Sodba I Ips 476/2006

Jedro

S sklicevanjem na drugo zadevo, v kateri je sodišče osumljencu odredilo hišni pripor, vložnik ne more uspešno uveljaviti trditve, da pomeni sprejeta odločitev o priporu kršitev načela enakosti pred zakonom. Sodišče namreč v vsaki zadevi odloča glede na ugotovljene konkretne okoliščine, ki so povezane z dejanjem in domnevnim storilcem, vložnik pa v zahtevi ni izkazal niti, da gre za zadevi, ki sta vsebinsko tako podobni, da bi narekovali enako odločanje.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 3.12.2006 zoper osumljenega B.R. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, v katerega mu je vštela čas odvzema prostosti od 30.11.2006 od 14.20 ure do 2.12.2006 do 10.30 ure. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik osumljenega B.R. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri kršitev zakona, razen opisno, ni opredelil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper osumljenca odpravi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik izpodbija presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma z navedbami, da ga je sodišče oprlo zgolj na prisluhe o telefonskih pogovorih in sporočilih med osumljenima B.R. in M.J., čeprav v vsebini teh dokazil ni ničesar kar bi osumljenega B.R. konkretno obremenilo in kazalo na to, da se ukvarja s prodajo mamil. Po vložnikovem stališču je te pogovore mogoče razlagati tudi tako, da je osumljenec vedel, da se osumljeni M.J. sicer ukvarja s prodajo mamil, v nobenem primeru pa ne na tak način, da jih prodaja B.R. Na podlagi takega izhodišča vložnik tudi zatrjuje, da je verjetnost suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, bistveno prenizka (da je praktično ni), da bi upravičevala odreditev pripora.

Vložnik, ki se z dokazno presojo, ki jo je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejelo sodišče, ne strinja, je svoje drugačno videnje oprl le na del argumentacije, ki ga je navedlo sodišče, druge razloge pa je molče obšel. Iz izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je osumljenec izpovedal, da že 25 let kadi marihuano, da je pred letom ali dvema začel uporabljati heroin, in navedel osebo, pri kateri ga je nabavljal in povedal, kako drago ga je plačeval. V razlogih je povzet tudi nadaljnji osumljenčev zagovor, da sta z M.J. prišla na idejo, da bi mamilo nabavljala skupaj in večjo količino, kar bi bilo ceneje, da sta heroin kupila največ štirikrat, in sicer prvič 50 g, nato pa še trikrat po 20 g ter si ga razdelila. Sodišče je tudi navedlo, da so osumljencu pri hišni preiskavi zasegli tehtnico in indijsko konopljo, pri čemer je osumljeni B.R. pojasnil, da je "zasežena trava" njegov lastni pridelek, tehtnica, ki jo je uporabljal v tiskarski dejavnosti zaradi mešanja barv, pa da je z drogo povezana samo toliko, kolikor je bilo potrebno, da sta na njej z M.J., po prihodu iz L. nabavljeno drogo stehtala in si jo med seboj razdelila. Šele nato je sodišče navedlo tudi vsebino telefonskih pogovorov in sporočil med osumljencema ter na tej podlagi sklepalo, da je na potrebni stopnji verjetnosti izkazano, da je tudi osumljeni B.R. heroin kupoval zaradi nadaljnje prodaje. S tem ko vložnik take presoje ne sprejema in svojo oceno opira le na eno od okoliščin, ki jih je pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma upoštevalo sodišče, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Ni se mogoče strinjati z zahtevo, da "domnevni prisluhi" z dne 10.10.2006 o komunikaciji med osumljenima M.J. in B.R., v spisu niso navedeni niti v posnetku niti v prepisu. Ta trditev ni točna, saj je na list. št. 46 spisa, ki je priložen preiskovalnemu spisu, zapis navedenega pogovora med osumljencema. Sodišče je vsebino prepisa tega pogovora korektno povzelo in na tej podlagi sklepalo, da je osumljenec nabavil mamilo z namenom prodaje. Kolikor vložnik z nasprotnimi trditvami po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, mu zato ni mogoče pritrditi.

Zagovornik osumljenega B.R. ne more uspeti niti z navedbami, da je sodišče z odreditvijo pripora zoper osumljenega B.R. ravnalo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Tako stališče vložnik utemeljuje s sklicevanjem na konkretno zadevo, v kateri je sodišče osumljencu odredilo hišni pripor. Na tak način vložnik ne more uspešno uveljaviti trditve, da pomeni sprejeta odločitev z ničemer utemeljeno odstopanje od sprejete sodne prakse v podobnih primerih. Zahteva namreč ne upošteva, da sodišče v vsaki zadevi odloča glede na ugotovljene konkretne okoliščine, ki so povezane z dejanjem in domnevnim storilcem. Vložnik v zahtevi ni izkazal niti da gre za zadevi, ki sta vsebinsko tako podobni, da bi narekovali enako odločanje, pa tudi ne tega, da je sodišče z odreditvijo pripora odstopilo od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu odrejeni osebni omejevalni ukrep presodilo tudi z vidika sorazmernosti in subsidiarnosti. Sklepanje, da je ob ugotovljeni visoki stopnji ponovitvene nevarnosti odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna za varnost ljudi, je utemeljilo z navedbami, da pomeni prodaja heroina, ki je zelo nevarno mamilo, nevarnost za zdravje in (tudi) življenje potencialnih oškodovancev. Ko je tehtalo med osumljenčevo pravico do osebne svobode na eni in stopnjo ogrožanja varnosti ljudi na drugi strani, je upoštevalo, da naj bi navedena osumljenca nabavljala večje količine mamila, ki ga je mogoče dnevno "obrniti" in s tem na navedeni način ogroziti varnost večjega števila odjemalcev. Taka presoja je tudi po oceni Vrhovnega sodišča razumna. Kolikor vložnik v zahtevi opisuje osumljenčevo družinsko stanje, njegovo skrb za mladoletna otroka in navaja, da je za osumljenca, samostojnega podjetnika, ki se ukvarja s tiskarsko dejavnostjo, ravno mesec december tisti, ko je dela največ ter da zaradi pripora sprejetih naročil ne bo mogel uresničiti in da bo tako izgubil zaupanje strank, posledično pa, da ne bo mogel odplačevati kreditov, prispevkov in ostalih dajatev ter da bo odreditev pripora v končni posledici privedla do finančnega zloma cele družine, po vsebini ponuja lastno dokazno oceno okoliščin, pomembnih pri presoji neogibnosti pripora. Kakor je bilo že pojasnjeno, zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik osumljenega B.R., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 177/2008
• VSK Sklep I Kp 22934/2019
• VSC Sklep I Kp 51087/2022