Sodba I Ips 367/2006

Jedro

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve se lahko stori le naklepno, ni pa treba, da bi storilec imel namen škodovati osebi, o kateri se trdi ali raznaša nekaj, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.200 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo z dne 2.2.2006 obsojenega J.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ ter mu izreklo 250.000 SIT denarne kazni, plačljive v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 100.000 SIT povprečnine, po 2. odstavku 105. člena istega zakona je zasebnega tožilca R.Č. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 31.5.2006 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakonika in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitka iz zasebne tožbe.

Po 2. odstavku 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo zasebnemu tožilcu R.Č., ki pa nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon s tem, ko sta šteli, da izrečene besede pomenijo kaznivo dejanje žaljive obdolžitve in pri tem napačno uporabili določbe 6. odstavka 171. člena ZKP. Podana je tudi kršitev postopka, saj so razlogi sodb nižjih sodišč nejasni. Sodišči nista ugotovili, še manj pa ustrezno obrazložili obstoj namena škodovati zasebnemu tožilcu, in tudi ne tega, da je obstajala obsojenčeva zavest v tej smeri. Vložnik zahteve po eni strani trdi, da je ta element odsoten in da bi sodišče moralo izreči oprostilno sodbo, po drugi strani pa, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik zahteve ima sicer prav, da se obravnavano kaznivo dejanje lahko stori le naklepno, ne pa tudi, da je potreben namen škodovati osebi, o kateri se trdi ali raznaša nekaj, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu. Za presojo krivde je namreč odločilna ugotovitev o obstoju storilčeve zavesti glede trditve ali raznašanja določenih dejstev, ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu drugega ter hotenje (direktni naklep) posledic ali o obstoju zavesti vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ter možnosti, da bo iz ravnanja nastala prepovedana posledica ter privolitev v njen nastanek (eventualni naklep). Sodišče je glede na ugotovljena dejstva sklepalo, da je obsojenec ravnal s krivdno obliko eventualnega naklepa in v zvezi s takšnim zaključkom tudi navedlo razloge (tretji odstavek na četrti strani prvostopenjske sodbe). Očitek zahteve, da v tem pogledu izpodbijana sodba nima razlogov in da "obstoj namena škodovati zasebnemu tožilcu ni izkazan, niti obrazložen", je zaradi navedenega neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo pravno oceno, da ne pride v poštev uporaba določbe 6. odstavka 171. člena v zvezi s 3. odstavkom 169. člena KZ. Pri tem je upoštevalo dejstva, ki zadevajo odnose obsojenca in zasebnega tožilca, ki je bil dolgoletni direktor podjetja, s katerim ima obsojenec več pravdnih sporov. Presodilo je, da gre tudi glede na vsebino trditve le za očitek žaljivega dejstva, katerega resničnosti obsojenec ni dokazal (4. odstavek 171. člena KZ). Sodišče druge stopnje je ob razlagi določb 5. in 6. odstavka 171. člena KZ in glede na oceno izpovedbe zasebnega tožilca zaključilo, da obsojenec ni dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil o zasebnem tožilcu in da je zato storil obravnavano kaznivo dejanje.

Iz razlogov pravnomočne sodbe tedaj sledi, da je sodišče obsojenčevo ravnanje presojalo tudi z vidika določbe 6. odstavka 171. člena KZ. Izhajalo je iz ugotovitve, da trditev, ki jo je obsojenec izrekel, ko je bil v pravdni zadevi zaslišan kot stranka civilnega postopka, pomeni očitek kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Ker obsojenec dejstva, da je zasebni tožilec storil kaznivo dejanje, ni dokazal s pravnomočno sodbo (5. odstavek 171. člena KZ), je sodišče opravilo presojo njegovega ravnanja v skladu z določbo 6. odstavka 171. člena KZ. Po tej določbi pa se v primeru, če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec oziroma zasebni tožilec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz 3. odstavka 169. člena KZ, to je med drugim pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, vendar le, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Vendar pa v takem primeru lahko odgovarja za razžalitev po 169. členu KZ, razen če je dejanje bilo storjeno v okoliščinah iz 3. odstavka 169. člena KZ. Glede na dejanske ugotovitve v tej zadevi je sodišče pravilno presodilo, da ima obsojenčevo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ. V obsegu, v katerem vložnik zahteve izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče in ponuja njegovo lastno presojo, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 26789/2015
• VSL sodba II Kp 30388/2013
• VSL Sodba VII Kp 56216/2017