Sodba I Ips 37/2006

Jedro

Določen namen storilca kot zakonski znak kaznivega dejanja je primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami in se na obstoj določenega namena storilca sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev; navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena pa je stvar obrazložitve, ne pa opisa v izreku sodbe.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 28.9.2005 kršilo določbe 1. odstavka 196. člena KZ na način po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila obdolženemu J.C. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let ter odvzeta zasežena mamila, po uradni dolžnosti spremenilo tako, da ga je oprostilo obtožbe, ker opis obtoženčevega dejanja nima znakov kaznivega dejanja, torej iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Bistvo podlage za oprostitev je, da po stališču pritožbenega sodišča opis trdi, da je obdolženec kupil, hranil in prenašal mamila zaradi uživanja, ne pa z namenom prodaje, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja.

Vrhovni državni tožilec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali ima dejanje obdolženca vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Navaja, da se v izreku sodbe že v abstraktnem delu opisa trdi, da je obdolženec neupravičeno kupil, hranil in prenašal substance, ki so razglašene za mamila, zaradi prodaje. Pritožbeno sodišče bi moralo upoštevati opis v celoti, torej povezano abstraktni in konkretni opis dejanja in tudi v povezavi z obrazložitvijo. Takšna celovita presoja bi ugotovila, da ima dejanje obdolženca vse znake očitanega mu kaznivega dejanja. Trditev v izreku, da je bilo mamilo namenjeno uživanju, je le dodatna posledica prodaje mamila in njegove prodaje ne izključuje. Sicer pa obdolženca ne bi smelo oprostiti tudi, če je štelo, da se mu očita, da je bilo mamilo namenjeno uživanju, saj je tak namen zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 197. člena KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil s sodbo sodišča druge stopnje prekršen kazenski zakon.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbami 2. odstavka 423. člena ZKP poslana obdolžencu, ki pa nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V njej se pravilno poudarja, da se mora pri presoji, ali ima dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, vse znake kaznivega dejanja, upoštevati opis v celoti. Kadar so v opis prevzeti zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, ki jih ni smiselno še posebej in izrecno konkretizirati, včasih pa to niti ni mogoče, zadošča, da je v opis vključeni zakonski znak že tudi del opisa dejanskega stanu. Prav določen namen storilca kot zakonski znak kaznivega dejanja je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca se sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, vendar je navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena stvar obrazložitve, ne pa opisa v izreku sodbe. Tako je bilo že odločeno v sodbi Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 58/2004 z dne 22.4.2004 in drugih.

V opisu obdolženčevega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se navaja, da je "neupravičeno zaradi prodaje kupil, hranil in prenašal substance, ki so razglašene za mamila ...", njegovo delovanje je konkretizirano z očitkom, "da je od neugotovljenega prodajalca kupil skupaj 149,97 gramov za uživanje pripravljene konoplje in 4,43 gramov hašiša", to mamilo 4.7.2003 zvečer z namenom uživanja prepovedanih drog prinesel na prireditev R.O. v P. Tudi v obrazložitvi v 4. odstavku na peti strani sodbe sodišče ugotavlja, da je obdolženec prinesel mamila na prireditev zato, da bi jih prodal in tako zaslužil denar. Navedba v izreku in v obrazložitvi, da je to storil zaradi uživanja mamil, je v povezavi z okoliščino, da je obdolženec kupljeno količino mamil stehtal na posamezne odmerke, jih doziral v posamezne zavojčke ter tako pripravil za prodajo in takojšnjo uporabo.

Ob upoštevanju navedenega stališča Vrhovno sodišče ugotavlja, da izrek sodbe, v katerem se trdi, da je obdolženec kupil, hranil in prenašal mamila zaradi prodaje vključuje tudi ta zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Pravilno je tudi stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da trditev, da je obdolženec prinesel mamila za uživanje, ne izključuje, ampak dodatno potrjuje trditev, da je bilo mamilo namenjeno prodaji drugim osebam za uživanje, ker je bilo pripravljeno v odmerkih.

Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo prekršilo določbe 1. odstavka 196. člena KZ na način, ki je previden v 1. točki 372. člena ZKP. Ker je bila zahteva vložena v obdolženčevo škodo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP kršitev zakona le ugotovilo in ni posegalo v pravnomočno sodbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 307/2008
• Sodba I Ips 93/2007
• VDSS sodba Pdp 695/2009