Sodba I Ips 393/2006

Jedro

Vložniki dokaza niso utemeljili s stopnjo verjetnosti, ki bi dala podlago za sklepanje, da bi izvedba predlaganega dokaza v povezavi z že izvedenimi dokazi lahko vplivala na sprejeto odločitev v tej zadevi; zato ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 800 evrov povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je sodbo z dne 4.4.2006 obsojenega M.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 meseca zapora in preizkusno dobo eno leto. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, po 4. odstavku iste določbe pa ga je oprostilo plačila povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 5.9.2006 zavrnilo pritožbo zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora obsojenec plačati 70.000 SIT povprečnine.

Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi v celoti in izpodbijano drugostopno sodbo spremeni tako, da pritožbi zagovornika zoper prvostopno sodbo ugodi in obsojenega oprosti obtožbe oziroma podredno, da drugostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni da vložniki z zahtevo uveljavljajo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zahteve je v tej zadevi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Drugostopenjsko sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s tezo obrambe, da je breme dokazovanja znakov kaznivega dejanja in obstoja kazenske odgovornosti v celoti na tožilcu in da obsodilne kazenske sodbe ni mogoče graditi niti na morebitni neskladnosti v zagovoru niti v priznanju storjenega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje v razlogih sodbe ni podalo ocene prekoračenega silobrana, ki ga je uveljavljal zagovornik v pritožbi. Drugostopenjska sodba je neobrazložena in so zato podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na njeno zakonitost. Neobrazložene sodne odločbe predstavljajo kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Sodbama nižjih sodišč zahteva tudi očita, da obrazložitev naklepa po prepričanju obrambe ni zadoščala za utemeljitev obstoja kaznivega dejanja niti v subjektivnem smislu. Do pritožbene novote se je pritožbeno sodišče opredelilo z obrazložitvijo, da v pravdi zadeva ni bila predstavljena bistveno drugače od ugotovitev v kazenskem postopku, kar je po zagovornikovi oceni zmoten zaključek. Dodatno izvajanje dokazov v korist obsojenca bi lahko doprineslo k drugačnim dejanskim zaključkom, ki bi utemeljili oprostilno sodbo.

Protispisnost v smislu določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zato je ta kršitev lahko podana le, če sodišče v razlogih sodbe v zvezi z odločilnimi dejstvi povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko in nato na takšni podlagi sprejme dokazno oceno. V tej zadevi je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo dokaze, ki jih je izvedlo, povzelo njihovo bistveno vsebino in nato sprejelo dokazno oceno. Iz slednje je razvidno, katerim dokazom je poklonilo vero in kakšno stališče je zavzelo do zagovora obsojenca ter tudi do neskladij izpovedb oškodovanca ter priče B.G. Prav tako je presodilo obsojenčev zagovor v delu, v katerem se je skliceval na silobran. Zato tudi ob sicer obširnih izvajanjih vložnikov zahteve ni mogoče sklepati, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva namreč glede na njeno vsebinsko obrazložitev napada dokazno presojo obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov s ponujanjem lastne, s čimer v bistvu napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Le-tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je mogoče uveljavljati le kršitve zakona, ni mogoče storiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Slednje velja tudi za nakazovanje zahteve, da sodišče ni upoštevalo načela in dubio pro reo. Pri tem je treba poudariti, da je mogoče govoriti o kršitvi tega načela le v primeru, če sodišče kljub dejansko obstoječemu dvomu glede obstoja odločilnih dejstev izreče obsodilno sodbo. Kot izhaja iz dokazne presoje, ki je v razlogih pravnomočne sodbe razumno obrazložena, sodišče ni imelo podlage za sklepanje, da gre za dvom, ki bi narekoval izrek oprostilne sodbe. Zahteva, ki izhaja iz ocene dokazov, kot jih vidi sama, tudi v tem obsegu uveljavlja v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe med drugim presodi navedbe pritožbe. Tako v sodni praksi kot v procesni teoriji je sprejeta razlaga, da mora pritožbeno sodišče presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti do njih stališče in jih primerno utemeljiti. Sodišče druge stopnje zato ne presoja navedb pritožbe, ki so pravno irelevantne in prav tako ni zavezano odgovarjati na posplošene navedbe, ker teh tudi sicer ni mogoče preizkusiti.

Sodišče druge stopnje je ugovore, ki jih je navajala pritožba zagovornikov v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, presodilo in tudi izčrpno utemeljilo, zakaj jih zavrača. Potem ko je z vidika pritožbenih navedb znova analiziralo pred sodiščem prve stopnje ugotovljena odločilna dejstva in v zvezi z njimi izvedene dokaze, je zaključilo, da obsojenec ni ravnal niti v silobranu niti v prekoračenem silobranu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Izhajalo je iz dejstev in okoliščin, ki jih je štelo za dokazane. Odločitev o obsojenčevem naklepnem ravnanju je tudi izčrpno obrazložilo. S takšno presojo je soglašalo tudi pritožbeno sodišče. Glede na to pravnomočna sodba vsebuje ustrezne razloge tudi glede subjektivnega odnosa obsojenca do očitanega mu kaznivega dejanja. Sicer pa že iz očitka, da "obrazložitev naklepa ni zadoščala za utemeljitev kaznivega dejanja niti v subjektivnem smislu", sledi, da za zahteva ne soglaša s presojo dejstvene podlage, kar pomeni, da že iz tega razloga neutemeljeno uveljavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Takšne kršitve tudi ni storilo sodišče druge stopnje, ker se izrecno ni izjasnilo glede pritožbene trditve, ki zadeva vlogo tožilca (tudi državnega) v kazenskem postopku, ki jo predpisuje predvsem določba 2. odstavka 16. člena ZKP. Gre za dolžnost tožilca, da navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek in da predlaga dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Določba je načelne narave in je konkretno izražena v izvedbenih določbah zakona, v katerih so predpisana posamezna tožilčeva procesna dejanja. Zato zgolj posplošena pritožbena navedba ni narekovala sodišču druge stopnje, da bi se z njo posebej ukvarjalo.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da zaključkov sodišča prve stopnje ne bi mogla spremeniti v pritožbi predlagana dopolnitev dokaznega predloga. Pri tem je upoštevalo vsebino kazenskemu spisu priloženih kopij zapisnikov o zaslišanju "akterjev obravnavanih dogodkov" v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju. Zavzelo je stališče, da branje zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.4.2006 v tej kazenski zadevi ni potrebno, ker že iz pritožbenih navedb izhaja, da tudi v pravdnem postopku zadeva ni bila predstavljena bistveno drugače kot ugotovitev v tem kazenskem postopku.

V bistvu je sodišče druge stopnje glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi v navedeni pravdni zadevi sklepalo, da izvedba tega dokaza ne bi mogla vplivati na že ugotovljena odločilna dejstva in na presojo v zvezi z njimi izvedenih dokazov. Takšna odločitev je v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP), po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Z navedbami, ki jih je vsebovala pritožba in so ponovljene v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa njeni vložniki dokaza niso utemeljili s takšno stopnjo verjetnosti, ki bi dala podlago za sklepanje, da bi izvedba predlaganega dokaza v povezavi z že izvedenimi dokazi lahko vplivala na sprejeto odločitev v tej zadevi. Zato ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Kršitve kazenskega zakona vložniki zahteve niso konkretno opredelili, tudi iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katero kršitev kazenskega zakona uveljavljajo. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se v zahtevi sklicuje vložnik. Slednje pomeni, da mora vložnik zahteve navesti konkretne kršitve zakona ter jih tudi ustrezno utemeljiti, saj jih sicer ni mogoče preizkusiti. Ker zahteva za varstvo zakonitosti le načelno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, teh pogojev ni izpolnila.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 30884/2012-107
• Sodba I Ips 38668/2010-62
• VSRS Sodba I Ips 18900/2012-97