Sodba I Ips 391/2006

Jedro

Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in na katerih neposredno temelji uporaba zakona, za razliko od kontrolnih dejstev, ki niso zajeta v pojmu dejanskega stanja, pripomorejo pa pri njegovem ugotavljanju.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po čl. 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 1.000 eurov povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil M.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen eno leto zapora in preizkusna doba tri leta. Pritožbo obdolženčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Mariboru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno, da obe izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo, podanemu v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga sicer res zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, vendar pa se v pretežnem delu obrazložitve zahteve, ki se nanaša na interpretacijo izvedenskih mnenj, opira predvsem na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni v skladu z določbami 420. člena ZKP, ki v svojem 2. odstavku določa, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da je sodišče napačno povzemalo navedbe izvedencev in sicer:

- na strani 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da je izvedenec dr. V. poškodbe pokojnega K. opredelil kot tipične za učinek varnostnega pasu pri pojemku hitrosti na prednjem desnem sedežu, vendar pa je dr. V. v svojem mnenju na glavni obravnavi dne 20.9.2001 izrecno navedel, da so lahko poškodbe, ki jih lahko povzroči varnostni pas, identificirajo kot značilne samo pri zmernih trčenjih. V primeru nadaljnjih poškodb, ki so posledica tudi pomika sprednjega dela vozila, pa skupnih poškodb ni več mogoče ločiti po mehanizmu njihovega nastanka.

- izvedenec dr. V. v svojem mnenju ne trdi, da je obtoženi po nesreči lahko hodil, kot to navaja sodišče v obrazložitvi sodbe, ampak je na glavni obravnavi z dne 9.11.1998 (stran 5 zapisnika) izrecno navedel, da ni izključeno, da je bil obtoženec po nesreči pri zavesti in da se je lahko gibal. Navedeno seveda pomeni, da v svojem mnenju nikakor ni ugotovil, da je obtoženec lahko hodil, ampak zgolj, da ni izključeno, da je lahko hodil.

Kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena je med drugim podana tedaj, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov, o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Odločilna dejstva, pa so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in morajo biti navedena v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Gre za dejstva na katerih neposredno temelji uporaba zakona, za razliko od sicer pomembnih - kontrolnih dejstev, ki niso zajeta v pojmu dejanskega stanja, pripomorejo pa pri njegovem ugotavljanju.

V konkretni kazenski zadevi je eno od odločilnih dejstev, brez katerih ne bi bila mogoča odločitev, oziroma ki je nujna podlaga za izdajo sodbe dejstvo, da je obsojenec kritičnega dne bil voznik avtomobila. Ali je neposredno po nesreči bil zmožen hoditi in ali je pokojni K. utrpel poškodbe tipične za učinek varnostnega pasu pri pojemku hitrosti na prednjem desnem sedežu, pa so le kontrolna dejstva, torej dejstva pomembna za ugotovitev odločilnega dejstva (to je, ali je v kritičnem času avtomobil upravljal obsojenec). Uveljavljanje tako imenovane protispisnosti tako ne more pomeniti očitek kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (ker se nasprotje lahko nanaša le na odločilna dejstva), temveč le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sicer pa navedbe zagovornika v zahtevi v spisu nimajo opore, saj tako prvostopenjsko kakor drugostopenjsko sodišče povzemata navedbe izvedenca, da je "možno, da je M.J. takoj po nesreči hodil" (sodba sodišča druge stopnje na strani 4) oziroma "povsem možno, da je obtoženec lahko takrat hodil" (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje). Povsem korektno pa sodišče nadalje povzema tudi navedbe izvedenca dr. G.V., ki si je pri svojem zaključku, da je pokojnik sedel na desnem sprednjem sedežu skliceval na zapisnik o obdukciji, pri čemer je svoje zaključke glede učinka varnostnega pasu podkrepil še s prisotnostjo odrgnin na levi strani vratu pokojnika. Sodišče je torej iz mnenja povzelo tisto, za kar je zaključilo, da je prepričljivo, strokovno in v skladu z ostalimi izvedenimi dokazi, svoje zaključke pa je tudi obširno obrazložilo.

V zahtevi očitana kršitev (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) pa tudi ni podana v tem, ker sodišče naj ne bi ugotovilo krivdne oblike zavestne malomarnosti do posledice kaznivega dejanja v konkretnem primeru do smrti in hude telesne poškodbe oškodovancev, kar mora biti po mnenju zagovornika izkazano in obrazloženo s konkretnimi okoliščinami. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo obliko krivde do posledice, to je do prometne nesreče, medtem ko predstavljata huda telesna poškodba oziroma smrt le objektivni pogoj kaznivosti, do katerega pa storilec ni v krivdnem odnosu (objektivni pogoj kaznivosti omogoča le razmejitev med kaznivim dejanjem in prekrškom).

Izražanje dvomov v zaključke sodišča, da je obsojenca v ovinku začelo zanašati zaradi prehitre vožnje (ob ugotovitvi, da je pred nesrečo vozil s hitrostjo 102,5 km/h) ter v težo poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec D.R., pa pomenijo le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega zakona, katere kršitve določb materialnega kazenskega zakona naj bi bile podane v škodo obdolženca zagovornik v zahtevi ne obrazloži, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te določbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 18/2007
• Sodba I Ips 26618/2010-50
• VSC sklep Kp 52/00