Sodba I Ips 396/2005

Jedro

Procesne ugovore zoper zapisnik mora obramba podati sproti oziroma najpozneje ob nadaljevanju končanega zapisnika, sicer velja domneva, da zapis v celoti odraža dogajanje na glavni obravnavi.

Kaznivo dejanje vdora v računalniški sistem lahko stori kdorkoli in ne samo oseba, ki od zunaj vdre v računalnik, torej tudi oseba, ki program upravlja v okviru svojih delovnih dolžnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 250.000,00 SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega R.S. s sodbo z dne 23.12.2004 spoznalo za krivega kaznivega dejanja vdora v računalniški sistem po 1. odstavku 242. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 242. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v roku dveh let ne stori novega kaznivega dejanja pod nadaljnjim pogojem, da v roku dveh mesecev plača podjetju R. d.d. 202.236,00 SIT. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovancu R. d.d. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v navedeni višini, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi Okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in "bodisi spremeni prvostopenjsko sodbo bodisi razveljavi prvo in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne v ponovno sojenje."

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Zato meni, da je zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo, v katerem mora vložnik v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti. Nobene omejitve ni, da bi vložnik kršitev zakona, ki jih je uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ne mogel znova uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom zoper pravnomočno sodbo. Če se Vrhovno sodišče v celoti strinja z argumentacijo drugostopenjskega sodišča, s katero je to zavrnilo pritožnikove očitke o kršitvah zakona, ni potrebno, da enako utemeljitev ponavlja, ampak zadošča, da se nanjo sklicuje.

V konkretni zadevi se zahteva za varstvo zakonitosti vsebinsko popolnoma prekriva z vsebino pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo (celo predlagani stroškovnik se nanaša na sestavo pritožbe), le v neznatnem delu dopolnjuje argumentacijo, s katero izpodbija sodbo sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge, s katerimi je sodišče druge stopnje zavrnilo očitke obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, s katerimi je ta uveljavljal bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker da obsojencu očitano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 242. člena KZ ter kršitev drugih procesnih določb, ki pa jih je le opisno opredelil.

Zahteva ne sprejema presoje sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika, da je sodnik v zapisniku o glavni obravnavi obsojenčev zagovor povzel tako, kot da bi ta povedal povsem enako kot v preiskovalnem postopku, čeprav ni bilo tako. Katero kršitev določb kazenskega postopka naj bi s tem storilo sodišče, vložnik niti v zahtevi ne pove.

Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je obsojenčev zagovor opisan tako, da je povzet, da se obsojenec zagovarja tako kot na zaslišanju v preiskavi in v vseh štirinajstih dopolnitvah zagovora, ki jih je posredoval sodišču, nato so vpisane še tiste navedbe, za katere je ocenjeno, da pomenijo dopolnitev prejšnjih. Obsojenčev zagovornik je predlagal, da se v zapisnik povzame celoten obsojenčev zagovor, ki je trajal 45 minut, vendar je sodnik ocenil, da to ni potrebno, ker je zagovor, podan na glavni obravnavi, že zajet v zagovoru, ki ga je obsojenec podal v preiskavi in v dopolnilnih vlogah ter da zato ni potrebno, da bi ga ponovno zapisoval.

Po 3. odstavku 316. člena ZKP se izpovedbe obdolženca vpišejo v zapisnik tako, da se poda njihova bistvena vsebina, v zapisnik pa se vpišejo samo, če vsebujejo kakšno spremembo ali dopolnitev njegovih prejšnjih izpovedb. Zagovornikova pripomba na način zapisa obsojenčevega zagovornika je bila zgolj splošne narave, saj ni v ničemer konkretiziral, katerih navedb obsojenčevega zagovora sodnik ni povzel. Sklicevanje vložnika na to, da je pričakoval, da bo sodnik na koncu zapisal celoten zagovor in da je bilo posamično navajanje sprememb v takem položaju, ki je za vložnika pomenil presenečenje, praktično nemogoče ter da so bila njegova pričakovanja glede zapisa zagovora morda nekoliko naivna, vložnik ne more izpodbiti zakonitosti tega dela postopka, ki je tekel pred izpodbijano pravnomočno sodbo. Obramba mora tovrstne procesne ugovore podati sproti oziroma najpozneje ob nadaljevanju končanega zapisnika, saj v nasprotnem velja domneva, da zapis v celoti odraža dogajanje na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče v celoti soglaša z razlogi drugostopenjske sodbe (drugi odstavek na peti strani in prvi odstavek na šesti strani), s katerimi je višje sodišče zavrnilo očitke obsojenčevega zagovornika, ki so ostali na ravni golega zatrjevanja, o (bistveni) kršitvi določb kazenskega postopka oziroma o kršitvi načel ustnosti in materialne resnice.

Tudi kolikor zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da izrek nasprotuje razlogom sodbe, da o nekaterih odločilnih dejstvih razlogi niso navedeni, da je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ji ni mogoče pritrditi. Na te očitke je prepričljivo odgovorilo že drugostopenjsko sodišče. Vložnik v zahtevi za razliko od pritožbe dodaja še, ko se sklicuje na pričevanje V.S., da je ta priča izpovedala, da do izbrisa podatkov ni prišlo (tretji odstavek na deveti strani zapisnika). Na ta način vložnik ponuja drugačno dokazno presojo izpovedbe priče V.S. V nasprotju z navedbami vložnika je iz izpovedbe te priče razvidno, da je povedala, da je bil računalniški program "knjigovodski vpis za izvoz vozil in delov" izbrisan (primeroma zadnji odstavek na list. št. 292, ko govori, da je prišlo do izbrisa in da je obdolženi S. vedel, kakšne bodo posledice ter da ne vidi, da je do izbrisa prišlo po naključju).

Tudi z interpretacijo izpovedbe priče M.G. vložnik ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak ponuja svoje razlago pričinih navedb, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Navaja namreč, da priča G. sicer ni izrecno povedal, da je bil program izbrisan, pač pa da to smiselno izhaja iz njegove celotne izpovedbe. Iz navedb priče je razvidno, da je izrecno povedala, da je prišlo do izbrisa programa, prav tako pa je na glavni obravnavi pojasnila, da do izbrisa programa ni prišlo zaradi prilagajanja in sprememb.

Prav tako ni nobenega nasprotja med razlogi sodbe, ki zadevajo ugotovitev, da je obsojenec računalniški program ustvaril pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti in tudi po navodilih delodajalca. Sodišče prve stopnje je takšno ugotovitev izrecno oprlo na vsebino prilog C5-C12. Iz teh pa izhaja, da je bil za izdelavo računalniškega programa, povezanega s carinjenjem vozil in nadomestnih delov kot odgovorni za organizacijo projekta na lokalnem nivoju, imenovan obsojeni R.S. Delodajalec mu je tudi posredoval seznam aktivnosti, z realizacijo katerih bi dokončali že začeto avtomatizacijo dela v službi uvoz - izvoz oziroma odpravili nepotrebne večkratne vnose istih podatkov v različne računalniške sisteme, ki že obstajajo v službi. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi navedlo razloge, na podlagi katerih je sklepalo, da sta bili podani dve od več alternativno naštetih podlag iz 112. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), zaradi katerih so bile, kar je pomembno v tej zadevi, vse materialne avtorske pravice v tem programu izključno in neomejeno prenesene na delodajalca oziroma naročnika R. d.d., saj z nobenim drugim aktom (pogodba) ni bilo določeno drugače. Očitek v zahtevi, da je glede moralnih pravic višje sodišče v svoji sodbi napačno ugotovilo, da so bile te po ZASP prenesene na delodajalca, nimajo nobenega pomena, saj se konkretna zadeva nanaša le na to, da je obsojenec s svojim ravnanjem in izbrisom računalniškega programa oškodovancu, do ponovne vzpostavitve, onemogočil pravico uporabe programa.

Zato z vsemi temi navedbami vložnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik neuspešno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je sodišče prekoračilo obtožbo glede datuma zatrjevanega izbrisa računalniških podatkov z očitkom obsojencu, da ni izdelal računalniške dokumentacije, pri čemer pa navaja, da so te "napake" podane tako v tožbi kot v sodbi. Sodišče prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena ali če obtoženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen. V obravnavani zadevi pa je podana polna subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zato navedbe, s katerimi vložnik izraža nestrinjanje z opisom kaznivega dejanja, nikakor ne pomenijo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in jih je bilo treba zavrniti.

Zahteva navaja, da je višje sodišče podrobno odgovorilo na skoraj vse navedbe v pritožbi, razen tiste o neobstoju oziroma prekinitvi vzročne zveze, do katere se ni opredelilo, pač pa je le pavšalno pritrdilo prvostopenjskemu sodišču. Tak očitek je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve 1. odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe.

Tudi v tem delu zahteva nima prav. Sodišče druge stopnje je glede vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico (izbrisom programa) navedlo, da je nezakonita odstranitev obdolženca iz podjetja zanj predstavljala motiv za storitev kaznivega dejanja, da pa tega v nobenem primeru ni mogoče enačiti z vzrokom za nastanek prepovedane posledice. Tako ugotovitev pa je treba povezati tudi z navedbo v izpodbijani sodbi, da je obsojenec v program vstavil funkcionalno omejitev, tako da se pri določeni numerični številki datuma, ki je večja od 3.12.1999, program samodejno izbriše. Sodišče druge stopnje je tudi zapisalo, da je iz zbranih podatkov razvidno, da obsojenec o vstavitvi časovne kode ni povedal nikomur in da je svojim sodelavcem in predpostavljenim nakazoval, da je edini, ki program obvlada in da bodo imeli težave, če ga v podjetju ne bo več ter da je takšne grožnje s svojim dejanjem v celoti uresničil, saj je ob svojem odhodu z odvzemom izvorne in izvršne kode onemogočil uporabo programa, s tem pa v celoti izkazal, da je ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Kolikor zahteva zatrjuje, da se sodba sodišča druge stopnje glede teh vprašanj ni opredelila, zato nima prav.

Trditve, da je obsojenec ravnal v dejanski zmoti, ker da je upravičeno mislil, da je program njegova last in ga je zato tudi zaščitil, vložnik opira na lastno dokazno presojo in ne tisto v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato tudi v tem obsegu ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče sprejema razlago v izpodbijani pravnomočni sodbi, da lahko kaznivo dejanje vdora v računalniški sistem stori tudi oseba, ki program (sama) upravlja v okviru svojih delovnih dolžnosti. Izvršitveno dejanje po 1. odstavku 242. člena lahko z nedovoljenimi spremembami računalniških podatkov ali programov, kar je z izbrisom v konkretnem primeru storil obsojenec, stori kdorkoli in ne samo oseba, ki od zunaj vdre v računalnik. Kolikor vložnik na tej podlagi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP mu zato ni mogoče pritrditi.

Z ostalimi navedbami v zahtevi, da obsojenec ni povzročil izbrisa programa ampak samo njegovo začasno zaustavitev, da ni ravnal z direktnim naklepom ter da ni podana vzročna zveza, da ni jasno, kdo je lastnik računalniškega programa, pa vložnik prav tako izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti stvar presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Višje sodišče je pravilno ugotovilo, da netočnost glede datuma izbrisa programa, za katerega je v sodbi navedeno, da je bil 6.12.1999, v resnici pa je šlo za 3.12.1999, ni pomembna. Dejanskemu dogajanju bi namreč ustrezalo, če bi bilo navedeno, da je bil program izbrisan dne 3.12.1999, da pa se je izbris aktiviral 6.12.1999, ko ga je oškodovana pravna oseba skušala uporabiti. Glede na določbo 9. člena KZ je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede nato, kdaj je nastala posledica (v konkretni zadevi izbris računalniškega programa). Tega, da v izreku ni naveden čas izvršitve, pa zahteva niti ne zatrjuje.

Prav tako vložnik pravnomočne sodbe ne problematizira z vidika uporabe milejšega zakona (2. odstavek 3. člena KZ), saj se je ne samo naziv, ampak tudi opis kaznivega dejanja z zadnjo novelo (Uradni list RS, 40-1662/2004, KZ-B) ki je že veljala v času odločanja v rednem postopku spremenila, tako da izbrisa programa, kot ene od alternativno naštetih izvršitvenih oblik, ne vsebuje. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP pa Vrhovno sodišče zadeve s tega vidika ni moglo presojati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega R.S. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni R.S. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 250.000,00 SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere (mesečno plačo, da je solastnik stanovanjske hiše in lastnik osebnega avtomobila) ter zahtevnost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 384/2006
• Sodba I Ips 481/2008
• Sodba I Ips 6229/2010-81