Sodba I Ips 479/2006

Jedro

Kaznivo dejanje jemanja podkupnine je končano že s terjanjem ali sprejemanjem podkupnine, ali s sprejemom same obljube darila.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega S.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati, kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 1.700 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu spoznalo S.T. za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena v zvezi z 22. členom KZ, dveh kaznivih dejanj goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena in kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena tega zakona. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni eno leto in dva meseca zapora za kaznivo dejanje poskusa jemanja podkupnine, za vsako od goljufij po dva meseca zapora, isto kazen pa tudi za kaznivo dejanje tatvine ter mu za tem po pravilih o steku določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Določilo mu je tudi dodatni pogoj, da mora v roku šestih mesecev povrniti oškodovancem priznane premoženjskopravne zahtevke. Pritožbo obtoženčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V delu, kjer uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona, je namreč vložena v škodo obsojenca in kot taka ni dovoljena, sicer pa izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb kazenskega zakona vidi zagovornica v tem, da je sodišče kaznivo dejanje opisano v točki 1/a sodbe sodišča prve stopnje napačno pravno opredelilo kot poskus jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena v zvezi z 22. členom KZ, čeprav je dejanje dokončano že s tem, ko se podkupnina terja (ni potrebno, da je znesek tudi izročen). Ker torej poskus kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 267. člena KZ pojmovno ni mogoč, ravnanje obsojenca ni kaznivo dejanje, saj nihče ne more odgovarjati za dejanje, če v zakonu ni določeno kot kaznivo.

Kršitev zakona ni podana. Res je, da je kaznivo dejanje jemanja podkupnine končano že s terjanjem ali sprejemanjem podkupnine, ali s sprejemom same obljube darila, kot to navaja zagovornica v zahtevi, kar bi pomenilo, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake tovrstnega dokončanega kaznivega dejanja. S tem, ko je sodišče njegovo ravnanje opredelilo kot poskus, je sicer kršilo določbe materialnega kazenskega zakona, vendar pa ne v škodo temveč v korist obsojencu. Z očitki, ki se nanašajo na kršitev določb materialnega zakona tako zagovornica ne more uspeti, saj gre za osebo, ki zastopa interese obdolženca in lahko vlaga tako redna in izredna pravna sredstva izključno v njegovo korist. Navedbe zagovornice v zahtevi, kjer opozarja, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake že dokončanega kaznivega dejanja pa pomenijo očitek kršitve materialnega zakona v škodo obsojenca.

Nadaljnji očitki zagovornice v zahtevi, da obsojenec ni nikomur nič lažno prikazoval, da ni prikrival dejanskih okoliščin, prav tako pa se tudi nikomur ni izmikal, ter navedbe, da "listki" ne morejo imeti dokazne vrednosti, saj ne gre za račune, ne za dobavnice, da je sodišče pri kaznivem dejanju tatvine obdolženca obsodilo le na podlagi sklepanj, ne pa dokazov, izpovedbe domnevnih oškodovancev pa nekritično presojalo, pri čemer ni upoštevalo ozadja obravnavanih kaznivih dejanj, ter nadaljnji očitki, ki so nasprotni zaključkom v izpodbijanih sodbah, da je oškodovanec v odvzem kovčka privolil (kar bi, kolikor bi bila trditev izkazana, izključevalo protipravnost), pa ne pomenijo očitka kršitve določb materialnega ali procesnega zakona, temveč le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča oziroma izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje kršitve, s katero pravnomočne sodne odločbe s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče obsojencu tudi ni kršilo pravice do obrambe, s tem, da naj ne bi sledilo dokaznemu predlogu obsojenca "v tem, kdo vse in kdaj vse je vstopal v prostore, kjer so se nahajali ukradeni noži". Obsojenec (tedaj obdolženec) namreč izvedbe kakršnegakoli dokaza za presojo navedenega dejstva v postopku ni predlagal. Sodišče se je pri svoji presoji po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) oprlo na številne dokaze, to je izpovedbo oškodovanega F.H., njegovega sina ter prič M.P., F.D. in M.J. ter prepričljivo zaključilo, da je bil obsojenec tisti, ki je poleg oškodovancev imel prost vstop v te prostore. Nestrinjanje z navedenimi zaključki sodišča ter vztrajanje na zagovoru pa pomeni enako kot v prejšnjem primeru uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnica v zahtevi, zahteva pa je v pretežnem delu podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju pred Vrhovnim sodiščem, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 12175/2013-486
• VSRS Sodba I Ips 24629/2010-256
• Sodba I Ips 91/2008