Sodba I Ips 65/2005

Jedro

Na izjavo, ki jo dajo občani policistom, ko ti zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku, se sodba ne sme opreti. Sodbe ni mogoče opreti niti na izpovedbo kriminalistov o vsebini izjave, zapisane v uradnem zaznamku.

Izrek

I. Zahtevama zagovornikov obsojenih T.O. in A.Č. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točkah I/A/1 in I/B/I izreka prvostopenjske sodbe, v odločbi o enotni kazni, izrečeni T.O. ter odločbi o stroških postopka za obtožena A.Č. in T.O.

II. V ostalem se zahtevi zagovornikov obsojenih A.Č. in T.O. ter v celoti zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti zavrnejo.

III. Obsojenega B.P. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 11.3.2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 29.7.2004, je bil A.Č. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, zanj mu je bila izrečena kazen enega leta in dveh mesecev zapora, mamilo pa odvzeto. T.O. je sodišče zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja ponarejanja denarja po četrtem odstavku 249. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora ter mu odvzelo mamilo in ponarejeni denar. Sodišče je B.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po prvem odstavku 310. člena KZ, preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6.4.2001 in izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora ter obsojencu odvzelo mamilo in orožje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili:

* zagovornik obsojenega A.Č., iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo v točki I/A in I/C ter vrne zadevo v novo odločitev ali sojenje in odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe; * zagovornik obsojenega T.O., iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in da odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe; * zagovornik obsojenega B.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče v celoti razveljavi prvo in drugostopno sodbo v točki F/I in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahteve za varstvo zakonitosti zavrne. Zagovornik obsojenega T.O. sicer uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v obsežni obrazložitvi pa v bistvu izpodbija dejansko stanje oziroma dokazno oceno sodišč. Smiselno enako poskuša tudi zagovornik obsojenega A.Č. s sklicevanjem na določbe o absolutnih bistvenih kršitvah kazenskega postopka izpodbiti pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. O zahtevi zagovornika obsojenega B.P. pa vrhovni državni tožilec navaja, da je vprašanje, katero mamilo je v obravnavanem primeru bilo vsebovano v zaseženih tabletah, dejansko vprašanje. Sicer pa tudi kolikor gre za napačen zapis kemične sestave, v obeh primerih obvelja klasifikacija, ki utemeljuje kazenskopravni očitek, tako da zatrjevano nasprotje ne more predstavljati odločilnega dejstva. Odločilno dejstvo v konkretnem primeru je, da gre za prepovedano substanco.

B - I.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka:

4. Zahteva zagovornika obsojenega O. je utemeljena v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ, opisano pod točko I/B/I izreka prvostopne sodbe. V zvezi s tem kaznivim dejanjem vložnik sicer izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo v posameznih delih očita sodbi sodišča prve stopnje in sodbi pritožbenega sodišča. Vendar po vsebini zahteva dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je uporabilo dokaz, ki ga ne bi smelo uporabiti. Hkrati napada stališče pritožbenega sodišča, da sodba ni oprta na uradni zaznamek o izjavi A.E., temveč na druge dokaze, med drugim na izpovedbo policistov S. in K.

Enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka po vsebini uveljavlja tudi zagovornik obsojenega A.Č. v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim v točki I/A/1 izreka sodbe, čeprav jo kvalificira kot kršitev določbe prvega odstavka 355. člena ZKP in pri tem izpostavlja, da sodišče uradnega zaznamka ni prebralo na glavni obravnavi, pa je to izjavo vseeno upoštevalo v zvezi z drugimi dokazi (zaslišanje policistov, ki so sestavili zaznamek). Vložnik izpodbija tudi ugotovitev višjega sodišča, da se prvostopno sodišče pri izreku sodbe ni oprlo na uradni zaznamek policije o izjavi priče A.E., saj je po njegovem mnenju ta trditev v nasprotju z obrazložitvijo prvostopne sodbe. Nadalje navaja, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič, saj telefonski pogovori, ki jih pritožbeno sodišče omenja, niso v nobeni zvezi z očitki glede obsojenega Č. Navedeno po mnenju vložnika predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Kriminalisti Urada kriminalistične policije PU M. so konec leta 2002 preiskovali dejavnost kriminalne združbe, ki se je ukvarjala s preprodajo prepovedanih drog, predvsem kokaina in heroina. Na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 9.12.2002 so med 9.12.2002 in 9.1.2003 izvajali nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem telefonskih pogovorov na prenosnih aparatih, in sicer na telefonskih številkah, ki sta jih uporabljala T.O. in A.Č. Navedena osumljenca sta po telefonu komunicirala z različnimi kupci droge, med drugim tudi z A.E. Zato sta jo kriminalista J.K. in P.S. obiskala na domu in se dogovorila, da se oglasi na policijski postaji, kjer sta kasneje z njo opravila razgovor. V razgovoru sta ji predočila, da so bili prisluškovani in snemani telefonski pogovori med njo in A.O.

A.E. je v neformalnem razgovoru kriminalistoma povedala, da je skupaj z E.T. od obsojenega A.Č. na parkirnem prostoru v M. kupila 2 grama kokaina po ceni 15.000,00 SIT za gram. Kokain je bil pakiran v manjše zavitke alu-folije. Povedala je, da je kokain kupovala tudi od A.O., in sicer ji je O. vozil kokain na dom, kokain pa ji je prodal tudi na njegovem domu na R. ulici, v S. baru ter pri pošti v M.. O. je kokain dobival od D., ki živi na K. in vozi črnega M. O obvestilih, zbranih v razgovoru z A.E., sta kriminalista napravila uradni zaznamek.

Zaslišana v preiskavi je priča A.E. povedala, da je od novembra 2002 do januarja 2003 uživala tudi kokain, s tem da je drogo zanjo in za njenega moža vedno prinesel E.T. Zanikala je, da je skupaj s T. od obsojenega Č. kupila kokain in povedala, da s Č. ni v dobrih odnosih, za Z. cesto pa sploh ne ve. Prav tako je povedala, da pozna O., zanikala pa je izjavo, da bi ji naj O. prodajal kokain. V zvezi s telefonskim pogovorom z O. je dejala, da se ta pogovor ni nanašal na dogovarjanje o prodaji droge, temveč o popravilu avtomobila. Tudi na glavni obravnavi je enako kot v preiskavi zanikala, da bi od Č. in O. kupovala kokain.

Sodišče je v preiskavi in na glavni obravnavi zaslišalo kriminalista J.K. in P.S. Oba sta smiselno enako izpovedala, da sta v uradni zaznamek zapisala tisto, kar jima je povedala A.E., ko sta ji predočila, da je iz telefonskih pogovorov razvidno, da je komunicirala s T.O. in A.Č. Priča P.S. je povedal, da je po razgovoru z A.E. napravil uradni zaznamek o zbranih obvestilih in sicer natanko tako, kot je priča povedala. Pri tem ji nihče ni grozil, povedala pa je takšne podrobnosti, da ni mogoče, da bi zapisal nekaj, česar ni povedala.

6. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe sodišče na več mestih med dokazi, na podlagi katerih je ugotavljalo dejansko stanje glede kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, ki se očitajo A.Č. (točka A/1 izreka) in T.O. (točka B/I izreka), navaja uradni zaznamek policije o izjavi A.E. ter večkrat povzame vsebino te izjave. Iz razlogov sodbe sicer izhaja, da je sodišče na dejansko stanje glede teh dveh kaznivih dejanj sklepalo iz prisluhov telefonskih pogovorov med obsojenima in A.E. ter izpovedb kriminalistov K. in S., katerim je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo. Potrebno je pritrditi stališču obeh zagovornikov, da razlogi sodbe sodišča druge stopnje v tem delu niso jasni. Pritožbeno sodišče najprej navaja, da uradni zaznamek o izjavi A.E. ne more biti dokaz v procesnem smislu, v nadaljevanju pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni oprlo svoje sodbe na ta uradni zaznamek, temveč na zaslišanje policistov, ki sta uradni zaznamek sestavila, in prisluhe telefonskih pogovorov.

Takšni razlogi niso sprejemljivi, saj so v nasprotju z vsebino izvedenega dokaznega postopka in obrazložitvijo sodbe. Kriminalista sta bila zaslišana le o tem, kar jima je povedala priča A.E. oziroma o vsebini uradnega zaznamka ter o okoliščinah, v katerih je bila izjava dana. Ob zaslišanju v preiskavi in na glavni obravnavi sta potrdila, da je A.E. v predkazenskem postopku podala izjavo z vsebino, kot je zapisana v uradnem zaznamku. Zato je s tem, ko je sodišče kot dokaz uporabilo izpovedbe kriminalistov K. in S., v bistvu posredno izjavo, ki jo je A.E. dala v predkazenskem postopku uporabilo, kot dokaz, na katerega je oprlo obsodilno sodbo.

Med dokazi, ki so narekovali izrek obsodilne sodbe, sodišče sicer navaja tudi telefonske razgovore, vendar iz obrazložitve sodbe v zvezi s prisluhi ni mogoče sklepati, da je očitano kaznivo dejanje obdolžencu dokazano zgolj na podlagi prisluhov telefonskih pogovorov. Sodišče niti ni pojasnilo, katera dejstva je ugotovilo iz prisluhov telefonskim pogovorom oziroma so sklepi sodišča povsem splošni in zgolj na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da je obsojeni Č. storil kaznivo dejanje kot se mu očita v točki A/1 izreka sodbe, obsojeni O. pa kaznivo dejanje, opisano v točki B/I izreka.

Sodišče je sodbo glede teh kaznivih dejanj torej oprlo na vsebino izjave A.E., zapisano v uradnem zaznamku o zbranih obvestilih. Zgolj iz tega, kar je priča E. povedala v preiskavi in na glavni obravnavi, in prisluhov telefonskim pogovorom po oceni Vrhovnega sodišča nikakor ni mogoče izpeljati zaključka, da sta obsojenca storila očitana kazniva dejanja. Obsodilna sodba temelji v pretežnem delu na tem, kar je povedala A.E. v predkazenskem postopku, saj ostali izvedeni dokazi nikakor ne zadoščajo za sklep o resničnosti dejstev, pomembnih za izrek obsodilne sodbe. 7. Na izjavo, ki jo dajo občani policistom, ko ti zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opreti. Takšno stališče je Vrhovno sodišče izrazilo že v sodbah I Ips 36/2002 z dne 23.10.2003 in I Ips 201/99 z dne 20.6.2002. Uradni zaznamki o razgovoru policije z občani predstavljajo priloge k ovadbi oziroma gradivo, iz katerega najprej državni tožilec, zatem pa po zaslišanju obdolženca še preiskovalni sodnik, sklepata o obstoju utemeljenega suma, da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Izjava morebitne priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme uporabljati za zbiranje nadaljnjih dokazov, za presojo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave oziroma neposredno vložitev obtožnice ter za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Vsebina uradnega zaznamka se ob izvedbi posameznih preiskovalnih dejanj ali v teku preiskave "prelije" v sodne odločitve oziroma odločbe (odredbe, sklepe) kot rezultat pravilno izvedenih in dovoljenih dokazov. Ti v njih ostanejo in se pod določenimi pogoji in za določen namen smejo uporabiti tudi na glavni obravnavi. Ne more pa izjava, zapisana v uradnem zaznamku, nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev očitanega kaznivega dejanja.

8. Povsem enako velja tudi, kadar se takšna izjava v kazenskem postopku reproducira z zaslišanjem kriminalistov, ki so zbrali obvestila oziroma katerim je oseba podala takšno izjavo. V tem primeru govorimo o posrednih izjavah oziroma o dokazih slišano-povedano (hear-say evidence). Drugače kot v pravnem redu common law, kjer so takšni dokazi načeloma prepovedani (obstajajo pa številne izjeme od tega pravila), je v našem kazenskem postopku v skladu z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenim v prvem odstavku 18. člena ZKP, izpovedba priče o tem, kar je slišala od neke druge osebe, praviloma dovoljen dokaz. Izjemoma tak dokaz ni dovoljen, kadar je prepovedan z izrecno določbo ZKP ali kadar takšna prepoved izhaja iz drugih določb tega zakona. Izrecna prepoved je v ZKP na primer vsebovana v določbi drugega odstavka 83. člena, po kateri se sodna odločba ne sme opreti na obvestila, ki se morajo izločiti iz spisov, torej na obvestila, ki so jih organom za notranje zadeve dali obdolženec, osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče, osebe, ki so se odrekle pričanju ali osebe, ki ne smejo biti postavljene za izvedence.

9. Prepoved uporabe izjave morebitne priče, pridobljene po drugem odstavku 148. člena ZKP, ali izpovedbe policista o takšni izjavi kot nadomestilo izpovedbe priče pa v zakonu ni izrecna, ampak izhaja iz več njegovih določb. Med njim je najprej potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 148. člena ZKP, po kateri organi za notranje zadeve oseb ne smejo zasliševati kot obdolžencev, prič ali izvedencev. Iz te določbe logično izhaja sklep, da izjave, ki jih dajo občani policistom, niso izpovedbe prič. Priče so osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu ali drugih pomembnih okoliščinah (prvi odstavek 234. člena ZKP). V ZKP je določen postopek, po katerem se od teh oseb pridobiva izjave, ki predstavljajo t.i. personalne ali testimonialne dokaze. Zasliševanje prič je v veliki meri formalizirano opravilo, in je tako kot izvajanje ostalih dokazov v našem kazenskem postopku v celoti pridržano sodišču. Temeljna naloga organov za notranje zadeve v predkazenskem postopku je odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev, v tej funkciji pa policija zbira obvestila in opravlja informativne razgovore z osebami, za katere meni, da bi lahko karkoli vedele o kaznivem dejanju ali/in o storilcu. Obvestila, ki jih tako zberejo policisti, niso izenačena z izpovedbami prič, saj lahko izpovedbo poda priča le ob zaslišanju, tega pa policisti ne smejo opravljati. Določba tretjega odstavka 148. člena ZKP torej ne prepoveduje policiji, da bi zbirala obvestila od oseb oziroma z njim opravljala razgovore. Takšna prepoved bi bila v izrecnem nasprotju s pooblastili, ki jih policiji daje drugi odstavek 148. člena ZKP. Z določbo tretjega odstavka tega člena je zgolj poudarjeno, da izjave, ki jih dajo osebe, s katerimi policija opravi razgovore (v skladu z drugim odstavkom 148. člena ZKP), v nobenem primeru ne morejo imeti enake dokazne vrednosti kot jo ima izpovedba priče, zaslišane v kazenskem postopku. Pri tem ne gre le za vprašanje spoštovanja formalnosti (procesne forme) zgolj zaradi forme same, ampak za globoko vsebino, ki jo forma varuje. Delovanje policije je urejeno predvsem s splošnimi predpisi, ki ji dajejo razmeroma širok krog diskrecijskih pooblastil, kar zagotavlja njeno učinkovitost pri zaščiti države in družbe pred storilci kaznivih dejanj, medtem ko je pozitiviran cilj kazenskega postopka, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa se izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon, in na podlagi zakonitega postopka (1. člen ZKP). Zakonito izveden postopek je samo tisti, v katerem so spoštovana temeljna načela kazenskega postopka ter predpisana procesna pravila, določena v zakonu, ustavi in mednarodnih pogodbah. Zakon o kazenskem postopku v veliko primerih sam določa meje organom državne oblasti, znotraj katerih smejo posegati v človekove pravice in svoboščine in procesne sankcije, če jih kršijo. Naloga sodišča je, da z uporabo (ki vedno vsebuje tudi razlago) zakonskih določb, v nejasnih primerih pa tudi z uporabo oziroma razlago ustavnih določb ali določb mednarodnih pogodb, zagotavlja zakonito izvedbo postopka.

Z zaslišanjem policista o tem, kar mu je povedala določena oseba, in uporabo takšne policistove izpovedbe o vsebini izjave kot dokaz v kazenskem postopku, postane izjava, ki jo da oseba policistu, v kazenskem postopku enakovredna izpovedbi priče. S tem je izničen namen določbe tretjega odstavka 148. člena ZKP, ki je prav v tem, da izjava, ki jo da oseba policistu, ne predstavlja izpovedbe priče in ne more biti dokaz, na katerega bi lahko sodišče oprlo sodbo.

Kolikor bi dopuščali drugačno razlago, bi s tem dopustili tudi situacijo, ko bi sodba temeljila zgolj na obvestilih, ki so jih policisti zbrali na podlagi 148. člena ZKP. V tem primeru bi bil celoten nadaljnji kazenski postopek z glavno obravnavo brezpredmeten, saj bi se sodba lahko izrekla že na podlagi uradnih zaznamkov in izjav, ki so jih osebe, ki bi sicer v kazenskem postopku nastopale kot priče, dale organom za notranje zadeve v postopku zbiranja obvestil po 148. členu ZKP.

10. Takšna omejitev uporabe izjav, danih policiji po 148. členu ZKP, prav tako izhaja iz pomena načela neposrednosti, ki je izraženo v določbah 311. člena, prvega odstavka 298. člena in predvsem prvega odstavka 355. člena ZKP, po katerem se praviloma izvajajo vsi dokazi na glavni obravnavi, sodišče pa lahko vzame za podlago svoje odločbe le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. Izvajanje tega načela omogoča po eni strani sodišču, da si ustvari vtis o dokazni oceni posameznega dokaza in da lažje izoblikuje psihološko oceno njegove verodostojnosti, kar je v funkciji iskanja materialne resnice (17. člen ZKP). Po drugi strani je neposredno izvajanje dokazov tudi temeljni pogoj za kontradiktorni postopek, saj daje možnost obtožbi in obrambi, da neposredno zaslišujeta priče in izvedence ter se opredelita do ostalih dokazov.

Glede na to se lahko dokazi v kazenskem postopku izvajajo posredno le izjemoma, ob pogojih, ki jih določa zakon, predvsem v 335. in 340. členu ZKP. Odstopi od načela neposrednosti so dopustni le, kadar jih narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Zato je te zakonske določbe potrebno razlagati ozko in v okviru spoštovanja jamstev, ki jih zagotavlja načelo neposrednosti. Zgolj dejstvo, da je priča svojo izjavo na glavni obravnavi povsem spremenila v primerjavi z izjavo, ki jo je dala v predkazenskem postopku, v obravnavanem primeru ne pomeni takega objektivnega razloga, zaradi katerega bi bil odstop od načela neposrednosti dopusten. Poleg tega tudi nobena od zakonskih določb, ki dopuščajo izjeme, ne daje podlage, da bi se lahko kot dokaz, na katerega se sme opreti sodna odločba, uporabilo gradivo, ki ga pri razgovorih z občani po 148. členu zberejo organi za notranje zadeve. Dokazi se lahko izjemoma izvedejo posredno tako, da se na glavni obravnavi preberejo zapisniki o prejšnjih izpovedbah prič. Uradni zaznamki o obvestilih, ki jih je zbrala policija v predkazenskem postopku, pa niso zapisniki o izpovedbah prič, kot je pojasnjeno v točki 9.

11. Sodišče je zavezano po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, pri čemer mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist (načelo materialne resnice, 17. člen ZKP). Čeprav v skladu z načelom proste presoje dokazov v našem kazenskem postopku ne poznamo pravila, da je potrebno uporabiti najboljši možni dokaz (best evidence rule), pa mora sodišče vsak dokaz skrbno preizkusiti in v dokaznem postopku zagotoviti, da se vsa dejstva ugotovijo s čim večjo stopnjo gotovosti (drugi odstavek 299. člena in 329. člen ZKP). Tudi zato sodišče ne bo smelo uporabiti zapisa o izjavi, ki jo je določena oseba dala organom za notranje zadeve, v primerih, kadar bo imelo možnost osebo neposredno zaslišati kot pričo, še manj pa takrat, ko bo že razpolagalo s tako izpovedbo, pa čeprav bo ta drugačna od izjave, ki jo je priča (domnevno) podala policistom v postopku zbiranja obvestil po 148. členu ZKP.

12. Prepoved uporabe izjav, danih policiji, ni absolutna, ampak je vprašanje, ali izjava, dana policiji po 148. členu ZKP, predstavlja (ne)dovoljeni dokaz, potrebno presojati glede na konkretno procesno situacijo. Izjava se bo lahko uporabila, kadar bodo za to podani tehtnejši razlogi. Ni si težko zamisliti primera, ko se priča ob zaslišanju zaradi časovne oddaljenosti dogodka ne bo spomnila določenih podrobnosti in se bo sklicevala na to, kar je povedala policiji kmalu po dogodku. Ne bo šlo nujno za nedovoljen dokaz, če bo priča s pomočjo te izjave zapolnila določene vrzeli v svojem spominu. Tako bo določen del izjave, ki jo je dala policiji, postal sestavni del pričine izpovedbe. Kot rečeno bo dovoljenost take izjave predmet sodne presoje v vsakem konkretnem primeru.

Prav tako se prepoved ne nanaša na vse odločbe, ki jih tekom kazenskega postopka izda sodišče. Izjavo se sme uporabiti pri odločanju o uvedbi preiskave, o odreditvi in podaljšanju pripora, ali za vložitev neposredne obtožnice. V teh primerih so v predkazenskem postopku zbrana obvestila zlasti pomembna pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma. Prav tako je lahko predhodna izjava uporabljena za presojo verodostojnosti priče ali za ugotavljanje (ne)zakonitosti dokaza, pridobljenega na podlagi take izjave. Ne gre torej za dokaz, na katerega se ne bi smela opirati nobena sodna odločba, pač pa se nanj ne more opreti (obsodilna ali oprostilna) sodba.

13. Ureditev, po kateri tudi v fazi glavne obravnave v spisu ostanejo zapisi izjav morebitne priče, danih policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP dopušča, da se sodišče s tako izjavo seznani, pa čeprav kasneje avtor izjave ni bil zaslišan kot priča oziroma ni podlage za uporabo izjave kot dokaza v tej fazi postopka. Vsekakor bi bilo za zagotovitev nepristranskosti sodišča (23. člen Ustave) in s tem povezane kontradiktornosti postopka ustrezneje, če v dokaznem gradivu (spisu) v fazi glavne obravnave tudi teh obvestil, tako kot tistih iz prvega in drugega odstavka 83. člena ZKP, ne bi bilo. Strankama v postopku bi bila prepuščena iniciativa, da podata predlog, naj se z zaslišanjem delavca policije, ki mu je bila izjava dana (in ne z branjem uradnega zaznamka!), preizkuša verodostojnost izpovedbe priče, ugotavlja zakonitost pridobitve drugih dokazov, na katere se sodba lahko opira itd. Sodišče bi pri tem le odločalo o predlogih strank, ne da bi bilo sámo aktivno vpleteno v preiskovanje, še posebej ne v smeri obtožbe. Če na primer priča obtožbe ne potrdi svoje izjave, dane policiji, ne more sodišče prevzeti tožilčeve vloge oziroma tožilca razbremeniti dokaznega tveganja tako, da upošteva obremenilno izjavo, dano na neformalen način, kot podlago sodbe, niti na pobudo tožilstva, še manj na podlagi lastne iniciative. Nasprotno, sodišče bo praviloma zavrnilo dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza zaradi izpodbijanja verodostojnosti priče, ki jo je ta stranka sama predlagala, razen v nekaterih izjemnih primerih, na primer ko bo povsem očitno, da priča na obravnavi ne govori resnice. Ustava, predvsem določbe 22., 23. in 29. člena, ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah določajo kontradiktornost kot nujno izhodišče oziroma načelo, ki v nasprotju z oficialnim načelom in instrukcijsko maksimo lahko zagotovi nepristranskost sodišča. Večja pasivnost sodišča nujno prisili tožilca, da tudi v praksi prevzame ne le dokazno breme, ampak tudi tveganje.

14. Sodišče je v konkretnem postopku A.E. zaslišalo v preiskavi in na glavni obravnavi, vendar izpovedbi te priče, v kateri ni obremenila obsojencev, ni sledilo, ker je priča policistom kmalu po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja izjavila povsem drugače in takrat obremenila obsojenca. S tem je sodišče prejšnjo izjavo uporabilo za utemeljitev svoje ocene o neverodostojnosti priče A.E. in obrazložitev, zakaj izpovedbi, ki jo je priča podala ob zaslišanju pred sodiščem, ni sledilo. V tem delu je sodišče smelo uporabiti izjave priče, dane policiji. S tem, ko ni sledilo izpovedbi priče A.E., je ovrglo nasprotni, torej razbremenilni dokaz, saj je priča v nasprotju s trditvijo obtožbe povedala, da ni kupila droge od obsojencev.

"Izpadli" obremenilni dokaz je sodišče nadomestilo z zaslišanjem kriminalistov S. in K. Izpovedba policista, v kolikor jo sodišče oceni kot verodostojno, lahko pomeni kvečjemu dokaz o tem, da je določena oseba dala izjavo z določeno vsebino, in o okoliščinah, v katerih je bila takšna izjava podana. Tako je z zaslišanjem kriminalistov o vsebini uradnega zaznamka sodišče v bistvu izvedlo dokaz o tem, da je bila izjava, kakršna izhaja iz uradnega zaznamka, v resnici dana, in da jo je podala A.E., ne pa tudi, da je ta po vsebini resnična. Tako kot ni mogoče sodbe opreti na uradni zaznamek, je tudi ni mogoče opreti na izpovedbo kriminalistov o vsebini izjave, zapisane v uradnem zaznamku. Takšno ravnanje pomeni zaobidenje pravila, da obvestila, ki jih zbere policija, nimajo dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja krivde oziroma da policisti pri zbiranju obvestil po 148. členu ZKP ne morejo oseb zasliševati kot prič (tretji odstavek 148. člena ZKP), hkrati pa ni v skladu z načelom neposrednosti izvajanja dokazov (355. člen ZKP).

15. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče s tem, ko je izpodbijano sodbo oprlo na izjavo, ki jo je A.E. dala policiji, kršilo določbo drugega odstavka 18. člena ZKP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodba nanje ne more opreti. Da izjava, dana policiji, v opisani procesni situaciji ne more biti dokaz, na katerem bi v pretežni meri lahko temeljila sodba, sicer ni izrecno določeno, vendar takšna prepoved izhaja iz zgoraj navedenih zakonskih določb.

B - II.

K zahtevi zagovornika obsojenega A.Č.

16. V ostalem zahteva zagovornika obsojenega A.Č. ni utemeljena. V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko C izreka prvostopne sodbe, zagovornik obsojenega A.Č. očita, da je višje sodišče s tem, ko je zapisalo, da se iz videoposnetkov natančno vidi, da je Č. od Š. prejel denar, nato pa mu izročil drogo, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. in 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bila takšna ugotovitev v nasprotju z izrekom sodbe, kjer se obsojenemu Č. očita, da je Š. izročil kokain, ta pa njemu neugotovljeno vsoto denarja. Iz obrazložitve obeh sodb je po mnenju vložnika razvidno, da sodbe ne temeljijo na istih dokazih. Glede na nasprotujočo oceno dokaza naj bi bil sklep, da je prišlo do primopredaje droge, v nasprotju z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP.

Sodišči prve in druge stopnje v delu, kjer pojasnjujeta svojo oceno izvedenega dokaza - videoposnetkov - navajata, da se iz videoposnetka natančno vidi, da je Č. najprej prejel denar, ga preštel, nato pa Š. izročil drogo. Tako se kot neutemeljene izkažejo trditve vložnika, da sta sodišči gledali in ocenjevali drug videoposnetek in da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma izvedenih dokazov. Nasprotja ni tudi med izrekom in razlogi pravnomočne sodbe, saj iz opisa dejanja v izreku sodbe zaporedje izročitve droge in izročitve denarja sploh ne izhaja. Kljub temu, da vložnik ni pojasnil, v čem naj bi bila obtožba prekoračena, Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 24/2008
• Sodba I Ips 461/2008
• Sodba I Ips 279/2005