Sodba I Ips 375/2006

Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi ZPKri se sme pravnomočna sodba izpodbijati zaradi nepravilne uporabe oziroma kršitve določb tega zakona, ki določa pogoje in postopek za revizijo. Zahteva za varstvo zakonitosti na podlagi ZKP-G pa se sme vložiti iz razlogov in pod pogoji, ki jih določa ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega T.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 eurov.

Obrazložitev

S sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 18.8.1982 je bil T.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanja vojaški službi po 1. odstavku 214. člena KZ SFRJ ter obsojen na deset mesecev zapora.

Zoper navedeno sodbo je dne 3.1.2006 na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri-UPB 2, Uradni list RS, št. 70/2005) obsojeni vložil zahtevo za revizijo, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 13.3.2006 zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.7.2006 pritožbo obsojenega T.S. zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Obsojenec je dne 12.9.2006 zoper vse navedene sodne odločbe na podlagi 12. točke 2. odstavka 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G, Uradni list RS, št. 101/05) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe konkretnih kršitev zakona in brez predloga, kako naj Vrhovno sodišče v zadevi odloči. Po mnenju vložnika zahteve je bil v postopku revizije 214. člen KZ SFRJ zlorabljen in uporabljen v nasprotju s pravili in načeli pravne države, ker mu kot pripadniku "Jehovih prič" ni bila dana možnost alternativnega služenja vojaške službe, kar pa sedanja pravna ureditev omogoča. Poudarja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga na podlagi novele ZKP-G, ki v 12. točki 2. odstavka 20. člena izrecno omenja tudi 214. člen KZ SFRJ in vsebuje "vse elemente 8. točke 3. člena ZPKri"; oba zakona naj bi bila po mnenju vložnika zahteve usklajena, česar pa sodišči na obeh stopnjah nista upoštevali.

Vrhovni državni tožilec H.J. se je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) obrazloženo opredelil do formalnih in vsebinskih vprašanj, ki izhajajo iz zahteve in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zoper pravnomočno sodno odločbo o zahtevi za revizijo sodbe na podlagi Zakona o popravi krivic zavrne iz smiselno enakih razlogov, s katerimi tudi Vrhovno sodišče utemeljuje svojo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče mora najprej odgovoriti na vprašanje pravne narave vložene zahteve za varstvo zakonitosti v povezavi z razlogi, ki jih uveljavlja in pravnim temeljem, na katerega se opira. Zakon o popravi krivic nima določb o izrednih pravnih sredstvih. Vendar je po ustaljeni sodni praksi tudi zoper odločbo, izdano v postopku o zahtevi za revizijo po ZPKri, dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku, na katero napotuje 34. člen ZPKri. Na podlagi zadnje novele ZKP (ZKP-G) smejo po 20. členu tega zakona upravičenci za kazniva dejanja, našteta v 2. odstavku tega člena, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti do 31.12.2008 zoper sodne odločbe, ki so postale pravnomočne do 2.7.1999 in o katerih ni bilo pravnomočno odločeno na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti po 559. členu ZKP. Med dejanji naštetimi v 2. odstavku je tudi kaznivo dejanje po 214. členu KZ SFRJ, za katero je bil vložnik obsojen s sodbo vojaškega sodišča. Razlogi, ki jih je dovoljeno uveljavljati z omenjenima zahtevama za varstvo zakonitosti so različni: z zahtevo na podlagi ZPKri se sme pravnomočna sodba izpodbijati zaradi nepravilne uporabe oziroma kršitve določb tega zakona, ki določa pogoje in postopek za revizijo (členi 21 do 34). Zahteva za varstvo zakonitosti na podlagi ZKP-G pa se sme vložiti iz razlogov in pod pogoji, ki jih določa Zakon o kazenskem postopku (420. člen ZKP).

Obsojeni z zahtevo za varstvo zakonitosti po vsebini izpodbija zakonitost odločb, izdanih v postopku za revizijo na podlagi ZPKri, zato je tudi zahtevo treba presojati po določbah tega zakona. Dejstvo, da se uvodoma zahteva sklicuje na 20. člen ZKP-G kot podlago za vložitev zahteve pravne narave zahteve za varstvo zakonitosti samo po sebi ne spreminja.

Po določbi 1. odstavka 22. člena Zakona o popravi krivic se sme revizija vložiti zoper sodbo 1) če ta temelji na uporabi kazenske zakonodaje iz 3. člena tega zakona ali 2), če temelji na uporabi katerekoli druge kazenske zakonodaje, če je bil kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

V zvezi s kaznivim dejanjem po 214. členu KZ SFRJ se vložnik ne more sklicevati na kršitev 1. točke 1. odstavka 22. člena ZPKri, ker kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen s sodbo vojaškega sodišča, v 3. členu tega zakona ni navedeno. Iz tega razloga vložniku zahteve tudi ni mogoče pritrditi, kolikor se sklicuje na vsebinsko enakost 3. člena ZPKri in 20. člena ZKP-G, v slednjem je namreč 214. člen KZ SFRJ izrecno naveden med kaznivimi dejanji, zaradi katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Glede na navedeno je pravno relevanten okvir vložene zahteve lahko le vložnikov ugovor v smislu 2. točke 1. odstavka 22. člena, torej, da je bil kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Vendar pa je bil takšen vložnikov ugovor, ki ga ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, prepričljivo zavrnjen že v sodbah sodišča prve, zlasti pa druge stopnje.

V pravnomočni sodbi je pojasnjena narava vojaške obveznosti v času izdaje izpodbijane sodbe vojaškega sodišča. Poudarjeno je, da je v tistem času veljalo načelo splošne vojaške obveznosti, ne glede na politično, razredno, ideološko ali kakšno drugo prepričanje obveznikov in da kazensko sankcioniranje kršitve ustavne in zakonske zapovedi služenja vojaške obveznosti ni bilo usmerjeno proti pripadnikom določenih političnih, verskih ali drugih skupin zaradi njihovega (drugačnega) prepričanja; temelj kaznovanja je bila opustitev ustavnih in zakonskih dolžnosti pri vpoklicu v vojaško službo oziroma izmikanju tej službi. Pravilno poudarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, da je bil takrat veljavni kazenski materialni zakon v obsojenčevem primeru uporabljen ne glede na politične, razredne ali ideološke razloge in da dejstva, da obsojenčevi verski razlogi v kazenskem postopku niso bili upoštevani, ni mogoče razlagati kot zlorabo materialnega zakona (torej kot uporabo pravne norme nasprotno njenemu namenu) in tudi ne kot uporabo zakona v nasprotju z načeli in pravili pravne države, ki ugovora vesti takrat za vse enako ni priznavala, tako kot ga niso priznavale v svojem pravnem redu številne evropske države.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ne vidi podlage za drugačno odločitev od tiste, ki je bila sprejeta v izpodbijani pravnomočni odločbi. Ne vidi je niti v dejstvu, da je bil obsojencu priznan status političnega zapornika iz razlogov, ki jih navajata izpodbijani sodbi, predvsem pa glede na določbo 1. odstavka 37. člena ZPKri (novela ZPKri-D) po kateri sklep o priznanju statusa političnega zapornika ni zakonska podlaga za brisanje obsodbe iz kazenske evidence ter za uveljavljanje drugih pravic, ki jih Zakon o kazenskem postopku daje neupravičeno obsojenim osebam.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 307/2003
• Sodba I Ips 156/2007
• Sodba I Ips 499/2008