Sodba I Ips 379/2006

Jedro

Pomoč k storitvi kaznivega dejanja je kazniva le, če je naklepna, zato je treba ugotoviti ne le objektivna ravnanja, temveč tudi subjektivne elemente pomoči. Naklep pomagača mora obsegati zavest, da pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja in hkrati hotenje te pomoči, nanašati pa se mora na določeno kaznivo dejanje.

Izrek

Ob reševanju zahteve T.J. za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.7.1949 obsojeno M.C. spoznalo za krivo kaznivega dejanja naklepne pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljene špekulacije v smislu 2. točke 3. člena ZTŠS v zvezi s 24. členom KZ-47 ter ji izreklo kazen osem mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in zaplembo celokupnega premoženja. Oprostilo jo je povrnitve stroškov kazenskega postopka, v izrečeno kazen pa ji je vštelo čas, ki ga je prebila v preiskovalnem priporu od 6.4.1949 dalje. Obsojenka se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila, Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani pa je s sodbo z dne 30.8.1949 odločalo o pritožbah, ki so jih vložili soobsojenci.

Obsojenkin vnuk T.J. je po pooblaščenki dne 3.10.2006 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.7.1949 spremeni in obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Po njegovem stališču izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o elementih individualne kazenske odgovornosti pri eventualnem skupnem izvrševanju kaznivega dejanja in gre tako za pomanjkanje razlogov o temeljni predpostavki kaznivosti.

Kršitev kazenskega zakona v zahtevi ni konkretno opredeljena in prav tako ni obrazložena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Slednje pomeni, da mora vložnik zahteve navesti konkretne kršitve zakona in jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti.

Po navedbah zahteve je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom oziroma so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Sodišče je v obrazložitvi izrečene kazni ocenilo, da gre sicer za špekulacijo težje vrste, vendar je tudi upoštevalo, da je obsojenka pri teh dejanjih le pomagala in "bila v odvisnosti napram svojemu možu". Zaradi tega je izrek sodbe v nasprotju z razlogi, saj naj bi obsojenka naklepno pomagala svojemu možu, hkrati pa se trdi, da je bila od njega odvisna. Sodišče je obsojenko spoznalo za krivo, da je v odsotnosti moža sklepala z raznimi črnoborzijanci kupčije ter od raznih oseb sprejemala kupnino za gume v denarju in živilih. Po stališču zahteve v zvezi s tem očitkom pravnomočna sodba nima razlogov in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Z navedbami, da obsojenka ni priznala, da je pobirala denar za gume, bencin, olje in druge podobne stvari, ki naj bi jih preprodajal obsojeni F.C., da ji takšno ravnanje ni bilo dokazano, da zaradi ugotovljene odvisnosti od moža ni mogla naklepno pomagati pri kaznivih dejanjih, ki so mu očitana, in da vodenja administracije ni mogoče opredeliti kot naklepno pomoč ter da bi ti očitki morali biti dokazani, sodišče pa bi v zvezi z njimi moralo izvajati dokaze, zahteva izpodbija v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP dejanske zaključke pravnomočne sodbe.

V pravnomočni sodbi je obsojenki očitano, da je naklepoma pomagala svojemu možu F.C. pri kaznivem dejanju špekulacije, opisanem pod točko B v tem, da je v njegovi odsotnosti sklepala z raznimi črnoborzijanci kupčije ter od raznih oseb sprejemala kupnino za gume v denarju in v živilih. Poleg tega je tudi vodila administrativne posle vulkanizerske delavnice svojega moža in se je skupno z njim okoriščala z izkupički citiranih špekulantskih poslov. Na obsojenkino naklepno ravnanje je sodišče sklepalo, kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, iz okoliščin, da je včasih kasirala denar za izvršena popravila in da je dobro vedela in pomagala svojemu možu v velikih špekulativnih poslih z raznimi Bosanci. Sodišče je razlogovalo, da je nujno morala poznati ves tek obrata, stranke itd., če je bila sposobna kasirati denar v delavnici in da je sama izpovedala, da so od Bosancev dobivali olje, mast, sladkor in druge racionirane predmete. V razlogih, s katerimi je sodišče utemeljilo odločbo o kazni, je obsojenki v prid upoštevalo, da je le pomagala pri dejanjih obsojenega F.C. in da je bila "v odvisnosti napram svojemu možu".

Niti izrek pravnomočne sodbe niti njena obrazložitev ne dajeta podlage za zaključek, da je podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Ne gre namreč za nasprotje med izrekom in razlogi sodbe in tudi ne za precejšne nasprotje v razlogih, če je sodišče pri odmeri kazni upoštevalo po eni strani dejstvo, da je obsojenkino ravnanje predstavljalo špekulacijo težje vrste, po drugi strani pa okoliščino, da je obsojenka bila odvisna od moža. Slednja okoliščina tudi ni v nasprotju z razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo obsojenkin naklep. Z razlogi, ki jih vsebuje pravnomočna sodba, je sodišče presodilo predvsem obsojenkin zagovor in dejstva, ki so izhajala iz njenega zagovora. Vprašanja, ali je takšna presoja pravilna ali ne, pa ni mogoče opredeliti kot zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč le kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Po določbi 2. točke 3. člena ZTŠS je za nedovoljeno špekulacijo veljalo zlasti večkratno preprodajanje z uvajanjem nepotrebnega posredovanja v prometu z živili in s predmeti množične potrošnje (verižništvo). Po 1. odstavku navedenega člena pa je za dejanje nedovoljene špekulacije veljalo vsako gospodarsko delovanje, ki mu je bil namen s kopičenjem ali preprodajanjem živil ali predmetov množične potrošnje doseči nesorazmerno imovinsko korist. Glede na takšno zakonsko dispozicijo je to kaznivo dejanje lahko bilo storjeno le z direktnim naklepom. Pomoč k storitvi kaznivega dejanja je kazniva le, če je naklepna. Zato v zvezi z ugotavljanjem pomoči ne zadostujejo ravnanja, ki so le objektivne narave, temveč je treba pritegniti v presojo tudi subjektivne elemente pomoči. Naklep pomagača mora obsegati zavest, da pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja in hkrati hotenje te oziroma takšne pomoči, nanašati pa se mora vselej na določeno kaznivo dejanje. Naklep je lahko glede pomoči in kaznivega dejanja, ki ga zadeva, direkten ali eventualen.

V obravnavani zadevi je obsojenki očitana naklepna pomoč h kaznivemu dejanju, ki ga je storil soobsojeni F.C. V izreku sodbe opisano ravnanje obsojenke v prvi vrsti pomeni konkretizacijo objektivnih sestavin dajanja pomoči. Subjektivna stran je dejansko v izreku le zatrjevana, v razlogih sodbe pa obrazložena z navedbo, da je obsojenka nujno morala poznati ves tek obrata in stranke ter da je dobro vedela in pomagala svojemu možu v velikih špekulativnih poslih z raznimi Bosanci. Obsojenka se je tako v preiskovalnem postopku kot tudi na glavni obravnavi zagovarjala, da ni sodelovala z možem na katerikoli način in da mu pri špekulativnih poslih ni pomagala. V tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi potrdili njen zagovor ali ga ovrgli.

V takem položaju je pri preizkusu subjektivne strani obsojenkinega dejanja nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na katera je sodišče oprlo sklepanje, da je obsojenka naklepno pomagala soobsojenemu F.C. pri storitvi kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določbe 427. člena ZKP ob reševanju zahteve T.J. za varstvo zakonitosti razveljavilo napadeno pravnomočno sodbo ter zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku presodilo obsojenkin zagovor in morebitne druge izvedene dokaze ter o zadevi vnovič odločilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 256/2007
• Sodba I Ips 89/2001
• Sodba I Ips 34317/2010-188