načinov (praviloma je najpogostejši, hkrati pa tudi dolgotrajen), ni pa edini in tudi ne obvezen, kot trdi vložnik zahteve. Kratki procesni roki v pripornih zadevah, v katerih so organi, ki sodelujejo v tem postopku, tudi po zakonu dolžni postopati posebno hitro (2. odstavek 200. člena ZKP), terja od sodišča hitre odločitve. Zato si je težko predstavljati, da bi preiskovalni sodnik v tej fazi postopka pri odločanju o odreditvi pripora ugotavljal pogoje za pripor s sredstvi mednarodne pravne pomoči ter z "uradnim" prevajanjem listin, (torej s sodnim tolmačem) iz italijanskega v slovenski jezik. V naravi postopka odločanja o priporu je, da ni obremenjen s formalnostmi. Odločitev o priporu se lahko opira tudi na "neformalne" dokaze, ki jih zbere policija v predkazenskem postopku (izjave osumljencev, prič, ki se ne izločajo iz spisa, zapisniki o prepoznavi itd.), četudi se sodba na njih ne sme opirati. Strinjati se je mogoče z vložnikom zahteve, da zakon o kazenskem postopku ne dela razlike glede prevajanja v posameznih fazah kazenskega postopka in da je sodišče skladno z zakonom dolžno zagotoviti "uradne" prevode listin, na katerih temelji sodna odločitev. Vendar pa je treba tudi upoštevati, da dejanja, ki jih opravi policija v okviru predkazenskega postopka, niso sodna dejanja in da dokazi, ki jih zbere, niso dokazi v procesnem smislu. Po določbi 8. člena ZKP pa je treba zagotoviti pravico do uporabe jezika (prevajanje s sodnim tolmačem) le v sodnem postopku in pri sodnih dejanjih. Pomembno je, da so bile listine, ki se nahajajo v spisu in so v tujem (italijanskem) jeziku, v relevantnem obsegu prevedene s čimer je bilo procesnim udeležencem zagotovljeno, da se seznanijo z njihovo vsebino v uradnem jeziku sodišča.

Preiskovalni sodnik je v obrazložitvi sklepa o uvedbi pripora pojasnil, s kakšnimi dokaznimi sredstvi oziroma na kakšen način je ugotovil identiteto norme. S tem je bilo obrambi omogočeno, da takšno njegovo ugotovitev v vsebinskem pogledu izpodbija, zato pravice do obrambi niso bile kršene, četudi je bil uradni prevod listin v spis predložen že po opravljenem pripornem naroku. Takšen način ugotavljanja identitete norme je bil v tem primeru tudi po mnenju Vrhovnega sodišča glede na priporno zadevo, ki terja hitro odločanje, smiseln in utemeljen, kot je kasneje potrdil uradni prevod ustreznih listin, pa je bila ugotovitev o identiteti norme tudi v vsebinskem pogledu pravilna.

Kršitev zakona, ki jih uveljavlja zagovornik, po navedenem niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 51/2009
• Sodba I Ips 9/2008
• Sodba I Ips 47/2008