Sodba I Ips 384/2006

Jedro

Časovno obdobje enega meseca v več kot leto dni trajajočem protipravnem ravnanju obdolženca (ob istem številu ugotovljenih posamičnih protipravnih ravnanj) ne predstavlja takšne pomembne okoliščine, da bi se s to spremembo povečala kriminalna količina, ki se očita obdolžencu, do te mere, da bi se mu s tem očitalo hujše (ne po kvalifikaciji temveč po teži) ali drugo kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega V.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

V.M. je bil z uvodoma citirano sodbo Okrožnega sodišča v Kopru spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 2. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ, za kar mu je bila izrečena kazen pet let zapora. Pritožbo obtoženčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Kopru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane v zahtevi očitane kršitve. Očitek kršitve kazenskega zakona je namreč le pavšalen in ga kot takega ni mogoče preizkusiti, medtem ko obrazložitev v zahtevi očitanih procesnih kršitev pomeni le izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidijo vložniki v tem, da naj bi bilo podano nasprotje pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja med izrekom sodbe in obrazložitvijo. Razen uvodnega očitka v zahtevi uveljavljana kršitev ni obrazložena, zaradi česar je Vrhovno sodišče ni moglo preizkušati. V skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče pri presoji očitkov omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, pri čemer pa ne zadošča golo citiranje zakonske določbe, temveč mora vložnik konkretno navesti, v čem naj bi bila kršitev zakona. Ne glede na navedeno pa nasprotje glede pravne opredelitve dejanja (brez nasprotji o odločilnih dejstvih) tudi ne more predstavljati očitane kršitve procesnih predpisov, saj se ta nanaša le na nasprotja med odločilnimi dejstvi (sicer pomembnimi za pravno opredelitev kaznivega dejanja).

Nadaljnji očitek zagovornikov v zahtevi je očitek kršitve 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je prvostopenjsko sodišče dejanje časovno opredelilo preko očitka v obtožbi. Kot izhaja iz podatkov v spisu je obtožba obdolžencu očitala izvrševanje kaznivega dejanja v obdobju od novembra do konca decembra 1997, sodišče pa je čas trajanja kaznivega dejanja opisanega v točki 1 raztegnilo še na mesec oktober 1997. Pri tem se je oprlo na izpovedbo oškodovanke, zdravniško potrdilo, izpovedbo zdravnice dr. G. in nenazadnje tudi na zagovor obdolženca, ki spolne odnose z oškodovanko v tem času priznava (zanika le uporabo sile). Kršitev navedene določbe so zagovorniki očitali že v pritožbi, višje sodišče pa je na očitke odgovorilo, da se s to korekcijo časa trajanja dejanja obtoženčev položaj ni v ničemer poslabšal, niti ni šlo za očitek obdolžencu, ki bi pomenil povsem drugo kaznivo dejanje.

Kršitev 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je (glede objektivne identitete) podana, če se sodba ne nanaša samo na dejanje, ki je predmet obtožbe obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi razširjeni obtožnici (člen 354 ZKP). Zakon torej glede zagotavljanja objektivne identitete ni povsem določen, postavlja pa vsekakor okvire, ki jih sodišče ne sme prekoračiti. Dopustne so sicer spremembe, ki niso pravnorelavantne za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost storilca (npr. redakcijski ali stilistični popravki, izpuščanje odvečnih očitkov, tudi pri nedokazanih očitkih pri alternativnih kaznivih dejanjih, dopolnitve opisa kaznivega dejanja, vendar to le v primeru ko so v korist obdolžencu, ipd.), vendar pa je vsako spremembo v izreku je potrebno razlagati restriktivno.

V obravnavani kazenski zadevi okoliščina ali je obdolženec začel izvrševati dejanje v mesecu oktobru ali v mesecu novembru sama po sebi ne predstavlja relevantnega dejstva, oziroma odločilne okoliščine, kot to utemeljeno ugotavljata nižji sodišči (okoliščine, od katere bi bila odvisna kvalifikacija kaznivega dejanja, zastaranje ipd...). Presojati je torej potrebno, ali se je s to spremembo povečala kriminalna količina, ki se očita obdolžencu do te mere, da bi lahko govorili, da se mu s tem očita hujše (ne po kvalifikaciji temveč po teži) ali drugo kaznivo dejanje. Odgovor je negativen. Očitek v obtožbi se namreč nanaša na obsojenčevo več kot leto dni trajajoče protipravno ravnanje, ko naj bi, kot mu je očitala obtožba, trikrat posilil oškodovanko (dejanje opisano v točki 1), za tem pa še večkrat z njo spolno občeval brez uporabe sile do leta 1999 (dejanje opisano v točki 2), za takšno dejanje pa je bil spoznan tudi za krivega. Drugače povedano časovno obdobje enega meseca v tako dolgem obdobju kot je čas storitve pri obravnavanem kaznivem dejanju (ob istem številu ugotovljenih posamičnih protipravnih ravnanj) ne predstavlja takšne pomembne okoliščine, da bi lahko sodišče, ki je sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju (glede časa trajanja kot rečeno tudi zagovoru obsojenca) prevzelo pregon zoper njega, oziroma korekcija časa pomeni le nepomemben popravek v sodbi. Glede na navedeno se ta okoliščina tudi ni mogla odraziti v izrečeni kazenski sankciji. Očitek zagovornikov v zahtevi, da je prvostopenjsko sodišče štelo kot obteževalno okoliščino tudi "daljše časovno obdobje domnevnega prisiljevanja oškodovanke k spolnemu občevanju" je namreč protispisen, saj je sodišče ugotovilo le, da je obsojenec v daljšem časovnem obdobju dosegel, da se ga je oškodovanka bala, zaradi česar se mu je pri dejanju opisanem v točki 2 tudi podredila..., pri čemer sodišče ugotavlja še, da je obsojenec izvajal fizično nasilje zoper oškodovanko že od meseca septembra 1997 dalje, ko se ji je začel približevati in jo nasilno učil poljubljati (večkrat jo je pretepal, občasno grobo prijel za roko, tako da je privolila v poljubljanje).

Slednjič pa obdolžencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe s tem, ko sodišče ni izvajalo dokazov za osvetlitev odnosa med oškodovanko in obsojencem ter odnosov med družinama J. in M. Sodišče je namreč v tej kazenski zadevi izvedlo vse potrebne dokaze za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev. Kolikor pa želi obramba s predlaganjem dokazov presojati verodostojnost izpovedbe oškodovanke ter vnesti dvom v oceno ostalih izvedenih dokazov pa s tem izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje torej uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju pred Vrhovnim sodiščem, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče upoštevalo tudi trajanje in zapletenost kazenske zadeve ter premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov v spisu.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 320/2009
• Sodba I Ips 442/2006
• Sodba I Ips 24/2010